Gorenjska

____

Na Gorenjskem je fletno, poje pesem in le kdo se ne bi strinjal. Zato si zapojmo še Jaz pa pojdem na Gorenjsko in jo tokrat mahnimo v severozahodni konec naše lepe Slovenije. Kolega Renato Podbersič je v enem prejšnjih zapisov v rubriki Kje najti še lepši je svet zapisal, da je Goriška najlepša slovenska dežela. Zato ga vabim, kakor tudi vse bralce, da obiščete prav poseben del Gorenjske, ki ga objemajo tri reke s skupnim imenom Sora in tisočletno mesto Škofja Loka na sotočju. Morda tudi Renato spremeni svoje mnenje ☺

Tokrat vas torej vabim v kraje, ki so več kot osemsto let predstavljali največje in najbolj enotno zemljiško gospostvo na Kranjskem in bili v lasti freisinške (brižinske) škofije. V mestu Brižin (po nemško Freising) so okrog leta 1000 nastali brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjen zapis v slovenskem jeziku.

Zgodba Loškega gospostva se začne leta 973, ko je nemški cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu podelil Loko (današnjo Staro Loko), Selško in Poljansko dolino ter del Sorškega polja in sega vse do leta 1803, ko je habsburška monarhija gospostvo podržavila. Na rečnih terasah nad sotočjem Selške in Poljanske Sore, ki pritečeta vsaka iz svoje slikovite doline, je začelo nastajati mesto. Od obnove po silovitem potresu v letu 1511, je ohranilo svojo podobo in dvodelnost (Mestni ali Zgornji trg in Spodnji trg ali Lontrk) do danes. Je eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest na Slovenskem. Nad hišami kraljuje Loški grad, nekdaj sedež freisinških škofov, danes pa Loškega muzeja http://www.loski-muzej.si/, kjer spoznamo zgodovino mesta, značilne loške obrti in pomembne loške rojake. Poseben del je namenjen Škofjeloškemu pasijonu, najstarejšemu dramskemu besedilu v slovenskem jeziku, ki ga je v kapucinskem samostanu pod gradom – zagotovo že pred letom 1721 – napisal pater Romuald (Lovrenc Marušič). Spokorniška procesija oživi vsakih sedem let, ko ga v izvirni obliki na ulicah Škofje Loke uprizori več kot 1000 prostovoljcev. Izjemna predstava bo še posebej slovesna leta 2021, ob tristoletnici nastanka in že zdaj vabljeni na ogled! Zaman pa boste na Loškem gradu iskali predstavitev naše polpretekle zgodovine, ko je bil grad po končani drugi svetovni vojni koncentracijsko taborišče za vrnjene domobrance, vse do petdesetih let prejšnjega stoletja pa je »gostil« še druge oblike zaporniških ustanov.

V mesto se z gradu spustimo mimo Nunske cerkve in opuščene stavbe samostana. Tik pod njim je rojstna hiša dr. Tineta Debeljaka, opremljena s ploščo, ki nam pove, da se je tam rodil književnik, prevajalec in literarni zgodovinar, ki je leta 1989 umrl v Buenos Airesu. Po odhodu iz domovine v maju 1945 ni nikoli več uzrl svojega rodnega mesta, ki mu je posvetil prelep sonet:

Gledam, o gledam pred seboj naše mesto

Naš košček sveta, našo krajino zvesto: […]

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-AWNZS91D/d52c9614-7ace-4392-a1ee-6bdcd6c4f055/PDF

Čez kamniti most, ki je drugi najstarejši kamniti most v Evropi, se podamo do kapucinskega samostana, kjer hranijo originalni zapis Škofjeloškega pasijona. http://www.visitskofjaloka.si/si/dozivetja/kultura-in-umetnost/kapucinska-knjiznica

Značilno veduto daje Škofji Loki Šentjakobska cerkev http://zupnija-skofja-loka.rkc.si/cmsms/index.php?page=podruznicne-cerkve, ki je mogočna poznogotska dvoranska stavba iz 15. stoletja, hiše na Mestnem in Spodnjem trgu, ki so tesno prislonjene ena k drugi, pa pripovedujejo zgodbe tisočletnega mesta in njegovih prebivalcev https://www.skofjaloka.info/index.php?page=znmesta&meni=pm&lang=si. Ena najzanimivejših je prav gotovo Homanova hiša, ki stoji sredi trga. Nikakor ne moremo mimo, ne da bi poskusili izvrstne kremne rezine, ki jih strežejo na vrtu pod košato lipo. http://www.kavarnahoman.si/o-nas/

Mesto je dolga stoletja oklepalo obzidje, ki je v večji meri še danes ohranjeno. Skozenj je vodilo pet vrat, ena od njih so se odpirala v Poljansko dolino (poljanska vrata), druga pa (čez kamniti most) v Selško dolino (selška vrata). Skoznje se tudi mi podajamo v obe dolini, ki sta skupaj z mestom pod gradom in delom ravnice pred njim, predstavljali Loško gospostvo.

Kraji ob Poljanski Sori so obsijani s soncem, hribovje se položno spušča proti reki in odprtost doline – tako pravijo – je vplivala tudi na značaj Poljancev. To so veseli in radoživi ljudje, navezani na svojo zemljo. Trajen spomenik ljudem izpod Blegoša http://www.hribi.net/gora/blegos/21/176 (na plešastega, 1562 m visokega očaka, ki kraljuje med Selško in Poljansko dolino, se je vsekakor vredno povzpeti) je v svojih delih postavil Ivan Tavčar, predvsem z besedami, ki jih je položil v usta Izidorju Khallanu v romanu Visoška kronika: »Zemlja domača – ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje… Mogoče da je težko umreti – ali toliko zapišem, da bi rajši umrl sredi domače doline bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe.«

Na naši poti po dolini v smeri Žirov se bomo ustavili na Visokem, kjer stoji lepo obnovljen Visoški (Kalanov, tudi Tavčarjev) dvorec, kjer je pisatelj Tavčar preživel prenekatero poletje. http://www.visitskofjaloka.si/si/ne-spreglejte/794. Upodobljen v bronastem kipu zre proti rodnim Poljanam, od koder je doma tudi rodbina Šubic, ki je slovenskemu narodu dala številne slikarje in rezbarje http://www.visitskofjaloka.si/si/dozivetja/kultura-in-umetnost/kulturni-center-slikarjev-subic. Ko enkrat obiščeš Poljansko dolino, je to res ljubezen za vse življenje http://www.visitskofjaloka.si/si/skofjelosko-obmocje/gorenja-vas-poljane

Nič manj zanimiva pa ni severnejša Selška dolina, ki s svojim ozkim vhodom skozi sotesko že nakazuje razliko z osončeno Poljansko dolino. Tu hribi hitreje in višje kipijo k nebu, naselja ob vodi so bolj stisnjena, da ostane nekaj prostora še za cesto. Kako to ne bi vplivalo na značaje ljudi s Selškega. Kleni in trdni so, zavedni in ponosni na svoje korenine, a bolj zaprti vase in menda manj družabni, kakor Poljanci. O tem se prepričajte sami. Prav kakor pobočja, so tudi ljudje tu »silili k nebu«, v 14. stoletju je škof visoko pod vrh Ratitovca (s 1672 m je najvišji vrh Škofjeloškega pogorja http://www.hribi.net/gora/krekova_koca_na_ratitovcu/21/147) naselil Tirolce iz Pustriške doline. Do danes so ostali njihovi nemški priimki (Thaler, Frelih, Šmid, Veber …) in nenavadno velike hiše – grunti v vaseh Zgornje in Spodnje Danje, Torka, Ravne in Zabrdo. Do njih pridemo skozi Železnike, ki so povsem svoja zgodba s kovaško in klekljarsko tradicijo http://www.visitskofjaloka.si/si/skofjelosko-obmocje/zelezniki in Sorico, eno najbolj slikovitih slovenskih vasi, kjer se je rodil slikar Ivan Grohar.