Franceka ni več.
Marija Modic si je v mladih letih želela, da bi postala učiteljica. Vendar je bila njena življenjska pot vse prej kot njene dekliške želje. Ko je bila stara 20 let se je poročila s Francem Škerjancem, vendar je po 1. svetovni vojni postala mlada vdova in se poročila z Janezom Škrabo, ko ji je bilo 26 let.
Francek je bil njen tretji otrok, ki se je v kmečki družini devetih otrok rodil 10. 11. 1925. Od zgodnjih let je bila potrebna pomoč pri dnevnih kmečkih opravilih, ki jih ni bilo malo: obdelava zemlje na različnih delih ljubljanskega barja, v gozdovih na Krimu in na njivah ki so že od XVII. stoletja bile v družinski lasti in so prehajale iz ene generacije v drugo, odkar se je v te kraje preselil Gregor Škraba iz Grosupelj.
Kot je bilo v kmečkih vaseh v tistih časih precej pogosto, če so seveda sredstva to dopuščala, so tistega otroka, ki je izstopal v osnovni šoli zaradi nadarjenosti, poslali naprej v šolanje. Francek bil tak otrok, zato ga je družina poslala v Gimnazijo Šentvid, v internat Škofovih zavodov.
Tam je bil sošolec našega znanega msgr. dr. Alojzija Starca. Kot otrok sem bil priča pogovoru, ki ga je imel z mojim očetom. Ko je obujal spomine na zgodnja leta, se je naš pokojni dušni pastir spominjal mojega strica Franceta in pohvalil njegovo nadebudnost in radovednost. Bil je med najboljšimi učenci: “nikoli se mu ni bilo treba preveč učiti, a znal je vedno vse”. France se je dodatno učil španski jezik. Kakšno naključje, še predno bi se sploh vedelo, da se bodo razmere v Sloveniji zaostrile in da bomo kdaj prijadrali v to Argentino, kjer je španščina uradni jezik, je stric France že listal po knjigah v Cervantesovem jeziku.
Drugi sošolec, dr. Branko Rozman, ki je bil v šestdesetih letih prefekt v Škofovem zavodu v Adrogué, kamor sta med drugimi slovenskimi fanti hodila moja bratranca, Jože in Slavko, jima je povedal, da je bil Francek pesnik. Ne morem reči, če lahko jemljem to dobesedno, ali je bil zgolj vzdevek za fanta, ki je navzven kazal globoko navdušenje nad knjigami in pisanjem.
A stvari so se hitro spremenile.
Začela so se trenja med Slovenci. Francek, ki ni bil star niti 18 let, se je pridružil skupini narodno zavednih mož, ki so se odločili, da bodo nekaj storili, da jim revolucija ne bi vzela staršev ali starih staršev, stricev ali tet, pravice do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Združili so se z namenom, da se borijo za pravico do svobode in za pravico do svobodnega mišljenja, govora in pisanja, za pravico do enakopravnosti v družbi in pred državo.
Državljanska vojna je imela v Sloveniji ključni trenutek na gradu Turjak, ko so se spopadli partizani in vaške straže, ki so se odločile, da branijo ta slab strateški položaj in s slabimi možnostmi za obrambo. Tam se je v tistih dneh znašel tudi France.
Mama Marija, je pozorno spremljala dogajanja, medtem ko se je njen mož, moj ded Janez, skrival za zamreženo zaveso, domnevno v kleti ljubljanske pekarne. Spoznala ali zaslutila je, da gre pri množičnemu pohodu na Turjak za verjeto past v katero je nevede zašel tudi njen sin France. Doma v Mateni je vpregla voz in se z njim podala na 20 km pot proti Turjaku z upanjem, da sina pred spodadom reši skoraj gotove smrti.
Ko je prišla do Turjaka, je zaradi velike materine ljubezni in odločnega značaja zahtevala pogovor s poveljnikom vaških straž. Z njim se je prerekala, rekoč pustite ga, saj je premlad, da umre v bližajoči se bitki. Po dolgem pregovarjanju ji je poveljnik, že utrujen rekel, da France lahko odide, če tudi on tako želi. Mati se je vrnila s praznim vozom, kakor je prišla, saj ni bilo varno, da bi Franceta pripeljala domov vsem na očeh. Prišel je za njo peš in se sredi noči skril v gredo pred hišo.
Spopad na gradu Turjak ni bil enakovreden v smislu vojaške moči, ker so imeli partizani podporo italijanskega topništva. Pričevanja razkrivajo, da so vse zajete, vključno z ranjenimi pripadniki Prostovoljne protikomunistične milice pobili. Soditi jih niso mogli, ker jih niso imeli za kaj. Ranjencev niso oskrbeli, ker tega niso znali ali hoteli.
France se je skrival doma in tudi v Ljubljani, dokler se ni nekaj mesecev po turjaškem dogodku ustanovila Slovenska domobranska legija. V tej organizaciji je začel opravljati delo signalista.
Maja 1945 se je družina Škraba z vozom priključila dolgi koloni beguncev, ki so bežali pred bližajočo nevarnostjo, da si rešijo gola življenja. Kot mnogi drugi so v naglici zapustili posejana polja, nepokošene travnike, gozdove, nezavedajoč se, da jih mnogi med njimi nikoli več ne bodo videli, ali pa da jih bodo videli po desetletjih, ko bodo postali tako drugačni, da jih bodo težko prepoznali in jim bodo postali celo že malo tuji.
Prečkali so Ljubelj in prišli na Vetrinjsko polje. Tudi France je bil z njimi, vendar skupaj z ostalimi Domobranci, ki so na meji predali orožje Britancem in se jim izročili v varstvo kot vojni ujetniki. Rečeno jim je bilo, da bodo premeščeni v italijansko Palmanovo, vendar je bila to le zvijača, s katero so Domobrance zlahka vkrcali na vlake in jih na meji izročili »osvoboditeljem«. Kaj se je dogajalo v glavah takratnih politikov, da so sprejeli tako usodne odločitve, ki so v smrt poslale na tisoče mladih fantov in mož, ne vem. Z desetletji oddaljeni dogodki se nam zdijo skoraj neverjetni in nerazumljivi in dobivajo pridih nadzemskega zla.
Vetrinjsko polje je bilo posejano s šotori. Na številnih fotografijah, ki obeležujejo utrinke iz tistih dni, je videti precej nasmejane obraze, saj se je bilo takrat fotografirati nekaj nenavadnega in si moral biti na fotografiji »lep«. Če pa bi lahko naslikali počutje, misli, čustva tistih ljudi, bi videl marsikaj drugega, predvsem krhkost, strah in negotovost. Toplega junijskega dne je moj oče Tone prišel do šotora, ki je bil namenjen njihovi družini. Zazrl se je v bled obraz mame Marije, ki je sedela pred šotorom in gledala zamaknjeno, izgubljeno. Takrat 15 letni Tone jo je zaskrbljeno vprašal: ” Mama, se slabo počutite?” Odgovorila mu je:” Našega Franceka ni več. Ubili so ga”. Tone se je nasmehnil in jo je hotel potolažiti: ” Mama, pomirite se, naši vojaki so bili premeščeni v Italijo!”. Mama ga je pogledala in rekla:” Ne, Franceka ni več; pravkar se mi je prikazal tukaj, pred šotorom. Prišel se je poslovit. Rekel mi je, naj ne skrbim za njega, da z njim je in bo vse dobro”.
France je bil med prvimi potniki živinskih vagonov, ki so pomladi leta 1945 vozili v koncentracijska taborišča v Teharje, Škofjo Loko in v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Namesto, da bi s starši in sošolci praznoval maturo in se veselil konca študija se je verjetno prav v tistih gimnazijskih prostorih znašel s tisočimi drugimi prestrašenimi fanti, ki so slutili bližajoč konec. Od tam so veliko večino 11.683 Domobrancev odpeljali na morišča v Kočevskem Rogu, Hrastniku, Hudi jami in po ostalih krajih Slovenije.
Kje leži France, ne vemo.
Kje so fantje in možje, katerih potomci bi zagotovo pomagali pri zdravem in enakovrednem političnem dialogu med enimi in drugimi v današnji Sloveniji, ne vemo.
Sloveniji danes manjkajo prav tisti, ki so bili umorjeni in tisti, ki so zbežali iz rodne domovine ter njihovi potomci. Neuravnovešena Slovenija je sad teh dogodkov in nastale vrzeli in ovira pri bolj pravični ureditvi države. S časom se bo to popravilo.
Zgodba o mojem stricu Francetu Škrabi je zdaj napisana. Ob premišljevanju se mi zastavlja veliko vprašanj na katere ni odgovorov, lahko pa rečem, da sem ponosen nanj in na vse kar čuti argentinski Slovenec.
Dani Škraba
