Dr. Julia Sarachu je seveda poznana med nami. In na buenosaireški univerzi. In v književnih krogih. A njeno ime je preseglo meje Slovenije in Argentine, in povabljena je bila v Rusijo, točneje v mesto Rostov, kjer je bila naprošena, da predava o vplivu del Dostojevskega na argentinsko politično teorijo.
A najbolje nam lahko sama razodene, kako je prišlo do tega in kako je potekalo gostovanje.
→ Julia, kako je prišlo do tega, da so te spoznali na Južni federativni univerzi v mestu Rostov, in na kaj konkretno si bila povabljena?
Na Državnem srečanju o utopijah in njihovih odmikih, ki jih je 27. in 28. avgusta 2021 organizirala Katedra za slovanske književnosti Univerze v Buenos Airesu, sem spoznala Taisiio Paniotovo, profesorico filozofije na rostovski univerzi. Koordinirala sem omizje, pri katerem je sodelovala Taisiia, in zanimala me je njena razprava, njo pa tudi tema mojega predavanja, in tako sva si začeli dopisovati in izmenjevati ideje o filozofiji v povezavi z rusko literaturo. Nato so me povabili k sodelovanju na konferenci ob praznovanju 200. obletnice rojstva Dostojevskega novembra 2021, pri čemer sem od profesorjev na njihovi univerzi prejela zelo dobre komentarje o svojem delu. Letos je univerza v Rostovu organizirala IV. mednarodni kongres “Nacionalna identiteta skozi dialog med kulturami: Rusija in Latinska Amerika”. To je sprožilo idejo o sodelovanju v obliki virtualne predstavitve, vendar jim je bila moja tema všeč in so me povabili k osebni udeležbi dogodka. Udeležili so se ga tudi profesorji iz Brazilije, Kube, Mehike, Kolumbije in različnih ruskih univerz. Bilo je zelo zanimivo in počutili smo se prečudovito.
→ A kljub delu na Katedri za slovanske književnosti jezik, ki ga obvladaš, ni ravno ruski.
Ne govorim rusko in povedala sem jim, da ne znam jezika, vendar so rekli, da jim je mar za vsebino mojega dela, da so hispanisti in govorijo odlično špansko, univerza pa je izšolala prevajalce in na konferenci so simultano prevajali vse predstavitve. Pravijo, da se povabljeni učitelji počutijo prijetneje in bolje izrazijo svoje misli, če to počnejo v maternem jeziku, zato poskrbijo za prevajanje, da se vsi čim bolje razumejo in izražajo. Opravili so odlično delo.
→ Pot je dolga, kakšna je bila in koliko časa si potrebovala do tja?
Potrebovala sem 46 ur, da sem prišla od Ezeize do hotela v Rostovu. Pot je bila naporna, trajala je 10 ur dlje kot običajno, saj je rostovsko letališče zaprto, zato smo morali leteti iz Istanbula v mesto Soči, od tam pa 10 ur z avtobusom do Rostova. Toda bilo je vredno truda, pa ne samo zaradi kongresa, hotel je bil zelo dober, zelo udoben, mesto pa čudovito.
→ Mesto nam ni nič kaj poznano, razumem pa, da je relativno pomembno, nenazadnje ima tudi univerzo. Kakšen vtis je naredilo nate?
Lepo, na bregovih reke Don, zibelka kozakov. Stari del proti reki je bolj romantičen in boemski ter vodi do arhitekturnega kompleksa katedrale, obkrožene z zelo slikovitim sejmom, kjer prodajajo vrhunsko hrano, sadje in zelenjavo, sladkarije, starine, oblačila in kar koli drugega, kar si želiš, ugotoviš, da lahko dobiš tam. Glavna avenija mesta je veličastna: veličastne neoklasicistične stavbe iz meščanskega obdobja se zdijo prepletene z drugimi geometričnimi stavbami iz sovjetskega obdobja 20. stoletja in tvorijo kompleks z veliko osebnosti. Za prečkanje drevoredov so podzemni prehodi, kjer lahko vidite zelo dobro ohranjene stenske poslikave z otroškimi in mladinskimi motivi iz časa komunizma, čudovite so. Mesto je zelo čisto in urejeno.
→ V Rusiji ni ravno čas miru. Kakšno je počutje v Rostovu v zvezi z vojno?
Prizadeti so zaradi težkega obdobja, ki ga preživljajo, mislijo pa tudi, da je Nato prekršil dogovor, da Ukrajina ostane nevtralno ozemlje. V resnici menijo, da je Ukrajina kakor neka ameriška četa predhodnica (preko Nata) s ciljem, da dolgoročno razkosa Rusijo. S tega vidika razumejo, da je vojaška akcija obrambna.
→ Nam lahko za konec še na kratko predstaviš vsebino svojega predavanja?
V rusko književnost me je pravzaprav pripeljal študij slovenske književnosti. Ko sem končala z doktorsko nalogo, sem leta 2018 odpotovala v Slovenijo in se srečala s profesorjem Rastkom Močnikom, za doktorsko nalogo sem prevedla in analizirala njegovo delo o zgodovini slovenske književnosti in želela sem se z njim pogovoriti, da bi mu zastavila nekaj vprašanj in preverila, ali so moje hipoteze o slovenski književnosti pravilne. V pogovoru mi je povedal o članku Ivana Prijatelja, ki ga je prepoznal kot izvor nekaterih teorij, ki sem jih zagovarjala v svojem delu, zato sem šla kar k besedilu. V članku, objavljenem v Slovenki leta 1900, Prijatelj analizira lik slovanskega potepuha v ruski poeziji in postavlja pojem skitalec kot definicijo slovanske identitete. To zasnovo Prijatelj vzame iz teorije Dostojevskega. Ko sem brala Dostojevskega, sem takoj začutila, da že poznam definicijo pojma skitalec, ki jo je predlagal avtor, da sem nekaj podobnega že prebrala v argentinski politični teoriji. Ni me presenetilo, ko sem videla, da Arturo Jauretche citira Dostojevskega kot osnovo svoji teoriji pedagoške kolonizacije. Pa ne le pri Jauretcheju, kasneje sem citate ruskega pisatelja našla tudi v drugih delih osrednjih avtorjev revolucionarnega peronizma. To je bila raziskovalna tema, ki sem jo razvila v svoji predstavitvi v Rostovu.
→ Hvala lepa, Julia! Lahko smo ponosni nate, saj odlično predstavljaš nas Slovence v Argentini in Argentino nasploh. Veliko uspeha še naprej!
Rok Fink
Lektoriranje: Tjaša Lorbek
