Layerjeva Marija Pomagaj in pričevanja o romanjih na Brezje

Marija Pomagaj po svetu
Argentina
Adrogué – Slovenske semeniške Brezje v Argentini
El Challao – »mendoške Brezje«
El Challao – »mendoške Brezje«
Argentinske Brezje v Lujánu
Ramos Mejía

Posvetitev oltarja Marije Pomagaj v baziliki Marije Pomočnice kristjanov v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia 3. januarja 1960

San Justo
Lomas del Mirador
Spominska cerkev Marije Pomagaj v Buenos Airesu
Carapachay
Dom Marije Pomagaj v Santiagu-Maipu
Miramar

Povzetek

Marija Pomagaj – slika Marije z Jezusom v naročju, ki jo je na začetku 19. stoletja naslikal poznobaročni slikar Leopold Layer (1752–1828) iz Kranja, je najbolj priljubljena med milostnimi podobami in tudi eno najbolj znanih likovnih del v Sloveniji. Z naraščajočo popularnostjo božje poti na Brezjah se je večalo tudi zanimanje za vprašanja, vezana na nastanek Layerjeve slike Marije Pomagaj. Ljudsko izročilo, ki pravi, da jo je Layer iz zaobljube naslikal v ječi, kamor so ga leta 1810 zaprle francoske oblasti zaradi ponarejanja denarja, najbrž ni povsem resnično. Legenda se je najbrž dokončno izoblikovala šele v letih po prvih čudežnih ozdravitvah na Brezjah. Layer je iz zaobljube leta 1814 poslikal kapelo na Brezjah.

Pred uradnim nastankom romarske poti na Brezjah (po letu 1863), že med francosko zasedbo oziroma v dobi Ilirskih provinc (1809 do 1813), so se ljudje v stiskah obračali na brezjansko Marijo pomagaj. Župnik v Mošnjah Jožef Gruden piše, da se je ljudstvo iz domače vasi in bližnje okolice rado zbiralo k molitvi v Marijini kapelici. Večkrat se je tamkaj med tednom brala sv. maša in že tedaj so se okoličani v raznih zadevah z zaupanjem obračali na Marijo Pomagaj. Slika je bila torej deležna oboževanja že na začetku 19. stoletja. 

Nastanek romarske poti na Brezjah so sooblikovali zunanji dejavniki. Ob koncu 18. stoletja so bile romarske pobožnosti okrnjene zaradi jožefinskih cerkveno-upravnih reform, janzenizma in francoske okupacije. Cesar Jožef II. je od leta 1771 izdal več odlokov, naperjenih zoper romanja. Po sredini 19. stoletja so se romarske pobožnosti znova okrepile. Ob osrednjih romarskih središčih (Köln, Aachen, Santiago de Compostela, Padova, Rim, Palestina) so oživela romarske poti, ki so posvečene Mariji (mdr. Višarje, Gospa Sveta na Koroškem, Trsat, Marijino Celje idr.). 

Marija je v visokem srednjem veku začela pridobivati status univerzalne zaščitnice oziroma priprošnjice. Poseben pomen je imela kot zavetnica proti Turkom. Liturgično praznovanje Marije Pomočnice se je uveljavilo šele na začetku 19. stoletja. Papež Pij VII. se je po zmagi nad Napoleonom iz francoskega ujetništva slovesno vrnil 24. maja 1814, zato je na ta dan odredil praznik Marije Pomočnice kristjanov v obnovljenih papeških državah. Leta 1854 je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. 

Za razliko od starejših romarskih krajev, kjer so npr. po čudežu našli Marijine podobe v gozdu idr., je brezjanska Marijina podoba postala čudežna ali milostna zaradi uslišanj. Prva čudežna in nenavadna ozdravljenja na Brezjah so sorazmerno dobro opisana. Prvi čudeži naj bi se začeli na Brezjah dogajati leta 1863. Prva je ozdravela Marija Tavčar iz Begunj. Po hudi bolezni je ostala njena noga skrčena in trda, tako da je lahko hodila samo ob bergli. Zaman je poskušala razna zdravila, vendar po šestnajstih tednih ni bilo izboljšanja. Dvakrat se ji je sanjalo, da jo Marija Pomagaj vabi k sebi. 22. septembra 1863 se je odpravila na Brezje, kjer je med mašo iskreno molila k Mariji. Nenadoma se je njena noga zravnala, odložila je berglo, ki jo je pustila v kapelici. Naslednje čudežno ozdravljenje se je zgodilo 2. oktobra istega leta. 

Layerjeva Marija Pomagaj je nastala po znameniti predlogi, sliki, ki jo je Lucas Cranach st. (1472–1553) naslikal leta 1517 v Wittenbergu in je od leta 1625 v Innsbrucku. Layerjeva Marija Pomagaj je najbrž posneta po podobici Cranachove slike v Innsbrucku ali pa po podobici njene passauske kopije z začetka 17. stoletja, zato sta se fiziognomija in izraz Marije in deteta precej oddaljila od Cranachovega originala. Marija in Jezušček imata drugačne poteze obraza. Idealizacija je krepkejša. Hkrati pa je Layer sliko tudi posodobil. Mariji je nadel nošo, ki naj bi bila značilna za 18. stoletje. Čeprav je Layer po svoje priredil oziroma napravil lastno varianto Cranachove slike, mu je uspelo naslikati nadvse mikavno, poduhovljeno, materinsko toplo sliko, razumljivo in dostopno slovenskemu človeku, ki se mu realistična Cranachova, za nemško slikarstvo sicer nenavadno mila in ljubka, vendar časovno odmaknjena vzornica, ne bi mogla približati. 

Ljudje so začeli množično obiskovati Brezje po letu 1800, sprva predvsem prebivalci okoliških krajev. V drugi polovici 19. stoletja so Brezje postale ena najbolj priljubljenih in obiskanih božjih poti na Slovenskem. Majhna podružnična cerkev sv. Vida, zgrajena v 14. ali v prvi polovici 15. stoletja, pogosto ni mogla sprejeti vseh romarjev. Graški škof Zwerger, ki je septembra 1876 obiskal Brezje, je zato predlagal, da se nad kapelico Marije Pomagaj zgradi nova, večja cerkev. Na ta način bi lahko ohranili kapelico z milostno podobo nedotaknjeno. 9. oktobra 1889 so položili temeljni kamen za novo cerkev, ki je predstavljala enega največjih Cerkvenih gradbenih podvigov v tem času. Ob cerkvi so pustili nedotaknjeno Marijino kapelo, ki so jo zavarovali z zunanjim stavbnim plaščem in veliko kupolo. Gradnja cerkve je bila dokončana leta 1900.

Konec 19. stoletja so zgradili tudi samostan, v katerem prebivajo frančiškani, ki so postali oskrbniki romarske cerkve. Leta 1954 so notranjščino kapele temeljito obnovili po načrtih arh. Janka Omahna. V tem oltarju je bila podoba Marije Pomagaj samo do srede sedemdesetih let 20. stoletja. Takrat so brezjansko milostno podobo postavili v nov rezljan, z akanti okrašen okvir, ki ga je načrtoval arh. Tone Bitenc, izdelal pa rezbarski mojster Maks Bergant iz Kamnika.

Knjiga podrobno obravnava nastanek romarske poti pri nekdaj podružnični cerkvi sv. Vida na Brezjah, ki je spadala v župnijo Mošnje. Na podlagi dostopnih časopisnih, arhivskih in drugih virov so opisane najpomembnejše množične pobožnosti in slovesnosti, romanja, shodi, proslave in druge verske manifestacije na Brezjah od šestdesetih let 19. stoletja do današnjega časa. 

Na Brezje so organizirano romala različna društva: Slovensko katoliško delavsko društvo, Marijine družbe, Slomškova zveza, veterani prve svetovne vojne (od 1924 do druge svetovne vojne), rudarji – izseljenci v Francijo in Nemčijo idr. Romanja so med prvimi organizirali Štajerci. Z Brezjami so bili posebej tesno povezani ljubljanska škofa dr. Anton Bonaventura Jeglič in Anton Volk ter katoliška politika dr. Janez Evangelist Krek in dr. Anton Korošec.

Med pomembnimi mejniki v zgodovini romarskega svetišča na Brezjah so: obisk goriškega nadškofa dr. Andreja Gollmajerja za mali šmaren 1875, obisk knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja avgusta 1878, kronanje milostne podobe 1. septembra 1907, leto 1935, ko je milostna podoba prvič odšla iz Brezij v Ljubljano, kjer je postala zaščitnica II. evharističnega kongresa, prvi katoliški dekliški tabor in Kmečki tabor v letu 1938. 

Na začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji (1941) so Marijo Pomagaj skrili pri frančiškanih na Trsatu, od 1943 je bila v ljubljanski stolnici, kjer so k njej prvič romali bolniki in begunci, 15. julija 1947 se je milostna podoba slovesno vrnila na Brezje. Sledijo proslava petstoletnice ljubljanske škofije 1962, začetek vsakoletnih romanj invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje 19. avgusta 1969, srečanje romarjev treh narodov 20. avgusta 1983 in drugi dogodki. 

28. maja 1989 je bila romarska cerkev slovesno razglašena za baziliko. V letu 1996 je bila milostna podoba pokroviteljica praznovanja 1250-letnice krščanstva med Slovenci. 17. maja 1996 jo je na Brezjah obiskal papež Janez Pavel II. 1. januarja 2000 je bila bazilika Marije Pomagaj razglašena za narodno svetišče Slovenije. Maja 2014 je bilo praznovanje dvestoletnice milostne podobe. 

Besedilo knjige se je posebej posvetilo fenomenu Layerjeve milostne podobe Marije Pomagaj. Opisane so njene najpomembnejše kopije pri nas (ljubljanska stolnica, cerkev Marijinega oznanjena v Ljubljani, cerkve v Ribnici, Kamniku, Škofji Loki idr.) in v verskih središčih slovenskih izseljencev (Lemont, Washington, Cleveland, Toronto, Adrogue, Luján, Melbourne, Sydney, Adelaide, Rim,  Merlebach, Habsterdick idr.).

—————————————————— 

Avtor besedila, ddr. Damir Globočnik, je umetnostni zgodovinar, rojen 1964, ki živi in deluje v Radovljici. 

Študijsko se posveča proučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, proučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Strokovne prispevke o sodobni in polpretekli likovni umetnosti objavlja v vrsti zbornikov in revij.

Izdal je naslednje knjige: 12 jeznih mož / 12 zgodb o slovenski karikaturi (1998), Vodiški čudeži (1999), Pesnikova podoba / O portretih in karikaturah pesnika dr. Franceta Prešerna (2000), Afera Theimer (2001), Portreti/Porträts/Ritratti – Slovenski likovniki v Avstriji in Italiji (skupaj s Tihomirjem Pinterjem, avtorjem fotografskih portretov; Mohorjeva založba v Celovcu in Gorici, 2002/2003), Prešeren in likovna umetnost (Mohorjeva založba v Celovcu, Gorici in Celju, 2006), Kulturnozgodovinske študije (Slovensko društvo likovnih kritikov, 2009), Pavliha 1870 / Levstikov satirični list (Slovenska matica, 2010), Likovna satira / Poglavja o karikaturi v slovenskih satiričnih listih (Revija SRP, 2013), Janez Puhar (1814–1864) / Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj (Celjska Mohorjeva založba, 2014) in Likovno in simbolno (Slovenska matica, 2017).

Damir Globočnik