Kako je prišlo do Slomškovega doma v Ramos Mejiji? Kdo so bili tisti, ki so pripravljali pot, katera je pripeljala do »akcije« za Slomškov dom? Hvala Bogu, nekaj podatkov o tem je zapisanih.
Po drugi svetovni vojni leta 1948 je prišla večina slovenskih beguncev iz ‘italijanskih’ in ‘avstrijskih’ taborišč v Argentino. Veliko se jih je naselilo v predmestjih velikega Buenos Airesa, kjer so danes slovenski Domovi, zlasti na zahodu buenosaireških predmestij, v Ramos Mejiji in San Justu. V Ramosu je samo v stavbi nekdanjega sanatorija živelo čez sto rojakov.
Januarja 1949 je prišel v Argentino duhovnik Janez Kalan s skupino 150 Slovencev in prinesel s seboj Jerinovo podobo Marije Pomagaj iz lienškega taborišča. G. Kalan je obljubil znancem iz taborišča, ki so ga vabili v Ramos Mejijo, da jim bo skušal ustreči. Že marca 1949 je po posredovanju delegata g. Antona Oreharja postal kaplan na župniji Nuestra Señora del Carmen, ki je ob parku pri železniški postaji. Od takrat smo imeli Slovenci zlasti po Kalanovi zaslugi dostop do farne cerkve, župnijske dvorane in drugih prostorov, ki so jih potrebovali ne samo rojaki tega kraja, ampak včasih vsa slovenska skupnost iz Buenos Airesa in okolice. Januarja 1949 so začeli v tej cerkvi rojaki iz Ramosa, San Justa in okoliških krajev s pobožnostjo prvih petkov. Od aprila 1949 pa so imeli tam že ob nedeljah zjutraj ob 7h slovenske maše, s pridigo in slovenskim petjem. Takoj po tej prvi slovenski maši so se začeli zbirati pevci in pevke z namenom, da sestavijo cerkveni pevski zbor. Res so ga ustanovili. Eno leto ga je vodil Janko Zakrajšek, za njim pa dolgo let do svoje smrti Gabrijel Čamernik. Sobo in harmonij za pevske vaje jim je nudilo župnišče. Na prvo nedeljo maja 1949 je dobila svoje mesto v cerkvi tudi taboriščna podoba Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev.
Zatem smo v Ramosu po župnikovi naklonjenosti, poleg nedeljske slovenske maše, oživljali tudi druge pobožnosti, kot sv. ure za prvi četrtek, sv. obhajilo za prvi petek (ob 5.15 zjutraj za tiste, ki so odhajali na delo, ko še ni bilo večernih maš), krščanski nauk in litanije ob nedeljah popoldne, križev pot v postu ali šmarnice meseca maja, duhovne obnove za božič in veliko noč. V župnišču sta učiteljici gospodični Mija Markež in Cvetka Grmek začeli zbirati otroke v Marijinem vrtcu, g. Kalan pa je učil verouk. Kasneje se je iz Marijinega vrtca razvil šolski tečaj Antona Martina Slomška, ki ga je vodila gospodična učiteljica Anica Šemrov. Tudi slovenska šola je imela prva leta učne prostore v župnišču. V cerkvi in župnijski dvorani smo mogli imeti tudi slovesnosti za vso slovensko skupnost, npr. obisk škofa Gregorija Rožmana, sveto birmo, prvo obhajilo slovenskih otrok. V dvorani smo imeli misijonske prireditve, mladina pa pod okriljem SFZ-SDO svoje sestanke in odrske nastope.
Z leti so se začele postopoma pojavljati težave za šolske dejavnost v župnišču. Odbor staršev je bil prisiljen iskati prostor drugod. Začasna rešitev je bila v tem, da so iz župnišča preselili šolski tečaj v stanovanjsko hišo, ki je bila nekoč ‘sanatorij’, kar pa ni bil idealen kraj za šolo. Takrat je pri šolskem odboru prvič padla beseda, naj bi si Ramoščani zgradili nekaj lastnega, da bi bili na svojem. Gdč. Šemrov ni več pozabila teh besed. Dobro pa je vedela, na koga se mora obrniti, »da se bo kaj premaknilo«. Prišlo je do novega odbora, toda ne za šolo, ampak za Slomškov dom. Zbrali so se posebni ljudje, ki se niso ustrašili žrtev ne dela in začeli z zbiranjem sredstev za ta dom.
Korenine našega doma segajo torej do cerkve Karmelske Mater Božje in njenega župnišča. Razlika je v tem, da je Slomškov dom naš in da nudi v eni stavbi to, kar sta pred 62 leti nudila cerkev in župnišče ločeno. Zato osvežimo spomin na otvoritveno slovesnost in na besede, ki so bile takrat izrečene.
_____
.
Kronika blagoslovitve Slomškovega doma v ‘Svobodni Sloveniji’ se začenja:
»Slovenci v Argentini so imeli v nedeljo, 17. septembra (1961), pomembno slavje. V mestu Ramos Mejia so z velikimi slovesnostmi blagoslovili in odprli nov slovenski dom v Argentini – Slomškov dom. Z njim smo Slovenci na področju velikega Buenos Airesa dobili že šesti narodni dom, ki bo odslej poleg slovenskih domov v San Justu, Carapachayu, San Martinu, Slovenski vasi v Lanusu in pristave v Moronu žarišče slovenskega življenja, kulturnega ter prosvetnega dela slovenskih rojakov v Ramos Mejii. Poleg domov na področju velikega Buenos Airesa si postavljajo skupno slovensko ognjišče tudi rojaki v Miramaru in Mendozi. – Akcija za postavitev lastnega slovenskega doma v Ramos Mejii sega v leto 1959, ko se je takratni šolski odbor odločil za nakup zemljišča v ulici Castelli 28 ….«
Na kratko osvežimo spomin na to slovesnost.
Slavje se je začelo pri oltarju, ko je direktor Anton Orehar blagoslovil križ in podobo Marije Pomagaj za Slomškov dom. Ta podoba je visela prej v ramoški farni cerkvi. Zatem sta boter Herman Zupan st. in botra Kati Potočnik prerezala slovenski trak pred glavnim vhodom v prisotnosti predsednika Slomškovega doma Janeza Brula, g. direktorja ter skupine fantov in deklet v narodnih nošah. Sledila je blagoslovitev notranjih prostorov doma in nazadnje še slovenske in argentinske zastave, ki so ju skavti ponesli pred drog sredi vrta in ju dvignili ob igranju obeh narodnih himen.
Nato se je začela sveta maša v zahvalo vsem dobrotnikom Slomškovega doma, pri kateri je imel g. direktor ob Slomškovem izreku »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo,« bogat nagovor. Dejal je, da Slomškov dom že uresničuje ta rek, ko je povabil Boga v svoj dom in izrazil željo, naj Bog v njem vedno tudi ostane. Naj spremlja in blagoslavlja vse delo v njem, naj bo dom duhovne, narodne in kulturne rasti. Delo v njem naj bo za človeka in Boga. Se pravi za kulturno, narodno in versko ohranitev slovenskih ljudi ter za duhovno oblikovanje slovenske skupine v Ramos Mejii.
.
Po maši je ramoški zbor pod vodstvom Gabriela Čamernika zapel pesem »Bog in Slovenija«, nato pa je stopil na oder predsednik Društva Slomškov dom Janez Brula. Začel je s pozdravom direktorja slovenskega dušnega pastirstva, botrov Slomškovega doma, predstavnika NO za Slovenijo Rudolfa Smersuja, predsednika Društva Slovencev prof. Alojzija Horvata ter predstavnikov ostalih slovenskih domov, društev in organizacij demokratskih slov. izseljencev. Zahvalil se je vsem, ki so kakorkoli pripomogli k ustanovitvi Slomškovega doma in po imenu naštel nekaj dobrotnikov. Poudaril je, da »moramo biti vsi hvaležni v prvi vrsti Bogu, ki je našim skupnim naporom dal svoj blagoslov in poguma v odločilnih trenutkih, da smo pri ovirah našli pravi izhod«. Tem uvodnim besedam so sledile nasledje misli:
»Naš glavni namen je skrbeti za ohranitev in okrepitev slovenske narodne zavesti, širiti prosveto in dvigati kulturno stopnjo v slovenskem duhu. Poglabljali in utrjevali bomo duhovne vrednote in nravni čut v duhu krščanske tradicije in skrbeli za materialno podporo vseh potrebnih rojakov. To bodo naše poglavitne naloge, ki jih bomo izvedli lahko le s sodelovanjem vseh organizacij, ki imajo pri svojih specialnih nalogah vendarle isti končni namen.
Slomškov dom nam bo omogočil izvajanje teh ciljev. Prav tako nam bo olajšal družabno življenje, življenje poštene zabave in razvedrila. V Slomškovem domu se bomo bogatili z vsemi zakladi naše bogate narodne kulture. Obenem pa nam bo dom odprto okno v nov svet: spoznavali bomo kulturo te dežele in se prilagajali tem razmeram v vsem, kar je dobro in pošteno ter ni v navzkrižju ne s krščansko ne slovensko zavestjo. Naša skrb v tem pogledu pa ne sme biti enostranska. Zlasti za mladino je važno, da pri poznanju, spoštovanju pozitivnih vrednot naroda, med katerim raste in živi, ne ostane brezbrižna pri naporih za spoznavanje kulturnih in duhovnih vrednot slovenskega naroda. Storiti moramo vse, da bodo naši otroci ponosni na slovenski narod in njegove vrednote.
Slovenska izseljenska družina živi v razmerah, ki jo v verskem, kulturnem in narodnem pogledu razkrajajo. Razkroj, brezbrižnost in otopelost, to so grehi, ki vodijo v životarjenje, mrtvilo in končno smrt vsako emigracijo. Ne smemo se varati z lepim številom prireditev in naših ustanov. Vse lahko dostikrat nudi le videz delovanja, v resnici pa manjka življenjskega soka in duha. Naš cilj pa je življenje, naša naloga oživljanje, napredek, razmah, rast. To so najbolj težke naloge, ki nas čakajo. So neprimerno težje od vseh drugih: so prvenstvene, bistvene. Kaj naj bi sicer koristili vsi domovi, velike in sijajne dvorane, številne organizacije, če ne bi v njih bilo zdravja, če se v njih ne bi pretakal življenjski sok intenzivnega dela v širino in globino?
Po stopinjah velikih Slovencev, kakor je bil Slomšek in drugi, hočemo s čutom odgovornosti to novo delovno središče slovenske skupnosti pridružiti dosedanjim naporom za kulturni procvit vseh izseljencev. V plemeniti medsebojni tekmi bomo storili lahko mnogo, če bodo pred nami jasni cilji, pravilna orientacija in skupdržanje. Trdno se moramo povezati med seboj, kajti samo složni bomo uspeli. Ob strani moramo pustiti vse majhne spore in različne izraze nesoglasja. Za vse je dovolj prostora in dela. Le pri medsebojnem spoštovanju, pravi krščanski bratski ljubezni, ki ne išče hudega in ne povzroča malenkostnih in globokih razpok, bo mogoč uspeh. … Naš dom mora biti šola medsebojnega spoštovanja, strpnosti in veselega smotrnega dela za zastavljene cilje. Prav je imel Slomšek, ko je klical Slovencem in kliče tudi nam: ‘Prijatelji Slovenci! Bodi nam geslo našega dejanja in nehanja zlata beseda sv. Avguština: V potrebnih rečeh naj vas vodi sloga, v dvomljivih svoboda, v vseh pa ljubezen bratska.’… Naj bo Slomškov dom ustanova, na katero bomo lahko vedno mislili z veseljem in ponosom v srcih. Naj Bog blagoslavlja vse tihe žrtve pri vzajemnem delu za naš skupni blagor! Bog vas živi!«
Po tem govoru je stopil na oder krajevni dušni pastir župnik Janez Kalan ter čestital tistim, »ki so pred leti začeli akcijo za postavitev tega doma in jo sedaj uspešno tudi izvedli«. Občinstvo je spomnil, da novi slovenski dom nosi ime po velikem slovenskem škofu, ki je med drugim učil: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike.« Nato je stopil na oder član NO za Slovenijo Rudolf Smersu, ki je med drugim dejal:
»Izrekam te čestitke v imenu NO za Slovenijo, ki se predvsem trudi, da bi slovenski narod dosegel svoje narodnopolitične pravice, svojo osvoboditev in samostojnost. Orožje za dosego teh pravic pa se kuje po naših društvih in zlasti še po naših slovenskih domovih. Naši domovi so trdnjave slovenstva. Orožje v teh trdnjavah pa predstavljajo naši šolski tečaji, naša društva ter verske, kulturne, prosvetne, mladinske in tudi družabne prireditve. Naj se tudi v tem domu krepko vihti to orožje! Naši domovi so tudi dokaz naše narodne zavednosti in idealizma. Ni nas še požrl materializem tujine. Naši domovi so tudi garancija naše ohranitve, ohranitve slovenskega človeka na tujem, dokaz, da nočemo umreti, ampak živeti. Živeti zato, da se bomo ali mi, ali pa vsaj naši otroci vrnili domov, v pravi Slomškov dom – v Slovenijo – in sicer kot verni, zavedni in visoko kulturni Slovenci.«
Sledili so pozdravi in čestitke 25 predstavnikov slovenskih ustanov in društev iz Argentine. Z branjem pismenih pozdravov je bil dopoldanski del slavja končan.
_____
.
Po kosilu je bil čas za ogled notranjščine takratnega Slomškovega doma, stare stavbe z dobro ohranjenimi, za naše potrebe urejenimi prostori. Ti so dajali občutek domačnosti, ker so bili opremljeni z lepimi slikami Ljubljane, Bleda, grbov slovenskih mest, slovenskih goric, Slomškove rojstne hiše. … V njih je bilo dovolj prostora za sestanke in predavanja, za pouk slovenskih otrok ter za razna srečanja, na vrtu pa tudi za večje družabne prireditve. Gostje so si lahko ogledali tudi razstavo šolskih zvezkov, risb, ročnih del otrok, ki so obiskovali tečaj Anton Martin Slomšek. Slavja se je popoldne udeležil tudi ramoški župnik F. Bazan. Ob prihodu so ga rojaki toplo pozdravili. Tudi on je čestital Slovencem za Slomškov dom ter pohvalil njih idealizem in vero. Zahvalil se nam je za zgled, ki ga s tem dajemo ostalim vernikom v župniji. Nazadnje nas je prosil, naj po svojih močeh pomagamo tudi pri splošnem poglabljanju verskega življenja v fari.
Popoldanski program se je začel s Slomškovo proslavo Slovenskih šolskih tečajev iz velikem Buenos Airesa, ki je bila tisto leto združena s slovesnostjo otvoritve. Proslavo je izvedla Slomškova šola pod vodstvom gdč. Anice Šemrov. Nazadnje so nastopili združeni pevski zbori iz Ramos Mejie in San Justa ter SPZ Gallus. Pod vodstvom pevovodje ramoškega pevskega zbora Gabriela Čamernika so zapeli slovensko zdravico »Slovenc Slovenca vabi«, »Nazaj v planinski raj« in »Slovenski svet«.
Sledila je vesela družabna prireditev ob igranju orkestra Moulin Rouge, ki je ustvarjal prijetno družabno razpoloženje ob dobri postrežbi deklet in fantov.
Tako se je Slomškov dom pridružil družini slovenskih domov v Argentini.
_____
Kdor je od blizu spremljal življenje in delo v Slomškovem domu ter videl ceno žrtev nekaterih idealistov v teh 50 letih, ve, da je Bog poplačal njihove napore z blagoslovom. Le pomislimo, da so tisti čas, ko smo nekdanji begunci in preživeli domobranci v Argentini odpirali Slomškov dom, v domovini komunisti zasedali naše domačije, prosvetne domove ter rušili znamenja in cerkve! Omenimo nekaj takšnih primerov, ki bi jih rojaki iz RS lahko imeli za argentinski čudež:
– Današnji Slomškov dom ni več tisti, ki je bil odprt in blagoslovljen leta 1961. Na mestu takratne hiše stoji stavba, ki nam je v ponos. Rojaki so pokazali, da imajo še smisel za žrtve in da vrednotijo krščansko tradicijo slovenske begunske skupnosti.
– Slomškov dom je skozi 50 let vsako nedeljo ali za večji cerkveni praznik zjutraj postal cerkev, kjer se še danes srečavamo z živim Bogom in med seboj. Tudi pobožnost prvih petkov v mesecu, ki jo je v domovini tako priporočal škof Rožman, ohranjamo v tem domu do današnjega dne.
– Leta 1989 je padel berlinski zid, komunizem se je zrušil v Sovjetski zvezi in tudi v Jugoslaviji, ki je razpadla ter omogočila osamosvojitev slovenskega naroda. Pri tem se spomnimo že omenjenih besed g. Smersuja ob otvoritvi leta 1961, ko je izrekel čestitke Slomškovemu domu »v imenu Narodnega Odbora za Slovenijo, ki se predvsem trudi, da bi slovenski narod dosegel svoje narodnopolitične pravice, svojo osvoboditev in samostojnost.«.
– 38 let po posvetitvi Slomškovega doma, leta 1999, smo bili Slovenci deležni nove milostil. Našo domovino je obiskal veliki papež Janez Pavel II. In osebno proglasil škofa Antona Martina Slomška za blaženega. S tem je Cerkev postavila našega zavetnika za zgled in v posnemanje vsemu svetu ne samo Slovencem. Slomškov dom je dobil s tem novo potrditev.
– Lani 13. junija je na Evharističnem kongresu v Celju kardinal Bertone proglasil mučenca Lojzeta Grozdeta za blaženega. Cerkev praznuje njegov god 27. maja, na dan njegovega rojstva. V nedeljo 27. maja 1945 je pa odšel iz Vetrinja prvi transport, ki je peljal v trpljenje in smrt slovenske domobrance. Grozde je bil proglašen za mučenca v Celju, to je mestu skozi katerega so partizani gnali ujete domobrance na poti v Teharje in na morišča. Med temi domobranci, ki so stopali skozi Celje proti Teharjam, je bil tudi Janez Brula. Ker je na poti v teharsko taboršče iz kolone ušel, se je rešil smrti in tako lahko postal prvi predsednik Slomškovega doma in eden od stebrov naše skupnosti. Tudi to spada h kronologiji tega doma.
Kakšna je ob 50-letnici naša bilanca? Slomškov dom je sad človeških sanj, slovenske vztrajnosti in naporov pa tudi krščanskega zaupanja in božjega blagoslova. Na ta način, v zvestobi do Stvarnika in svojega naroda se bo tudi ohranjal. Nekoč smo se z begom v tujino rešili nasilnega brezboštva, danes se šíri okrog nas drugačno, ne manj nevarno brezboštvo, ki grozi uničiti vse krščanske verske in moralne vrednote. Če nam je bil Slomškov dom potreben nekoč, nam je danes še veliko bolj!
Stane Snoj
Zbornik ob 50-letnici Slomškovega doma
_______________
Predsedniki Slomškovega doma
Janez Brula
1961 – 1964
1973 – 1974
Marijan Schiffrer
1965 – 1966
1991 – 1993
Herman Zupan
1967 – 1968
France Pergar
1969 – 1970
France Vester
1971 – 1972
1975 – 1976
Ivan Makovec
1977 – 1978
Matevž Potočnik
1979 – 1984
Jernej Tomazin
1985 – 1987
Marjan Loboda
1988 – 1990
Marjan J. Loboda
1994 – 2002
Gregor Hribar
2003 – 2005
Marko Selan
2006 – 2011
2018
Pavel Brula
2012 – 2017
