To je tisti križ, h kateremu nas kliče Učitelj, da Mu sledimo.

Naši mladi so to storili. Naši fantje.

Ta križ, ki stoji na zemlji posejani z mučeniki, nas tiho gleda.

Čas ni več pomemben za njih, niti prepiri, niti dvomi, niti razlogi, niti nepravičnosti.

Pomen njihovega mučeništva pa nas še vedno nagovarja. Ne mudi se jim, kajti počivajo v miru; tisti mir, ki ga lahko doživijo pravični.

Objeli so ta križ. Izbrali so ga. Bila je njihova izbira, čeprav težka, grozna. Ne bi mogla pričakovati več od mladega človeka.

Bili so mladi, premladi, a kljub temu njihovo izročilo kaže neizmerno zrelost, zvestobo, vztrajnost v veri in ljubezen do domovine. Še vedno so tam, in iz križa kažejo na pomen njihove predanosti.

Še vedno so tam, daleč stran od bolečine, pozabe, brezbrižnosti.

Vedno bodo tam in vedno nam bodo kazali pot v križu, ki poganja iz zemlje.

Postali so zemlja, naša zemlja.

Učitelj nam je prav tako rekel, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Fantje so to verjeli, so raje izbrali tisto drugo kraljestvo, kljub bolečini, kljub žrtvi.

Mogoče bomo kdaj tako hrabri kot oni, da bomo lahko spregovorili o dostojanstvu, plemenitosti, o mučenikih in svetosti.