Bil sem na knjižnem sejmu, veliki dogodek v Buenos Airesu, z namenom, da si nabavim tri knjige za katere sem vedel da bodo tam na voljo, in sicer »De Bela Krajina a el Chaco«, ponatis Bizaieve »La inmigración eslovena en Entre Ríos« in pa »Olga y Roni inmigrantes eslovenos« Marite Molfese.
Tam sem se seznanil z avtorjem »De Bela Krajina…«, gospodom Danielom Brunskolejem, in to po zaslugi gospe Nadie Molek, s katero sem se bil zmenil, da se srečava na sejmu.
Ob mizi sem imel lepo priložnost da se pogovarjam z njim.
Kje si torej nastanjen v Chacu?
Ne… živim v Neuquénu, kjer sem se rodil, saj se je tja preselil moj oče leta1969.
Ah!, na jugu. Kako je pa nastala torej zamisel za to delo?
Nastala je v bistvu po prošnji neke tretje osebe: gospa Susana Simonič, predsednica slovenskega društva v Las Breñas, Chaco, ki ima namen napisati knjigo o vseh Slovencih, ki so se nastanili v tej severni provinci, je prosila mojo družino naj napišemo kaj o mojem staremu očetu. Ko sem nabiral podatke, ki so bili na voljo, fotografije, pisma itd., sem se zavedel da je bilo dovolj materiala za celo knjigo. In tako sem pljunil v roke in lahko rečem, da sem zadovoljen z učinkom dela.
A je torej ta tvoja knjiga življenjepis?
Tako je, sicer je pa presegla samo biografsko delo in se spremenila v zgodovinsko kroniko. Pripoved je v velikem delu urejena kronološko, po podatkih iz 150 in več fotografij, starih in sodobnih slik, predgovor je pa napisal novinar in zgodovinar iz Chaca Omar Héctor Zenoff. Ker je pač Argentina zelo posebna država, sestavljena iz priseljencev vseh koncev sveta, je v prvem delu lepo število zgodovinskih in geografskih podatkov, ki omogočajo dojeti obseg inmigracijskega fenomena v tej deželi. Seveda je eno poglavje posvečeno Sloveniji, izvirnemu kraju junaka te zgodbe. Vsi, ki so jo prebrali so imeli za knjigo lepe besede in jo priporočali v branje. Neka pesnica iz mojega mesta je opisala knjigo kot »un canto a la vida«, morda zato, ker skozi teh 200 strani lahko dojameš kako so opisana, kakor v življenjem samem, vsa človeška čustva.
In v Neuquénu, ali je tam kaj Slovencev ali potomcev?
Kar nekaj jih je… v Alto valle de Río Negro in Neuquénu je veliko število družin potomcev Slovencev. Paradoksalno je pa to, da je v Cinco Saltos, mestu ki leži komaj 6 kilometrov od kraja kjer živim, neka slovenksa družina, za katero nisem niti vedel, izdala skoraj istočasno knjigo nekako podobno moji, z naslovom: »Olga y Roni inmigrantes eslovenos«. Prvič smo se srečali decembra lani in od takrat naprej se trudimo, da smo zdaj obe knjigi predstavili skupaj. Tako smo tudi izkoristili navdušenje, ki se je ustvarilo ob tej kulturni dogodivščini, da smo se v tem letu večkrat srečali z drugimi slovenskimi potomci v teh krajih z namenom da bi ustvarili neko slovensko društvo, v polnem smislu besede, da bi se širilo poznanje jezika in slovenske kulture.
Verjetno si predstavil to delo v Chacu in še kje drugje?
Seveda, in tudi v Centenariu, mestu kjer živim, lani 30. septembra in 11. novembra, v okviru prvega lokalnega knjižnega sejma. Potem sem se napotil 1800 kilometrov na sever, ker je bila 16. novembra otvorilna točka dogodka »Fiesta Provincial del Inmigrante« v Las Breñas, Chaco. Kot pričakovano, je bilo veliko promocije, tako radijske kot televizijske in sem imel čast, da je veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan prišla iz Buenos Airesa posebno za to priliko. Zelo sem hvaležen gospe veleposlanici, saj je njena prisotnost dodala dogodku prestiž in še večje širjenje. Spremil sem jo potem, skupaj z dr. Estelo Drganc in drugimi potomci še v druge kraje province.
In 2 aprila smo pa predstavili obe knjigi v Bariločeju, 420 kilometrov daleč, tokrat v okviru literarnega snidenja pisateljev iz več krajev države. Presenetlivo, v mestu ki je kar nekaj Slovencev, in ki smo se potrudili da bi se zvedlo za to predstavitev, je bila navoča samo ena Slovenka, samo ena oseba…
Ko začneš s pisanjem, je težko da to prekineš… Imaš kaj pripravljenega, ali v mislih?
Da, pripravljam sedaj mojo drugo knjigo, tokrat o Patagoniji, ki mi je pri srcu, saj je moj rojstni kraj.
Verjetno si obiskal Slovenijo…
Imel sem to srečo da sem tja potoval trikrat, in brez dvoma bom še; mimogrede, prejel sem povabilo da bi predstavil mojo knjigo tudi tam; upam da se bo to uresničilo, navkljub vsem problemom, ki je prej treba rešiti (sam financirati prevod, izdajo, pošiljko…). In še to bi dodal, kot veliki popotnik in poznavalec večih krajev, da je Slovenija med najlepšimi, ki sem jih spoznal.
Opažam da govoriš slovensko…
Da, sicer bolj rudimentarno… nekaj sem se naučil sam v mojem prvem potovanju. Upam da bom lahko nekoč izpopolnil. Zadeva je da je moj ded umrl pred mojem rojstvom, 1965, tako da nisem imel prilike ga spoznati in se z njim pogovarjati. Moj oče in moji strici so polagoma jezik pozabili, to razlagam v XIV. poglavju knjige. S pomočjo slovarja in nekega starega pisma mojega deda sem počasi začel spoznavati nekaj besed. A kmalu zatem, ko je opazila moje zanimanje, mi je gospa Cirila Kandus iz buenosaireškega kluba Triglav, vljudno izročila material za učenje. S tem sem potem veliko napredoval.
Hvala lepa, Daniel, in veliko uspeha ti želim s to knjigo in v vseh tvojih načrtih!
Rok Fink
