Večkrat sem razmišljal, kako je moglo priti do izvensodnih pobojev, ki so jih po koncu vojne izvršili nosilci komunistične revolucije – slovenski partizani, nad 12.000 slovenskimi protirevolucionarnimi vojaki – domobranci. Ti so bili ustanovljeni zadnjo tretjino časa vojne, a so se jim uspešno zoperstavili in jih potisnili v obmejne pokrajine Slovenije. Te vojake, ki so se ob koncu vojne umaknili v Avstrijo zaradi Rdeče armade že na slovenskih tleh in pritiska partizanskih brigad iz juga, so tam razorožili Angleži – ne partizani, in so jih njim predali oz. prodali (Koroška?).
Pobili so tudi na tisoče in tisoče civilistov obeh spolov in vseh starosti, od dojenčkov do starcev.
Še težje je razumeti, zakaj sta s temi poboji povezani taka krutost in nečloveško divjanje.
Še manj pa, da so bili ti pokoli izvršeni v strogo zapovedani tajnosti (zakaj v tajnosti, če naj bi bila usmrtitev upravičena?) katere kršitev je bila kaznovana tudi s smrtno kaznijo.
Poleg vsega pa, pokoli nikoli niso bili priznani in nihče si ni upal prevzeti odgovornosti zanje. Še danes ne.
Kateri naj bi bili pravi vzroki za vse to početje ?
Pa sem nekje našel naslednjo misel, pripisujejo jo A. Einsteinu, a nisem gotov če je res njegova:
Strahopetci se maščujejo.
Hrabri odpuščajo.
Plemeniti pozabijo.
… Vse mi je postalo jasno…
… in mi tudi potrdilo, kako daleč od stvarne resnice je epsko opevanje “ junaških “ partizanskih “bitk”.
Franci Markež
