Po nekaj letih odsotnosti – zaradi covida in Miriaminih šolskih obveznosti – je blagodejno spet stopiti na sveta tla ob jami pod Krenom. Ves obred ima že svojo tradicijo, ki temelji na veliki tragediji pomora tolikih slovenskih življenj, pa tudi mnogih protikomunističnih ljudi, ki so ob koncu druge svetovne vojne pristali v rokah partizanskih morilcev.
Kljub temu je vsakokraten obisk Roga edinstven. »Za mrtve ne bodi mrtev! Moli za pokojne.«, piše na spominski steni v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Dr. Tine Debeljak ni mogel bolje strniti smisla naloge nas, ki nam, hvala Bogu, ni bilo usojeno plačati svojih prepričanj z lastnim življenjem. Molitve nikoli ni preveč; vedno prav pride. Če jih duše umorjenih ne potrebujejo več, bodo pač zvenele njim v priprošnjo, da nam Bog podeli vztrajnost na naši zemeljski poti.
Molitev je osrednji del dveh akcij, ki tudi postajata tradicionalni. Na predvečer se zberejo mladi in prebedijo noč v molitvi in premišljevanju ob Rupnikovi kapelici. Druga skupina pa pride peš, to pot iz Vipavske doline. In prisotni so tudi odrasli skavti, ki pomagajo pri poteku slovesnosti.
Svečanost se ponavlja , vendar ne v istem vrstnem redu. Letos je spet ob začetku bil poklon umorjenim s položitvijo vencev in trobentačevim mementom, takoj za tem pa je spregovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki se bo v zgodovino zapisal kot najvišja uradna oseba, ki se je vsa leta predsednikovanja udeleževala komemoracije. Ob svoji zadnji udeležbi kot predsednik RS je želel povedati svoje misli in stremljenja po umiritvi/normalizaciji/spravi duhov med Slovenci. Te želje je povezal s smrtjo pisatelja Borisa Pahorja in lansko izjavo SAZU o Slovenski spravi. Seveda, vsak pove stvari iz svojega zornega kota; drugi bi hotel postaviti še kako vejico ali obrniti besede ali pripomniti, da ni vse tako, kot je povedal – a govor je njegov in ga je vredno prebrati.
Sledila je maša z novomeškim škofom dr. Andrejem Sajetom kot glavni celebrant, čigar bogata pridiga ni izzvenela v prazno. Z lepim izborom mašnih pesmi je sodeloval moški kvartet Krt. V tretjem delu je petje basista Matije Bizjana uokvirilo govor filozofa Jana Peršiča. Kot je brati na spletni strani Nove Slovenske zaveze, je član odbora Nove Slovenske zaveze in pravnuk Janka Mačkovška, enega od ustanoviteljev zgodovinske Slovenske zaveze. Njegove besede držijo kot pribite.
Navada petja treh kitic Moje domovine še vedno drži. Mnogi jo pojejo in lepo se sliši. Kot nekdanjemu argentinskemu prebivalcu pa mi je nerazumljivo, da slovenske državne himne (zapel jo je kvartet v prvem delu slovesnosti) ne pojejo vsi prisotni.
Slovesnost ima tudi svoj družabni moment. Takrat se iščejo (in najdejo) znanci, ki se srečajo malokdaj v letu. Vsekakor pa ni mogoče obiti misli, ko ti oči begajo po množici, iščoč tistih, ki si jih vsako leto srečal, pa jih danes ne najdeš. Potem se spomniš, da so že pokojni. Ali ti znanec pove, da so onemogli in ne morejo v Rog.
Posebnost je srečati tudi Slovence iz Argentine; tiste iz stare garde, ki že dolgo let živijo v Sloveniji. V veliko veselje pa je prepoznati ali spoznati druge, mlajše, ki so šele nekaj mesecev, nekaj let preseljeni. Kar nekaj jih je prišlo. Ja, če ne moreš na spominsko proslavo v Slovensko hišo, prideš v Kočevski rog …
GB
