Zadnjega 27. januarja je preminil Justin Stanovnik, eden od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in dolgoletni urednik revije Zaveza. Bil je “že od začetka glavni urednik Zaveze, organizator prvih srečanj preživelih udeležencev slovenskega odpora in pobudnik za ustanovitev NSZ”, kot je o njem zapisal Tone Drobnič.

Njegov drugi tesni sodelavec dr. Tine Velikonja je ob 80-letnici prof. Stanovnika zapisal: “Prof. Justin Stanovnik se je rodil 14. aprila 1928 na Lesnem Brdu pri Horjulu v kmečki družini kot deseti, najmlajši otrok. Leta 1940 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče. Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in grščine je tako poučeval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Ravne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile.”

Justin Stanovnik je bil globok mislec slovenske in evropske zgodovine in kulture s posebnim pogledom na “krizo slovenstva po boljševiški revoluciji”, kot je zapisal v podnaslov revije Zaveza. O tej krizi, o njenih oblikah in pojavih, je napisal vrsto temeljnih razmišljanj, ki so nam pomagala razumeti naš čas in svoje mesto v njem.

Podrobnosti o pogrebni slovesnosti za pokojnim bomo posredovali, ko bodo znane.

Naj počiva v miru
in večna luč naj mu sveti. Amen.

Nova Slovenska zaveza

____________________________

ZNP – Združenje novinarjev in publicistov

UTEMELJITEV PODELITVE ČASTNEGA PRIZNANJA ZA ŽIVLJENJSKO DELO JUSTINU STANOVNIKU
(10. december 2013)

Človeška misel je vselej zvedljiva, reduktibilna na dve temeljni sestavini: na fizično in metafizično počelo. Prva se odraža v logosu, ki je stavek; druga le-temu daje nujno ogrodje obstajanja. Pisava je prostor, kjer se srečujeta: kolikor bolj se zlijeta, toliko večji, močnejši in prepričljivejši je avtor.

V opusu Justina Stanovnika povedi bivajo v prav takšni ekstatičnosti, kakršno srečamo v tistem zapisu, s katerim se je norma absolutne presežnosti dotaknila človeka. A se je zgodovinski homo sapiens – kot nas učijo dogodki iz Knjige knjig – oblikoval prej ko slej v distanci, če ne hotenem zanikanju do počela, ki ga je v dobroti, pravičnosti in resnici vzpostavilo. Historične in filozofske analize profesorja Stanovnika je namreč mogoče razumeti zgolj,  če zatipamo po vzrokih ontološke diference, ki se je v post-bolševistični eri – nekateri jo imenujejo tudi postmoderna na Slovenskem, raztegnilo, bolje raztrgalo do nihilistične praznine.

V ozadju Stanovnikovega strahu je prakretnja, s katero se je človek v zgodovini zahoda odločil osvobojevati se, najprej od Boga, potem vse bolj nezavedno tudi od samega sebe. Ko je kartezijansko mišljenje pripravilo tla razsvetljenskemu deizmu, je bil hkrati rojen nastavek tistim elementom v francoski revoluciji, ki jih prepoznavamo v besedni zvezi »jakobinski teror«. Ta je – mutatis mutandis – stalnica Stanovnikove refleksije, sredobežno jedro zla, h kateremu se njegova misel neponehoma vrača. Prav boljševistični človek kot končni produkt takšne »osvoboditve« je v piščevi intenci deležen največje pozornosti. Demaskiranju grozot, ki jih je v imenu osvobojenega »logosa« le-ta pritihotapil v moderno zavest, je namenjeno največ ustvarjalnega napora današnjega nagrajenca. Prisluhnimo periodi, ki nas na mah privede v sredo pogubne iluzije.

»Stoletja je ta človek poslušal nek odmev, ne da bi vedel, da je odmev: »In bosta kakor bogova«. Ni vedel, da se je to enkrat že zgodilo. Ni vedel, da ima njegov upor pravzor v edenskem dejanju. Tudi tega ne, da bo kakor edenski človek, za svoj upor tudi on kaznovan. Boljševiški človek je bil kaznovan, tako, da mu je bila odvzeta političnost. Od tod vse katastrofe, ki so jih po vrsti doživele boljševiške realizacije« (Justin Stanovnik, Zaveza, september 2010, str. 16).

Justin Stanovnik je popisovalec ter razčlenjevalec stanja, ki ni nastalo »kar po sebi«, temveč je rezultat demontaže prvin, ki so v človeka položene kot v bitje, katerega zavedanje in intelektualna evolucija sta ga nujno vodili v oblikovanje duhovne in materialne polis, ki je temeljila na razodetju. Šele ko je človek zavrnil Presežno, njegovo besedo in njegov čas, je vstopil v prostor neskončne manipulacije, ki jo je zagotavljal prav teror. Znašel se je v krču poljubnega: zgodovina se je začela, pač v nekem trenutku: tega je arbitrarno določil kar sam (za razmere v domačiji, leta 1941): prav  je bilo naenkrat narobe in narobe prav, človek je bil Bog – ta pa je bil prečrtan, mrtev.

Justin Stanovnik je tako pričevalec celovitega humanizma, bolje potrebe po njegovi integralni obnovi. Ta a priori zahteva vrnitev k prvinskemu ustroju jezika, v strukturo, kjer sta označevalec in označevano povezana v skladju, kakršnega je v zahodno mišljenje vneslo prvobitno krščanstvo. Šele beseda, spočeta v simbiozi jezika in stvari lahko vnovič vzpostavi realna razmerja med tistimi, ki jo za oblikovanje skupnosti uporabljajo, med subjekti polis, med državljani ali ljudmi. V tej zvezi bomo navedli stavek iz govora, ki ga je profesor Stanovnik imel ob odprtem grobu življenjskega prijatelja Tineta Velikonje, poznavalci pa so ga ocenili kot najbolj izčrpno zgodovino slovenstva v 20. stoletju. Profesor Stanovnik v trenutek pred razsnovo, na tisto mesto, ki so ga antični tragedi označevali kot »katastrofo«, vnaša naslednjo misel: »To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom«. To je eden najboljših povedkov, kar jih je bilo kdaj artikuliranih v slovenskem jeziku, glede na stanje v domovini pa morda najbolj usodna misel, ki jo je mogoče izreči. Boljševiškemu človeku je bila namreč odvzeta političnost, ta pa je nastala kot posledica odsotnosti celovite kohabitacije z razumom na sebi, z integralnim razumom. Osvoboditev državljanov današnje republike (slovenske in evropske, svetovne) bo mogoča šele ob hkratni vzpostavitvi razuma, ta pa predpostavlja osvoboditev logosa, kot smo dejali v začetku. Stanovnikov program je program restitucije političnega človeka in njegove polis, v najbolj elitnem pomenu besede.

In prav tu je največja dragocenost Stanovnikovega opusa. Njegovo pisanje pomeni rehabilitacijo logosa, posledica tega pa je nastanek neverjetne materinščine, ki kar drhti od klicev iz metafizičnega obnebja: slednje se vanjo preliva preko antične, klasične kulture, na ta način pa obuja spomin na zajetje logosa, kakršnega je v človeški jezik v prvih stoletjih našega štetja vneslo razodetje, tradirano v grščini, v naš kulturni prostor preneseno v latinščini. Vse to zahteva neverjetno, za zmožnosti sodobnega človeka prav neuresničljivo krepost.

Justin Stanovnik je zato skupaj s svojim jezikom ena najčistejših postav, kar jih premoremo. To je vtis, ki nastaja ob poglobljenem branju njegovega opusa: ta je veličasten, četudi so mu za realizacijo včasih dovolj najbolj elementarne lege. Piscu pričujočega poročila o profesorju Stanovniku je zagotovo najbližji konec tistega dela Temne strani meseca, ki nosi naslov: »Povojne učiteljske zgodbe: pripoved o Vinku Guni«. Čisto naposled, ko Vinka Gune že ni več na svetu, njegova hčerka na vprašanje o tem, zakaj je oče v totalitarnem sistemu moral hoditi k maši in zakaj se mučni nalogi ni ognil tako, da bi pač zavil v kakšno tujo cerkev, kjer ga ne bi poznali, odgovarja z elementarnim začudenjem: »Kako? Mojemu očetu bi se to ne zdelo vredno človeka!«.

Poslednji razločevalni kriterij Stanovnikove misli je vpet prav v počastitev človeka, v tem kar ima najbolj plemenitega. S podelitvijo častnega priznanja Boruta Meška za življenjsko delo se mu Združenje novinarjev in publicistov za to »najboljšega v človeku« vredno poslanstvo najiskreneje zahvaljuje in priklanja.