Spoštovani roški romarji!
Ujete vojake so v Kočevje vozili z vlakom. Bili so žejni, sestradani in pretepeni. Pot po Dolenjski je mnoge vodila blizu njihovih domačih krajev. Skozi zamrežene line vagonov jim je iz gozdov dehtela pomlad. Nekateri so z vlaka metali pisemca, ki so jih najditelji odnesli njihovim družinam. V enem od teh pisem piše: »Dragi starši! To vam pišem na žalostni vožnji. Ko bi vi vedeli, koliko trpim od žeje in lakote. Kam grem, ne vem, in Bog ve, če se vidimo še kedaj. Vas poljublja vaš sin. Zbogom!«
V Kočevju so fante zvezali z žico, jih tepli, naložili na tovornjake in odpeljali proti breznom; med potjo so po njih tolkli s palicami ali puškinimi kopiti, oni pa so peli Češčena si, Marija. Ko so jih potegnili s tovornjaka, so jih sezuli. Na poti do brezna so jih pretepali s koli in suvali z noži na dolgih ročajih. Nekateri so do jame pritekli razmesarjeni in brez oči. Morali so se sleči. Pred breznom so tistim, ki so imeli zlate zobe, razbijali čeljusti. Na robu brezna so nekatere streljali, drugih ne. V globino brezen so na gomilo teles padali mrtvi, težko ranjeni in komaj ranjeni. Večina je bila po padcu živih. Mnogi med njimi so umirali dolgo. Partizani so občasno minirali rob jame, da je umirajoče zasuvala zemlja.
Ob misli na to se človek želi kam zateči in pomisli na krščansko pojmovanje mučeništva; o njem so mnogi teologi izrekali čudovite besede. Vseeno ga preganja misel: kako je biti dehidriran, sestradan, pretepen, ranjen od strela, polomljenih kosti in potolčen od padca, na gmoti sebi podobnih na dnu jame, medtem ko nate padajo novi nesrečniki? Kako je to biti?
Na ta strašen in vzvišen kraj prihajamo, da gojimo spomin na vse žrtve revolucionarnega nasilja na slovenskih tleh. Prav posebno pa se tu spominjamo množičnih umorov v breznih Kočevskega Roga, kjer ležijo kosti hrvaških, srbskih, črnogorskih in slovenskih vojakov; ti so v brezna padali zadnji. Največ vas je danes prišlo prav zaradi njih, pobitih vojakov Slovenske narodne vojske.
Neštetokrat je že bilo povedano, zakaj je ta nesrečna vojska nastala: komunisti so organizirali OF, da bi izvedli revolucijo. Brez vsake pravne ali moralne legitimnosti so se razglasili za oblast. Prepovedali so vsakršno organiziranje izven OF in zanj predvideli smrtno kazen. Začeli so izvajati represijo in umore, ki so jih imenovali justifikacije. Morili so svoje politične nasprotnike in mnoge druge, ki so jim predstavljali kakršnokoli oviro, ali pa so bili umorjeni zgolj zaradi suma ali maščevanja. Umorjene so oklevetali kot »narodne izdajalce«, čemur so mnogi naivni ljudje nasedli. Večkrat so bile umorjene cele družine. Ubijali so mlada dekleta in otroke. Do poletja 1942, ko so se začele ustanavljati vaške straže, so enote pod vodstvom OF v Ljubljanski pokrajini umorile že okrog 1000 civilistov, od tega okrog 100 otrok.
Težko razumemo, kako da ta dejanja med privrženci OF niso povzročila večjega pretresa. Za izvedbo revolucije so komunisti izkoristili protiokupatorsko razpoloženje in prevarali mnoge, ki so v dobri veri šli v partizane, vendar se s komunističnimi metodami in cilji niso strinjali. Politkomisarji in poveljniki so svoje borce včasih obsodili na smrt zaradi najmanjših prekrškov, za zločine pa ni bil kaznovan nihče. Krivci so po vojni postali narodni heroji. Glede teh dejstev med zgodovinarji ni razhajanj.
Vaške straže in pozneje domobranci so nastali zaradi samoobrambe. Ko gre za obrambo življenja, je upravičeno sprejeti orožje od kogarkoli. Poleg tega je bilo sodelovanje prebivalstva v policijskih enotah za vzdrževanje reda in miru v skladu z mednarodnim pravom.
Po kapitulaciji italijanske vojske so partizani brez sojenja pobili najmanj 600 ujetih vaških stražarjev in pripadnikov JVvD. Mnoge so pretepali, vezali z žico, pred smrtjo so se morali sleči. Povojni poboji so torej bili nekaj novega samo glede na obseg, isto zlo pa je bilo na delu že nekaj let.
Vse, pred čemer so svarili nasprotniki komunizma, se je uresničilo. Povojni režim je najboljši dokaz za legitimnost medvojnega protirevolucionarnega boja. Najmanj desetletje po vojni smo imeli režim, enak stalinizmu, s stotisoči tako ali drugače uničenih življenj. Tudi ko se je stanje nekoliko omililo, je bila svoboda še vedno hudo okrnjena in še vedno je to za nekatere pomenilo tudi brutalno zatiranje in uničena življenja.
Vendar je propadlo vse, za kar si je prizadevala medvojna generacija komunistov. Leta 1990 v je v Sloveniji zmagala kontrarevolucija. K temu so pripomogli tudi otroci komunistov, ki so bili siti socializma in pravljic o partizanih in so si zaželeli zahodnega načina življenja: politične svobode, ekonomskega blagostanja in pod vplivom popularne kulture tudi zahodne zabave, blišča in estetike vsakdanjega življenja. Zdaj živimo v času parlamentarne demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva, kjer so pluralizem mnenj, svoboda govora, zasebna lastnina in spoštovanje individualnih pravic stvar širokega soglasja. Samo dejstvo demokratizacije pomeni, da je imela protirevolucionarna stran prav.
Hkrati pa ni soglasja o zločinskosti komunizma. Dolgo zamolčani, nikoli kaznovani in še danes ignorirani ali nesmiselno interpretirani zločini so breme za družbo, zato se razmišlja o »narodni spravi«. Vendar le-ta ne more biti stvar kakšne slovesnosti ali deklaracije, ki išče kompromisno formulacijo, ki naj bi bila sprejemljiva za obe strani, čeprav ne ustreza resnici. Predpogoj za spravo sta seznanjenost z dejstvi in njihovo smiselno vrednotenje. Prinesel bi jo samo smiseln odnos do preteklosti, ki bi bil stvar soglasja velike večine. Seveda je to izjemno daleč, kajti mnogi o represiji in zločinih nočejo vedeti nič, drugi pa jih poznajo, vendar se pri vrednotenju zatekajo k nesmiselnim interpretacijam. Zato nimajo smiselnega odnosa, ki bi bil v skladu z njihovimi siceršnji vrednotami, in ko pogovor nanese na te teme, mnogi sicer inteligentni ljudje začasno spremenijo svoje običajne miselne procedure. Zato marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje, in so zanj človekove pravice, pluralizem mnenj in ekonomsko blagostanje nekaj samoumevnega, hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske, ki je – zaradi komunističnega vodstva – delovala proti vsemu temu. Marsikdo ignorira, da je imel socializem po njegovih lastnih kriterijih značilnosti najbrutalnejšega fašizma, in da bi mnoga njegova stališča bila v času njihovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen. Takrat so vladali ljudje, katerih spominu se nespametni danes klanjajo, in živijo z občutkom, da so del iste socialistične tradicije, kljub temu, da je v njej bila beseda »socialdemokrat« žaljivka in smrtno nevarna obtožba.
To malomarno dojemanje stvarnosti temelji v čustveni naklonjenosti do partizanstva in socializma, ki rezultira v njunem dobrohotnem vrednotenju. Tako duševno razpoloženje dobi značilnosti slepe vere, ki je ne omaja noben paradoks.
Ta nespamet pa se seveda odraža tudi na področju zgodovinopisja. Obstajajo zgodovinarji, ki smiselno opisujejo dogajanje, pri čemer upoštevajo vsa relevantna dejstva, in jih vrednotijo v skladu z demokratičnimi vrednotami; druge zgodovinarje pa vodi želja, da se partizanstvo pokaže kot nekaj pozitivnega, zato vse, kar je problematično, bodisi ignorirajo bodisi minimalizirajo, najraje pa interpretirajo na absurdne načine; vse samo zato, da svoje razmišljanje prilagodijo vnaprej določenemu cilju, namreč, da se temeljno vrednotenje ne glede na vsa dejstva ne spremeni.
Nočejo razumeti, da je odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, že a priori problematično, kar najbolje dokazuje povojni režim. Nočejo razumeti, da zločini niso bili odkloni, temveč normalen način komunističnega delovanja, in da že njihova kvantiteta nujno opredeli bistvo OF. Legitimnost gibanja, ki se razglasi za oblast in terja pokorščino, imajo za nekaj samoumevnega, kljub temu, da zanjo ni obstajala nobena pravna ne moralna podlaga. Ignorirajo mednarodno pravo in pristajajo na argument gole moči. Obžalujejo zločine in hkrati občudujejo tiste, ki so jih izvedli. Zaradi svoje paradoksne naklonjenosti do nečesa tako problematičnega so ti zgodovinarji v tem oziru intelektualno impotentni, česar se zavedajo, zato se izogibajo polemiki in ne poskušajo zavračati nasprotnih interpretacij ali demantirati dejstev. Radi pa govorijo splošne puhlice.
Pravijo, da je bila OF del antifašistične koalicije in da smo Slovenci zato bili na pravi strani. Ampak saj smo že pred OF bili na pravi strani in del iste koalicije: saj smo imeli vlado v Londonu. Poleg tega si lahko del še tako plemenite koalicije, pa ti to ne daje imunitete za zločine, ki jih storiš. Tudi Stalin je bil antifašist. Niso vsi antifašisti demokrati. Če se eno zlo bori proti drugemu, zato še ne postane nekaj dobrega.
Včasih slišimo, da narod sploh ni razdvojen, in da naj raje pustimo preteklost (kot da bi to sploh bilo mogoče). »Pustimo preteklost« dejansko ne pomeni, naj jo res pustimo, temveč, naj še vedno velja komunistična interpretacija. »Pustimo preteklost, posvetimo se sedanjim problemom,« sem slišal reči bivše naciste, ki jim je avstrijski novinar v sedemdesetih postavljal neprijetna vprašanja. Slišal pa sem tudi mnoga pričevanja o afriških genocidih zadnjih desetletij in neprestano poslušal: poznavanje resnice o zločinih je predpogoj za spravo in mir. V Španiji spreminjajo imena ulic, imenovanih po tistih, ki so pod Francom izvajali zločine. Nam pa se očita revizionizem, kot da je načelno kaj narobe s smiselnim popravljanjem prikaza neke dobe. Dodatno komično pa je, da trenutno v zahodnem svetu pod vplivom novolevičarskeih idej poteka najradikalnejša revizija zgodovine.
Taka protislovja vznemirijo, vendar nas človeška nespamet in zlo ne bi smela presenečati. Obstajali bi lahko še hujši zločini in še bolj obremenjujoči dokazi, pa množice ne bi spremenile svojih ustaljenih prepričanj, s pomočjo katerih jim je udobno. Samo izjemni posamezniki na podlagi razmisleka spremenijo prepričanje. Nagnjenost k poenostavitvam in nesmiselnemu vrednotenju je splošna človeška značilnost, ki jo lahko opazujemo na vsakem koraku, zato morda ni smiselno, da se z misterijem človeške nespameti ukvarjamo več, kot je treba.
Dragi roški romarji, proti zlu komunizma so se borili in padali v brezna tudi demokratično usmerjeni liberalci in ateisti; tudi danes jih je veliko, ki imajo do zločinov revolucije smiseln odnos. Mnogi med njimi so inteligentni in prijetni ljudje, s katerimi se da krasno pogovarjati. Morda pa se ne bi v celoti strinjali s sklepnim razmislekom.
Kočevski Rog nas opominja, česa je zmožen človek, če mu demonija izmaliči srce in pobesni zaradi pravičniške iluzije o boljšem svetu, za dosego katerega je dovoljeno vse. Povojni poboji v Jugoslaviji niso bili storjeni v maščevalnem afektu in niso bili stvar sadističnega besnila, temveč so bili razumsko načrtovani, ukazani z vrha in sistematično izvedeni. Niso bili stvar vojne, ampak stvar revolucije. Bili so plod demonične zablode, ki je posebnost novega veka, ker je odpadel od duhovne tradicije.
Nacionalni in internacionalni socializem sta rezultat razsvetljenskega metafizičnega nihilizma, po katerem je resničen samo materialni svet, duhovni svet pa je zgolj privid. Vse velike utopije novega veka, ki so povzročile prelivanje morja človeške krvi, so rezultat razsvetljenske zablode o osvoboditvi.
Razsvetljenstvo je zabloda, ki parazitira na pojmu svobode, čeprav je ne razume. Danes se svobodo razume kot neomejeno možnost izbire, ne pa kot svobodo od lastnega zla, da se lahko odločimo za dobro. Brez presežnega merila dobrega, ki usmerja naše želje k višjemu cilju, se hitro zdrsne v banalnost ali okrutnost. Sekularizacija je glavni vzrok množičnih pokolov moderne dobe. Najbolj nasilni režimi novejše zgodovine so tisti, ki so najodločneje zavrgli religiozno videnje resničnosti in ga poskušali nadomestiti z bolj človeškim sistemom vrednot. Nobena ideja ni uničila več življenj kot postreligiozne utopije o bratstvu med ljudmi, družbeni enakosti ali napredku neke rase. Iluzije, da se da človeka preoblikovati v njegovem bistvu, lahko vzniknejo, ko se nanj neha gledati kot na Božjo stvaritev.
Nespamet in zlo ne bi smela presenečati, če verjamemo v izvirni greh. V Kočevskem Rogu postajamo ponižni in bolj sočutni ter pozorni na vsakršno trpljenje. V nas narašča nežnost in prepričanje, da je treba varovati vsako življenje, tudi oslabelo, prizadeto in nerojeno.
Potirevolucionarni vojaki so se uprli konkretnemu nasilju in komunizmu kot ideji; branili so življenja in tudi neko duhovno ter politično tradicijo, ki je zaobjeta v domobranskem geslu mati – domovina – Bog. Danes imamo politično svobodo in moramo si prizadevati soustvarjati družbo v skladu s to tradicijo. Postavimo duhovnost v središče svojega življenja in porajajmo lepoto. Taka naraščajoča milina pa terja tudi odločno obrambo pred nasilnim napredovanjem nespameti in se odraža tudi na družbeni ravni.
Umorjeni protirevolucionarni vojaki so naša bolečina, naš ponos in naša moč. Prešli so v sfero, v katero lahko vstopamo v molitvi, ves čas pa lahko slutimo njihovo nežno navzočnost, ki je skrivnostno sobivanje vidne in nevidne resničnosti. Milan Zajec, ki se je rešil iz roškega brezna, se je v Kočevju na tovornjaku vzpel, da bi videl svoje brate na drugem tovornjaku. Zagledali so se in bratje so se mu nasmehnili. Razumel je, da mu sporočajo, naj bo miren; ko se bodo videli na drugem svetu, bo že boljše. Zajec potem doda nenavadne besede, najbrž kot pojasnilo za ta nadsvetni optimizem. Pravi: »Res pa je, da je bilo tistega 2. junija 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega jaz še nikdar prej nisem videl.«
Tako duhovno zadržanje, ko prek lepote stvarstva sije pomirjujoča Božja lepota, je dar krščanske vere. Negujmo svojo tradicijo: dojemanje lepote, hrepenenja, usmiljenja in svobode se izpopolni, če svoje bivanje cepimo na živo deblo duhovnega izročila. Pri tem nam Kočevski Rog lahko pomaga kot živi simbol, prek katerega sije Presežnost.
.
