V začetku tega tedna smo se poslovili od rojaka, pisatelja in humanista Borisa Pahorja. Tudi zaradi njegovega upora proti vsem trem totalitarizmom dvajsetega stoletja je sčasoma postal moralno sidrišče in vest slovenstva.
Danes, na tem žalostnem kraju, Borisa Pahorja omenjam z razlogom. Dolga leta je nagovarjal in končno pregovoril Edvarda Kocbeka, da je leta 1975 v tržaškem Zalivu, reviji za književnost in kulturo, z njim opravil prelomni pogovor. Še danes velja ta intervju za najodmevnejše besedilo v slovenski publicistiki.
V njem se je slovenska javnost prvič v tiskani in javno objavljeni besedi seznanila s povojnimi poboji na Slovenskem. Kocbek, nekdanji pomemben funkcionar partizanskega osvobodilnega gibanja, je v njem, prvič v javnosti, spregovoril o pokolu več tisoč domobrancev in civilistov po drugi svetovni vojni. S tem je močno razburil komunistično oblast in slovensko javnost.
Čeprav je bil intervju v Jugoslaviji prepovedan in je bilo revijo Zaliv mogoče dobiti samo v zamejstvu, so ga tihotapili v Slovenijo. Posledice objave so bile zelo hude. Pahorju so za več let prepovedali vstop na jugoslovansko ozemlje, sodelavca Zaliva Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča so obsodili na zaporno kazen, za Kocbeka pa se je začela kalvarija z njegovim telesnim in duševnim zdravjem.
Do tedaj so o pobojih govorili v krogih slovenske emigracije, zlasti v Argentini. O tem je sicer v Sloveniji literarno pisal Svetina, ki pa je zapisal, da so bili pobiti domobranci sojeni.
Pahor je Kocbeka nagovoril k izpovedi, ker je kot etičen človek menil, da mora biti skrivnost o povojnih pobojih obelodanjena. In Pahorju se je zdel Kocbek kot vodja Krščanskih socialistov v Osvobodilni fronti za to razkritje najbolj primeren.
Bistvo vsega tega je bilo, da je Kocbek povojne poboje moralno obsodil. Od tedaj naprej glede tega ni bilo nikoli več tako, kot je bilo pred tem. Tudi zaradi tega pomembnega dejanja smo se pred dnevi Slovenci od Borisa Pahorja poslovili kot od nesporne moralne avtoritete.
S slovensko politično pomladjo in demokratizacijo konec osemdesetih let, predvsem pa po zmagi Demosa na prvih demokratičnih večstrankarskih volitvah, smo skozi burne politične in strokovne razprave iskali resnico in glede poprave krivic in storili pomembne simbolne in stvarne korake. Vse to nam je omogočilo, da je sprava začenjala postajati stanje našega duha. Izključujoče in sovražne razprave o naših različnih pogledih na polpreteklo zgodovino so se počasi umaknile bolj spoštljivemu občutku za bolečino drugega.
Tako sva leta 2020, ob 30. obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu, v smislu teh prizadevanj s predsednikom vlade Janezom Janšo položila venca pri breznu pod Macesnovo Gorico žrtvam povojnih pobojev in k spomeniku pobitim aktivistom osvobodilne fronte v Smrečju pri Turjaku, ter v najinih slavnostnih govorih pozvala k resnici, pravici in spravi.
Slovenska politika je glede tega dosegla nekaj zavidljivih mejnikov, ki so upravičeno predmet občudovanja nekaterih evropskih držav, v katerih se še vedno boleče soočajo z lastno preteklostjo. Čeprav je bilo, kot rečeno, storjeno veliko za simbolno in stvarno popravo krivic ter nenehno vključujoče iskanje zgodovinske resnice, slovenski politiki ni uspelo, da bi to občutljivo vprašanje razkola in sprave naslovila z nekim konsenzualnim besedilom.
Zato sem pred nekaj leti prosil vodstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, da to vprašanje tematizira in ga v uradni izjavi tudi naslovi. Tako je bila na skupščini SAZU v drugi polovici februarja 2021, ob trideseti obletnici samostojne slovenske države, sprejeta izjava z naslovom Slovenska sprava.
V kratkem in vsem razumljivem besedilu je poudarjeno, da nas nerazčiščen odnos do preteklosti hromi na številnih področjih skupnega življenja. Zato je razčiščenje edina pot do katarze in pomiritve. To ne pomeni, da moramo imeti vsi enak pogled na dogajanje v drugi svetovni vojni na Slovenskem. Uniformiran pogled v demokratični družbi ni mogoč. Izjava SAZU pa poudarja, da moramo imeti soglasje o temeljnih vrednotah, na katerih temeljimo kot narodna skupnost Slovencev. Izjava se v etičnem smislu izreče o uporu proti okupatorju, o polastitvi NOB s strani partije, o revolucionarnem in protirevolucionarnem uporu ter oboroženi kolaboraciji z okupatorjem.
Iz izjave SAZU v celoti povzemam naslednji pomemben odstavek:
Največja tragedija druge svetovne vojne v Sloveniji je bil bratomorni spopad med Slovenci samimi, z mnogimi žrtvami na partizanski in nasprotni strani. Soodgovornost in krivdo zanj nosita obe strani. Na obeh straneh so bili storjeni tudi številni zločini. Med njimi po svoji strahovitosti izstopa poboj tisočev domobrancev in civilistov, ki ga je komunistična oblast zakrivila takoj po koncu vojne. Vsak zločin je zavržno dejanje, še zlasti zavržen in v nasprotju s temeljnimi pravnimi in civilizacijskimi načeli pa je zunajsodni množični poboj v času miru. Za zločine ni opravičila. Lahko jih le obžalujemo in poskrbimo za pietetni spomin na žrtve, ki je hkrati opomin vsem nam, da se podobna tragedija ne ponovi nikoli več.
Spoštovane gospe in gospodje, naj sklenem s pozivom Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob koncu Izjave:
“S preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje je mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih in z njihovim ocenjevanjem na podlagi obče veljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je le mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati z medsebojnimi obtoževanji, izključevanji in instrumentaliziranjem zgodovine, ter pri vsem tem spoštovati drugače misleče.”
Skupaj z Akademijo nagovarjam slovensko javnost, da izjavo posvoji, deluje v skladu z njo in skrbi za našo skupno prihodnost.
.
