V Svobodni Sloveniji je bil letos ob 125. letnici rojstva objavljen življenjepis Josipa Lesarja. Bil je notar, politik, urednik, zgodovinar ter kulturni in socialni delavec med slovensko skupnostjo v Argentini. Bil pa je tudi velik domoljub in še posebej zvest rojstni Ribniški dolini. https://svobodnaslovenija.com.ar/notar-josip-lesar-1901-1984/
Njegov največji doprinos Ribnici pa je bilo reševanje zapiskov ter urejanje in objava monumentalne knjige” Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine”, ki je predstavljala življenjsko delo njegovega prijatelja, takrat že pokojnega ribniškega dekana Antona Skubica.
Zgodba, kako je ta knjiga nastala, je pa še posebej zanimiva. Dekan Skubic je veliki del svojega življenja posvetil pisanju zapiskov o ribniški zgodovini, a ga je januarja 1940 smrt prehitela, še preden mu je uspelo zapiske strniti v celoto. Pokojnikova sestra je v skrbi, da bi se to delo nadaljevalo, prosila rojaka in duhovnika prof. Franceta Frica, naj jih pripravi za tisk. Za urednika obsežnega gradiva so predlagali zgodovinarja in Skubičevega prijatelja dr. Franceta Trdana, a ta je kmalu ugotovil, da je delo preobsežno in prosil, da bi se ti zapiski shranili v ribniškem župnijskem arhivu, da se ne bi sredi okupacije izgubili ali bili uničeni. Dr. Trdan je umrl leta 1941 in tako se je upanje na izdajo knjige sredi vojne izgubilo.
Notar Josip Lesar je pa iz izseljenstva v Argentini dolgo časa kasneje še vedno sledil usodi dela prijatelja in mentorja Skubica. Leta 1958 mu je uspelo stopiti v stik z rojakom Francetom Fricem. Ta je v Sloveniji prevzel skrb za v ribniškem župnišču shranjeno izvorno gradivo, ga zbral in uredil. Ker se je bal, da bi se original izgubil, ga je prof. Fric dal v več izvodih pretipkati in ga na skrivaj pošiljal v Argentino.
Notar Lesar je potlej s pomočjo prof. Frica, ki je bil tudi fotograf, po dolgoletnih naporih, na drugi strani sveta, daleč od rojstne ribniške doline, v negotovosti političnih napetosti med Jugoslavijo in slovensko emigracijo te zapiske zbral, uredil, dopolnil, obogatil s fotografijami in z velikim trudom in vztrajnostjo ter ob podpori donatorjev po skoraj dveh desetletjih tudi izdal v Buenos Airesu.
Knjiga od takrat (in še danes) velja kot temelj znanja zgodovine ribniške pokrajine. Vsak izvod, ki ga je Ribničanom s trudom uspelo pridobiti iz Argentine, je bil zanje skrbno čuvana dragocenost.
Več kot štiri desetletja kasneje po smrti notarja Lesarja je vnukinja Ana Maria Rant Gaser prinesla v Ribnico del obsežne zapuščine dedka, s katerim so bile razjasnjene doslej manj znane okoliščine nastajanja knjige. Gradivo je zbrala ter pridobila od svojih sorodnikov v Argentini in od sorodnice prof. Franca Frica Marte Nerad. Obsega številna pisma, dokumente, fotografije in izvirne izvode publikacije. K zbiranju tega gradiva jo je spodbujal tudi ribniški knjižničar in domoznanec Domen Češarek; ta je v času zbiranja urejal Josipovo knjigo “Hrvača”, ki je izšla posthumno leta 2023. Ker ribniška knjižnica Miklova Hiša nima primernih prostorov za hranjenje tovrstnega gradiva, je zapuščino prevzel Muzej Ribnica.
To je bila osnova na kateri se je letos zgradil projekt “Pod zvonovi sv. Štefana”, obsežen skupni kulturno-zgodovinski projekt v Ribnici, ki je bil zasnovan ob obeleževanju 150. obletnice rojstva dekana Antona Skubica (1876–1940), avtorja Zgodovine Ribnice in ribniške pokrajine, in tudi petdesetletnico izdaje te knjige. Pri tem medsebojnem projektu so moči združile vse kulturne ustanove v Ribnici, vključno z Muzejskim društvom Ribnica, Knjižnico Miklova hiša in Muzejem Ribnica ter Župnijo Ribnica.
Pod okriljem tega projekta je nastala knjiga, posvečena zanimivi zgodbi o nastanku te zgodovine. Knjiga o nastanku knjige, če želite. Knjiga je zelo zanimivo urejena, ima mnogo fotografij materiala in vsebuje sedem prispevkov različnih avtorjev.
Seveda sva bila Ana Maria in jaz prisotna ob predstavitvi te knjige, ki nosi isti naslov kot članek, “Knjiga, ki je premagovala razdalje in povezovala ljudi”, 5. oktobra 2026 v Muzeju Ribnica. Bila sva presenečena in vesela ob polni dvorani. Takrat sva res prvikrat na polno dojela, no, vsaj jaz sem, koliko ta petdesetletna knjiga pomeni za Ribničane in kako so ponosni na bogato zgodovino svojih krajev.
Najbolj pa naju je ganil pogled na vseh sedem avtorjev, ki so z vodjo projekta mag. Marino Gradišnik M., muzejsko svetovalko v Muzeju Ribnica, sodelovali v predstavitvi nove knjige o zgodbi nastanka knjige. Tu je prišlo da izraza, da knjiga ni samo povezala rojake medvojne generacije – Skubic, Fric, Lesar – ampak vsaj še tri naslednje generacije Ribničanov; starost avtorjev prispevkov je namreč razpeta med prvo naslednjo generacijo – ena izmed avtoric je Lesarjeva nečakinja Veronika – preko naslednje generacije, mag. Antona Berčana, dekana Ribnice, muzealke Polone Grm in Domna Češarka, vodja domoznanstvenega oddelka v Knjižnici Miklova Hiša, pa do treh mladih študentov zadnjega letnika magistrskega študija zgodovine, vsi domačini: Tjaž Mihelič, Nika Žlindra in Žiga Rus.
23. Oktobra pa se je v Urban Centru Ribnica otvorila tudi muzejska razstava o zgodbi nastanka knjige in o ljudeh, ki so k temu nastanku pripomogli. Razstavo, tako kot tudi knjigo, je oblikovala ekipa treh mladih ribniških oblikovalcev. Na domiselno postavljenih panojih smo lahko brali o življenjskih zgodbah dekana Skubica, prof. Frica in notarja Lesarja, si ogledali osebne predmete, kot so bili Skubičeva beležka, Fricev mašni kelih – darilo za srebrno mašo po načrtu arh. Plečnika – in usnjeno aktovko notarja Lesarja, v kateri je prevažal dokumente, zapiske in občasno tudi kako jabolko za vnuke. Razstavljena je tudi obsežna zbirka pisem med Fricem, Lesarjem in drugih, ki nas je spomnila, kako počasno in zamudno je bilo takrat koordiniranje takega projekta, brez mednarodnih telefonskih povezav ali interneta. Glavni del razstave pa so bili seveda Skubičevi zapiski, Fricovi tipkopisi in original knjige, ki ga je Lesar lastnoročno natipkal in sestavil z originalnimi fotografijami.
Tako je ta knjiga premagala razdalje in politične razdore in povezala medvojno generacijo, povojne izseljence, njih vnuke in vnukinje v Argentini in v Sloveniji, ter naslednjo generacijo Ribničanov vse do najmlajše generacije lokalnih zgodovinarjev, ki danes lahko z jasno presojo, brez političnih predsodkov, pravilno ovrednotijo trud teh mož in počastijo njihovo ime in spomin.
Naj za konec dodam, da je to že tretja knjiga, ki je v Sloveniji izdana na osnovi dokumentov v zapuščini notarja Lesarja. Poleg že omenjene knjige “Hrovača” in “Knjiga ki je premagovala razdalje in povezovala ljudi” je tudi izšla pesniška zbirka Tineta Debeljaka “Turjaški Labod”, katere tipkopis se je našel v tej zapuščini. Poleg teh knjig je tudi Študijski Center za Narodno Spravo (SCNR) ki hrani ostali -nepovezani z Ribnico – del Lesarjeve zapuščine, tudi objavil na spletu v Zakladnici Spominov več zanimivih esejev: Načrt gospodarske obnove Slovenije (1948), obsežen rokopis iz leta 1948, v katerem je Lesar v emigraciji razmišljal o povojni ureditvi slovenske države na temeljih krščanske pravičnosti; Nekaj pogledov na 50 let slovenske preteklosti, 1900–1950, digitaliziran tipkopis njegove zgodovinske refleksije časa; in Seznam požganih vasi med drugo sv. vojno. V nastajanju pa je še četrta, in morda najbolj obsežna knjiga, to je knjiga spominov, ki jo je notar Lesar napisal za potomce.
Koliko izjemnega materiala za obstoj slovenstva ne samo v emigraciji, ampak tudi v domovini so naši predniki ohranili, zapisali, pa morda nikoli natisnili ali objavili! Kot je zapisal urednik knjige “Hrovača” Domen Češarek: »Knjiga, ki je pred vami, je 72 let čakala skrita v zaprašeni omari v argentinskem mestu Buenos Aires.« Koliko takih zakladov se še skriva v zapuščinah naših dedkov in babic, v zaprašenih omarah v Buenos Airesu, Clevelandu in še marsikje drugje? Zdi se mi, da je dolžnost naše generacije, da se delo in zgled naših prednikov ne samo ohrani, ampak javno objavi. V njihov spomin in v korist bodočih rodov v izseljenstvu, v zamejstvu in v domovini. Čas je pravi. Komunistične Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo! Mladi, strokovni in nepristranski zgodovinarji tu v Sloveniji so izjemno hvaležni za vsak doprinos, ki jim omogoča pravilno osvetliti slovensko zgodovino od 1940 pa do danes. Kajti ta del našega spomina je treba pravilno osvetliti in uravnotežiti. Brez pravega dojemanja dogodkov ne more biti sprave. In če ne bo sprave, Slovenija nikoli ne bo sproščeno in na polno zadihala z obema kriloma pljuč.
Marko Gaser
Svobodna Slovenija, Leto LXXXV, št. 22, 1. 11. 2026
