Hitro  se bliža  Slovenski dan, ki se bo vršil v nedeljo, 25. novembra, v Slomškovem domu.  Ramoška skupnost z veliko vnemo pripravlja celodnevni program. Višek dneva pa bo gotovo predstavitev muzikala Kerigma.

Objavili smo že pogovor z avtorjem muzikala, prof. Martinom Sušnikom. Zelo pomembno delo pa imata tudi režiserja, Marta Selan Brula in Marcelo Brula. Oba sta nam rade volje posvetila nekaj časa za pogovor:

 

– Marcelo, koliko iger si že režiral? In muzikalov?

Marcelo: Bi moral dobro pomisliti, jih ne štejem…  Kerigma je tretji muzikal, ki ga režiram za odrasle igralce. Pred tem sta bila Fantom iz Opere in Hvalnica družine Trapp. V obliki muzikala sem prav tako režiral otroške igre, včasih kot glavni režiser včasih pa kot pomočnik režiserju. Teh je bilo kar nekaj, 6 ali mogoče še kaj več. Drugih iger pa imam tudi kar nekaj za mano, kot sem prej omenil ne pomnim točno koliko ampak gotovo jih nekaj čez 10.

 

– Koliko ljudi bo tokrat na odru? In za odrom?

Marcelo: Nastopa 84 oseb, za odrom pa še ne vem, nikoli se ne ve. Okoli 30 jih bo, a do dneva nastopa se še ne ve, koliko jih bo še potrebno dodati. Vzdušje za odrom je čudovito. Pravi svet zase.

 

– Med nastopajočimi je zbor Ex Corde. Ustanoviteljica in dirigentka si ti,  Marta. Koliko let že poje EX CORDE? Kako ste začeli in kako se je zbor razvijal skozi leta?

Marta: Naš  pevski zbor neprekinjeno poje že osmo leto. Še prej smo sodelovali s pevskimi točkami pri Slovenskih dneh: najprej v Hladnikovem domu v Slovenski vasi, naslednje leto pa v Slovenskem domu v San Martinu. Ta prva dva nastopa sta bila pripravljena samo za te prireditvi, in sicer kot skupina, ki predstavlja Slomškov dom. Lepo smo se imeli in prijetno je bilo na vajah. Opazila sem, da se je med pevci zbujala večja želja po skupnem petju. Tudi neka kemija se je ustvarjala med njimi in mojim vodstvom… In tako smo se odločili za redne vaje in pričeli.

Naslednje leto smo izbrali ime in dali nov pečat tej dobi kot »Pevski zbor Slomškovega doma EX CORDE«.

Vsako leto sestavimo načrt s kakim večjim nastopom. Radi sodelujemo pri glavnih praznovanjih v domu ter v skupnosti, verskih ali kulturnih.  Pojemo tudi pred argentinsko publiko, ko nas povabijo.

Vsako leto je različno! Veliko pevcev poje že od začetka, manjši del pevcev pa se obnavlja leto za letom. Mladi se z navdušenjem priključujejo k zboru, nekateri odidejo za kakšen čas, ker jim študij tako zahteva.

Marcelo, moj mož, mi pomaga pri učenju vokalne tehnike. Ko se učimo novo skladbo, on prevzame moške jaz pa ženske glasove.  Potem jih združimo in jo skupaj oblikujemo.

Skozi leta smo sestavili lepo skupino prijateljev, ki se z velikim kompromisom do bližnjega uživa in deli ljubezen do glasbe in petja.

Zbor trenutno šteje 30 članov. To število je tudi bilo povprečno skozi vsa leta.

 

– Kakšno glasbo najraje izvajate? Kako izbirate repertoar?

Marta: EX CORDE izvaja slovenske, argentinske in angleške pesmi. Tudi v latinščini kaj zapojemo. Repertoar obsega različne stile in čase.

Na izbiro skladb pa seveda vpliva kakšen bo nastop ali projekt v pripravi. Rada gledam tudi na to, da so pevci motivirani in da so jim pesmi všeč. Motivacija pri tem veliko vpliva. Radi zapojemo pesmi, ki združujejo popularno ali moderno glasbo s klasičnim stilom.

 

– Ste kot zbor že kdaj sodelovali pri kakšnem muzikalu? Pri kateremu?

Marta: Takoj po našem začetku, že naslednje leto, je Slomškov dom praznoval svojo 50-letnico. Marcelo je imel v načrtih muzikal »Fantom iz opere«, in seveda je potreboval zbor in pevce. On je prevedel iz angleščine in španščine celo skladbo. In tako je naš zbor sodeloval pri tem velikem muzikalu.

 

– Poslali so nam kronogram vaj. Imate vajo skoraj vsak dan. Koliko vaj ste imeli?

Marcelo: Po navadi si načrtujem vaje tako, da ne preobremenim igralcev, je pa zame in za družino to zelo naporno. Predvsem pri igrah, kjer nastopa veliko število igralcev ne vadimo kompletne igre, ampak po prizorih. Prej pa so še bralne in pevske vaje. Solisti vadijo posamezno z Marto, mojo ženo,  ali pa z menoj, potem nekateri z njo vadijo petje, jaz pa postavljam pesmi na oder. Na vprašanje koliko je bilo vaj, težko odgovorim, a lahko rečem, da sem jaz imel vaje v zadnjih 3 mesecih skoraj vsak dan. V mesecu novembru, kot si videl na kronogramu imamo pa vajo vsak dan, z izjemo 3 dni teden pred nastopom. Če seštejemo jih bo čez 100! Skupnih vaj z vsemi nastopajočimi pa samo 2 in generalka.

Marta: Vaj še nisem štela… Veliko jih je bilo! Meseca avgusta je zbor začel z vajami. Imeli smo skupinske vaje, po glasovih in tudi posamezne. Zadnje tedne, ko je zbor že postavljen na odru, pa vadi kar trikrat na teden.

 

– Katere so bile največje zahteve in težave te režije?

Marcelo: Moram priznati, da je to delo najtežje od vseh kar sem jih do zdaj pripravil. Najprej zato, ker je avtor te skladbe med nami. Ni lahko, ker ne veš če je to, kar postavljaš na oder, kar si je avtor zamislil. Martin nama je dal svobodo, da lahko zamenjava ali pa narediva kar se nama zdi najbolje. Nisem delal večjih sprememb, samo nekaj besedila sem moral črtati, drugače je pa vse tako, kot nam je Martin izročil. Po drugi strani je tematika. Veliko je bilo pisanega, veliko iger, filmov, nastopov… za nas kot verni kristjani to ni ena zgodba več, je muzikal o zadnjih dneh življenja, trpljenja in vstajenja našega Odrešenika!

Rad berem, zgodovinske knjige so mi zelo pri srcu, doba Rimskega Imperija, me najbolj vleče. Za to delo sem ogromno prebral, gledal veliko filmov/dokumentarcev in pregledal zgodovinske študije. Želim pokazati čim bolj pristno, tako kot mislim, da je bilo. Muzikal je zelo zahteven v vsem. Glasba je enkratna, čudovita. A hkrati zelo zahtevna. Igralci morajo biti koncentrirani bolj kot pri drugih igrah. Spremljava je snemana, to pomeni, da mora igralec/pevec izvesti skladbo brez napak, drugače težko pride nazaj. Če bi spremljavo izvajali v živo, bi lahko marsikaj naredili po svoje, inštrumenti bi nas pa spremljali, tako morajo pevci  »spremljati« inštrumente.

Težava, če temu lahko tako rečem, je tudi v tem, da ima večina ljudi o vlogah že svoje »stereotipe« in vsak že nekako ve, kako bi moralo biti. Vsak ima v svoji glavi figuro in nastop Jezusa, Marije, apostolov, Pilata, velikih duhovnikov… a morda drugače, kot si jih predstavljam jaz. Igralci so zelo poslušni za režijo, sprejmem pa tudi to, kar vsak želi pokazati ali povedati. Tokrat je med samimi igralci kar nekaj režiserjev in rad sprejmem njihove nasvete. Saj s tem obogatimo našo predstavo.

Rad bi omenil, da naju je Martin poklical že takrat, ko je imel Kerigmo žele v mislih in naju vprašal, če sva pripravljena postaviti muzikal na oder, da ga ne bi  zaman pisal. Počaščena sva bila in rade volje sprejela prve melodije muzikala. A že zdaleč nisem pričakoval, da bo potrebnih toliko igralcev! Težko je bilo izbrati glavne igralce, še posebno tiste ki tudi pojejo. Poslušal sem jih večkrat, prosil naj zapojejo to, ali ono… pa če so glasovi usklajeni za duet, tercet ali kvartet… skratka, da imajo tak izgled, kot ga vloga zahteva. Mislim, da sem dobil pri vsakem to kar sem iskal, med nami je ogromno talentov, samo najti jih je treba! Večkrat čutimo, da se dandanes ljudje težko kompromitirajo, a našel sem skupino, ki krasno dela, in za katero se je lepo  žrtvovati.

 

– Je ta muzikal za zbor kakšen poseben izziv? V čem?

Marta: Nedvomno! Največji izziv je ta, da je avtor, Martin Sušnik, napisal skladbo za zbor EX CORDE. Zaupal je Marcelu režijo, meni pa vodstvo petja.

Ker je spremljava že snemana, mora zbor do sekunde točno zapeti. Koncentracija je zelo važna, ker se dinamika na odru spremeni. Tam si mora vsak pevec, ki je tudi igralec, ustvariti svojo osebnost ter primerno interpretirati.

Je tudi nekaj »posebnih akordov« v tej Kerigmi, ki so nam zelo všeč, a smo se morali kar nekaj časa truditi, da smo jih lahko zapeli.

 

– Gotovo imate tudi tehnične izzive in težave pri muzikalu. Kateri so bili in kako ste jih rešili?

Marcelo: Preveč nočem vnaprej povedati… Najtežje je uprizoriti križev pot in križanje. Upam, da smo dobro rešili, to nam boste potem povedali…

Tehnične težave kot take pa so povezane s glasbo in zvokom. Moramo dobro slišati glasbo in se dobro med seboj poslušati, da zajamemo pravi ton in prav tempo. Glede vstopov in taktov smo to rešili tako, da bomo postavili Marto nekam skrito med sceno… da nam bo lepo mahala.

 

– Mislite ponoviti Kerigmo? Kje in kdaj?

Marcelo: Nimamo datumov za ponovitev muzikala. Kar škoda je toliko vaj in dela za eno samo predstavo. Če bo odziv publike dober morda lahko ponovimo drugo leto za Veliki teden, a o tem še nismo govorili.

 

– Nam lahko povesta kakšno anekdoto z vaj?

Marta: Med vajami je veselo vzdušje. In vedno se zgodi kaj takega, kar nas spravi v smeh! Največkrat so to dialogi med pevci enega glasu, ki »hecajo« drugo skupino, češ, da so boljši, ker so bili pohvaljeni. Drugič so pa na vrsti tisti, ki vedno pozabijo, kar je bilo že naučeno in se ta pomota ponavlja. Seveda, toliko vztrajamo, da pravilno zapojemo!

Tematika tega opusa zahteva posebno vzdušje, tudi neko introspektivno premišljevanje.

Z vajami za Kerigmo smo začeli takoj po končanem Cafe Concertu, to je festival, ki ga je zbor že tretjič organiziral in je namenjen predvsem pop ali jazz glasbi. Zbor in gostujoče skupine ter solisti smo izvajali pesmi XX. in XXI. stoletja, »moderne pesmi«, bi rekli starejši. Največ v angleščini. Festival je bil tudi iz organizacijske plati precej zahteven, zbor je poleg lastnega nastopa imel na skrbi tudi splošno organizacijo. No, in iz tega vzdušja neonskih luči in veselega ritma smo kar brez presledka vstopili v produkcijo muzikala z religiozno vsebino, osredotočenega na dogodke Velikega tedna, ki naj bo v roku treh mesecev na odru… Brez resnične dobre volje in kančka humorja iz strani vseh sodelujočih je tak načrt neizvedljiv. Mislim, da se bomo šele po predstavi zares zavedli, kaj Kerigma pomeni za naš zbor, za naš Slomškov dom in za vso slovensko skupnost.

Marcelo: Pri vajah se imamo lepo,  tudi zabavamo se in smejemo. Pri takih intenzivnih predstavah si moramo dopustiti čas za šalo in smeh. Vedno se kaj zgodi, je  scena – ne bom povedal katera, da ne zatožim igralca – , pri kateri težko pridejo do konca pogovora… prvič jim je šlo na smeh, in od takrat se samo pogledajo in se že smejejo.

Zadnjo nedeljo smo imeli prvo vajo z vsemi nastopajočimi. Za nekatere je bila to prva vaja in niti niso točno vedeli, kaj se v vsakem trenutku pravzaprav dogaja… naj bi pazili, da množica ne pride do »sodnika«, a vpitja in prerivanja je bilo preveč, nastal je splošen smeh in vsa potrebna napetost je izginila.

 

– Zdaj pa res vemo veliko več o muzikalu, ki ga tako skrbno pripravljate. Bi rada še kaj dodala?

Marcelo: Če mi dovoliš, bi dodal še to. V veliko čast si štejem, da je Martin Sušnik pomislil name in na Marto, da pripraviva ta opus! Martina poznam že od otroških let, ko je on hodil v Cordobo na kolonijo sem jaz bil njegov voditelj. Vedno je bil poseben, zlat človek. Danes moram reči, da je pravi genij! Ni dvoma, da »normalna oseba« ne more imeti v glavi česa takega. Ima čudoviti talent, in ga je delil z nami. Upam, da mu bomo na višini! Zahvalim se mu tudi zato, ker so bile vaje na en način za nas vse kot duhovne vaje. Veliko truda, časa in dela smo vložili. Vsaka minuta nam je že poplačana, ker, kakor je sam Martin zapisal:  Vse to je zato ker »Tvojo smrt oznanjamo Gospod, in tvoje vstajenje slavimo!«

 

Hvala, Marta in Marcelo, za dragocen čas, ki sta si ga vzela za pogovor. Predvsem pa neizmerna hvala za ves trud, ki ga vlagata v režijo tega muzikala!

Jože Jan