Nekaj besed ob branju letošnjega Meddobja in naj bralec oprosti, če začnem tako: »Sedaj od ustvarjalnih članov SKA ostaja le še stoletnik Zorko Simčič. Ostali so odšli, med njimi je pred kratkim umrl Bine Magister, dolgoletni urednik borčevske revije “Vestnik” in profesor na SSTRMB. Pri srcu mi je bil kot kulturnik, a še bolj, ker se je vedno razglašal kot “najmlajši domobranec”.« Tako piše urednik Tone Mizerit v uvodu in obljubi v naslednji številki spoštljivo slovo, ki ga zasluži, saj je vzgajal toliko mladeničev in tudi on imel duh mladeniča v poezijah, v katerih je pod psevdonimom pisal s humorjem verze kot: »… ker je čas postal birič./ Goni nas iz leta v leto,/ kot bi vse bilo prekleto,/ včeraj si še klical “mama!”/ danes že srečuješ – Abrahama!« (Emilio Ihta, 2012). 

Leta 2012 je francoski pisatelj Michel Butor povedal o krizi literature: »Že deset ali dvajset let se ne dogaja skoraj nič v literaturi. Dosti je publikacij, a intelektualno je vse ustavljeno.« In to krizo, razlaga Byung-Chul Han, da imata poezija in umetnost kot bistveni obraz željo in iskanje drugačnega. Poezija hoče iti k drugemu, se srečati z drugim. Torej bi lahko rekli, da poezija in umetnost pomenita srečanje, in urednik Meddobja pove v uvodu, da v tem izvodu »skušamo povezati vse tri Slovenije«: to srečanje, ki se že v kazalu nakazuje, tvorijo prispevki s Koroške, Hrvaške, Primorske, Avstrije, Italije, Čila in Peruja, poleg Argentine in Slovenije. Srečanje treh Slovenij: matična, izseljenska in zamejska.

Pod zaglavjem Sodobni psalmi (na kar bralec morda prvo naleti, saj vsi vemo, kako nam psalmi pomagajo živeti), Erika Jazbar predstavi religiozno poezijo iz Slovenske Benečije. O pesnici Aniti Bergnach razloži: »Bralcem želim, da bi spoznali, da je Kristus edini, ki lahko nahrani človeško dušo«. A pesnica ne govori z bralcem (seveda), temveč hvali Boga, Njemu naslavlja v teh še neobjavljenih poezijah. Tisti »drugi«, kateremu govori, ni človek, temveč Bog (le v poeziji »Moje srce trpi« se oddalji trenutno od tega tona) in opiše Boga tako: »Mogočen, silen, nepremagljiv,/ sočuten, nežen in ranljiv,/ strog in milostljiv si,/ Vsemogočni«. Vprašam se: in kaj smo mi, ki smo tisti »drug«? Lahko na to dobimo odgovor pri sv. Pavlu: smo opeke, kamni božjega templja.

Ne bom skrival, da sem nasmejal med poezijo ciklusa Leva Detele Beseda v razpoki, »Na čaju s pošastjo«: »Danes zjutraj me je obiskala pošast/ iz stare pravljice (in potem popije čaj s pošastjo in ta mu reče:) »veš, življenje je lepo/ že sedemdeset let/ sem poročena s frankensteinom«, in bralec se identificira, postane avtomatično tisti »drugi«, ki ga literatura zahteva; ker je morda vsaka ženska na svetu kdaj izrazila ta verz. Ostale poezije v Meddobju: Lojze Lavrič (v poeziji Blues) nam pravi: »Ne bodi kot jaz«. Ne bodi žalosten, obleci si najboljšo srajco in pojdi naprej, naj te žalost ne ustavi. Poezijo bom znova prebral, če mi Lojze dovoli, ob poslušanju kitare Alberta Kinga. Obsežni ciklus poezije Angele Cukjati, skoraj v istem tonu bluesa, z verzi kot »Kako grenak je okus/ trupel besed,/ ki jih nikoli nismo izrekli«. In že ne v tonu bluesa, ampak v tonu bolera, nam Damijan Ahlin predstavi verze kot »Malokrat povem,/ vendar ljubim te./ Rad dam ti vse,/ jasno je, neroda sem,/ a vendar ljubim te …«

Pod zaglavje Proza: Odlomek romana Prebivalci samote (avtor Jože Lenarčič), v katerem nariše koncentrirano figuro človeka v ječi, in bliža se Božič. »Božič je v tvojem srcu« zaključi odlomek med zidovi ječe. Druga proza, Let v prosti pad, je kratek odlomek iz romana v pripravi pod peresom Leva Detele.

Rozina Švent se pod naslovom Skoraj pozabljena slovenska diaspora spominja stoletnice rojstva Franceta Papeža in Vladimirja Kosa, katerega značaj opise tako: »Kos je upal, da bo v Argentini lahko izdal pesniško zbirko, ker pa do tega ni prišlo, se je v svoji izraziti neučakanosti odločil, da jo izda v samozaložbi na Japonskem. Tako je leta 1960 izšla njegova pesniška zbirka Dober večer, Tokio«. Predstavljal sem si ga kot zelo mirnega, potrpežljivega človeka, a seveda ga nisem poznal.

Rozina Švent tudi objavlja (Tudi one so gradile Slovenijo v svetu) njena pisma z Zdenko Virant Jan, ter spomine ge. Jan na revolucijo, begunstvo in prva leta izseljenstva. Na koncu spominov je slika vseh otrok pevskega zbora, ki je služila kot ovitek plošči ob 20-letnici otroškega zbora v Slovenski vasi. Moral sem v youtube, da poiščem, če je kje ta plošča, in tam sem jo našel (hvala, JeremosLAB) in znova poslušal petje, ki sem ga že pozabil, kot Moj očka ima konjička dva … Torej, skočil sem od Alberta Kinga in blues glasbe na Moj očka ima konjička dva.

Eseji in razprave: Izpostavil bi v tem Meddobju članek Helene Janežič pod naslovom Vzletel je Debeljakov Turjaški labod. Knjiga Turjaški labod izhaja iz literarne zapuščine dr. Tineta Debeljaka, škatle papirjev, ki so našle mesto v Nukovem literarnem arhivu. Turjaški labod (nekatere pesnitve iz te zbirke so bile objavljene posamezno v zdomskih publikacijah) vsebuje 22 pesnitev za natis pripravljena leta 1952. V podrobnosti H. Janežič analizira vseh 22 pesnitev.

Marko Smole objavlja Vztrajati v obmejnosti, od Marijinega svetišča na Sveti Gori (predavanje na Romanju treh Slovenij na Svete Višarje) in Hrvaško zamejstvo. Pa zaključi: Dobrodošli, da nas pridete obiskat na eno in drugo stran doline …

Janez Zorec, pod naslovom Sij zvezde praznika svetih treh kraljev, začne tako: »Dejstvo je, da je bil ob svetih treh kraljih verjeten astronomski dogodek«. In potem, kot dober astrofizik, analizira zvezdo, ki so jo trije kralji videli vzhajati in so ji sledili do Betlehema: v ozvezdju Orla, bi lahko bila komet ali nova, ne supernova (leta 1604 je Kepler opazoval supernovo in predlagal, da bi bila božična zvezda ena od njih, a Kitajci (vedno na avantgardi) so leta 5 pr.K. opazili svetel predmet, ki bi lahko bil nova ali komet) … Jaz sem bil prepričan, da je zvezdo tja postavil Bog z svojo roko, a sedaj sem začel dvomiti o vsem. Nemudoma se vrnem k branju beneške pesnice …

Letošnje Meddobje se dopolni se z razmišljanjem Marka Mizerita Kostelca iz Mehike: Kje dom je moj? Kje je moja domovina?, naslov ki se nasloni na Ciceronovo frazo: Ubi bene ibi patria, tako kot na poezije Župančiča, Gregorčiča, Jenka, Cankarja in Marka Kremžarja. Tomaž Simčič iz Primorske je avtor Ob 80-letnici, ki je obenem (skoraj) 250-letnica. Marija Gruškovnjak s Koroške opiše: Salezijanci na Koroškem.  Ivo Jevnikar sprašuje Kje leži ugrabljeni Andrej Uršič?;  Damijan Ahlin pa je avtor: Dušan Šušteršič-Spomini.

Magistrsko delo Slovenske knjižnice v Argentini podata Polona Majdič Ferlež in Urh Ferlež.

Pod zaglavjem Knjige se predstavijo sledeče: Nablus in Akordi v mozgu Toneta Rodeta, Dr. J. Savelli – 1945: Dnevnik mojega križevega pota; Več kot stoletje in pol (Tine Golež); in izseljenski roman Kamnik avtorja Felixa Kucherja. Umetniška priloga pripada Adriani Omahna, ki jo predstavi Andreja Dolinar. Uvodno misel, kot je že običajno, poda Jože Kopeinig. Pod ítem Odmevi piše Damijan Ahlin, Ne glede na to kje sem, Slovenec sem!, in Boštjan Kocmur: SKA – 70. obletnica. Revija zaključi s poezijo Alojzija Gradnika: Molitev. 

Vsega skupaj Meddobje obsega 224 strani.

Ni lahko v vsaki reviji brati čudovite stavke kot je ta: »Ker mrke in praznovanja pashe ureja gibanje Lune, je lahko prepoznati, da se je Herodova smrt verjetno zgodila okoli delnega luninega mrka 13. marca leta 4 pr.Kr., oziroma rimskega leta 750«… Čudovito.

GP