Dragi rojaki,

Zopet smo se zbrali, da se spomnimo svojih najdražjih; vseh tistih fantov, ki so bili strahotno pokončani, samo zato ker se niso pridružili takratni boljševiški revoluciji na Slovenskem.

Ena izmed redkih priložnosti, ob kateri se jih kdo spomni, so predvsem te argentinske proslave, oddaljene 12.000 kilometrov od krajev, kjer se je vse to zgodilo. Slovenska zgodovina še vedno skriva te zločine, še vedno zapostavlja te žrtve, kot da to niso bili Slovenci, kot da se to ni nikdar zgodilo.

Ohranjamo spomin nanje, ker zelo dobro vemo kdo so bili. Bili so naši sorodniki, in prijatelji naših staršev in starih staršev. Ni nam treba brati zgodovine, da bi vedeli kdo so bili, kako so razmišljali, kako so živeli. Poznamo jih preko tistih, ki jim je čudežno uspelo pobegniti pred pokončanjem.  Tisti, ki so prišli v Argentino, predstavljajo majhen delež te generacije fantov. Njim je bil dan čudež preživetja in oni so priča te zgodovine.

 

In kakšni so bili ti mladi? Videli smo jih med nami, videli smo jih, kako so ponovno začeli svoje življenje od začetka, tukaj v Argentini, videli smo jih kako so prenašali svoje trpljenje v tišini, kako so potrpeli v pomanjkanju in kako so tiho trpeli največje trpljenje, ki je bil za njih spomin na prijatelje in sorodnike, ki so bili kruto umorjeni. Videli smo, kako so delali v tišini, ne da bi se pritoževali. Videli smo jih kako so bili ganjeni do solz, ko so jih preplavili spomini. Videli smo jih moliti. Pobožni, vedno zvesti v pobožnosti. V Sloveniji niso imeli priložnosti živeti z njimi, mi pa smo imeli to čast. Zato smo tako ponosni na njih in se jih z veseljem spominjamo.  

Med tem pa v naši domovini ne vedo, kaj narediti z zgodovino.

 

Imeli smo veliko proslav v skoraj 70 letih in slišali smo veliko zgodovinskih dejstev, ki obsojajo komunizem. Poslušali smo veliko argumentov o komunistični izdaji, o tem kako so izdali našo domovino tujcem, o načinih kako so poskušali izničiti našo slovensko identiteto, da bi prisilili narod k asimilaciji takemu načinu življenja in navadam, ki so nam bili popolnoma tuji.

Ne bi se rad preveč ustavljal pri zgodovinskih dejstvih, ki so naše mlade spremenili v junake, saj preprosto ni potrebno veliko argumentov, da razložimo na kateri strani so bila poštenost, nacionalna integriteta, slovenska načela in vrednote. Če samo omenimo par zgodovinskih podrobnosti lahko v polnosti razložimo vse to: nekateri so nosili rdeče zvezde, čeprav večina sploh ni vedela, kaj so te zvezde pomenile, medtem ko so drugi nosili slovensko zastavo in kranjskega orla, nezamenljiv simbol, ki ga Slovenci poznamo že več kot 700 let; nekateri so se borili pod ukazi nekega tujca, imenovanega Stalin, ki ga nihče ni poznal, medtem ko so se drugi borili pod geslom: Bog, narod, domovina.

Ni tako težko razumeti razlike.

Želim predvsem nagovoriti mlade, tukaj med nami; njih, ki poznajo zgodovino le po knjigah, ki so o vsem tem samo nekaj slišali, pa čeprav je ta tragedija doletela lastnega deda ali pradeda, težko razumejo kašne grozote so morali tisti mladi takrat pretrpeti.  

Želim nagovoriti mlade, ker velika večina žrtev komunističnega nasilja so bili zelo mladi slovenski fantje. Moj oče je bil star komaj 16 let ko je dobil poziv od partizanov, in je že drugi dan s sosedom in bratom stopil k domobrancem. Samo 16 let, pa se je že moral odločati. Vsi mladi so se morali takrat odločati.

Zelo mladi so bili, kot vsi tile mladi tukaj danes med nami.

Tako kot se sedaj učijo in delajo naši otroci, tisti fantje so se učili in delali sredi preprostega življenja v takratni Sloveniji. Nobeden ni takrat sumil, da so se nekateri na skrivaj  pripravljali, da bi jim odvzeli ta mir.

Nobeden si ni mislil, da so bili komunisti pripravljeni storiti takšne krivice nad slovenskim narodom. Govorili so o uporu proti okupatorju, v resnici pa so vsa njihova borčevska poročila govorila samo o likvidacijah »notranjih sovražnikov« za zmago revolucije.

Tisti, ki so pripravljali komunistično revolucijo, so načrtovali zrušitev slovenskega človeka, slovenskega duha; tistega duha, ki je takrat še slonel na že omenjenih stebrih: Bog-Narod-Domovina.

Uničiti so hoteli Slovenca, in na njegovo mesto postaviti nekega sovjetskega prototipa. Čisto tuji človek. Njihov načelnik ni bil Slovenec,  bil je Stalin, o katerem Slovenci niso do takrat slišali še nič.

Slovenija prav tako ni prej poznala tiste tuje besede, ki so jih komunisti uporabljali: tovariš, bela garda, živel Stalin, narodni izdajalci, peta kolona, protirevolucionarji, likvidacije…

Slovenci nismo prej poznali teh besed. Bile so noro tuje, grozljive, sovražne.

Bili smo ponosen narod, miren, poln preprostih navad; sosedje so si zaupali in pesmi so se kar same rojevale. Vendar so tovariši izbrisali nasmehe, utihnili so zbori, in zaupanje je bilo odpravljeno. Ukazali so sovraštvo med revolucionarji in slovenskim narodom.

Ti morilci so izdali narodovo poštenost; predali so naše sanje tuji sovjetski tiraniji, in si izmislili zgodovino brez srca.

Slovenija še danes ohranja tiste stare sovjetske učbenike. Imenujejo jih Zgodovina. Heroji na eni strani, izdajalci na drugi. Tako naivna in otroška razlaga zgodovine, da žali človekovo inteligenco.

Če, kot pravijo, zgodovino pišejo zmagovalci, potem obstaja še druga zgodovina, ki se je ne sme omenjati. In v Sloveniji tista druga zgodovina še vedno čaka.

Rad bi vam na kratko omenil, kaj se je meni zgodilo v zvezi s to slovensko zgodovino. Nekaj let nazaj mi je iz Ljubljane pisal neki mladi študent zgodovine. Zvedel je za mojo knjigo ki jo je izdala Družina, in dobil je moj elektronski naslov. Bil je že proti koncu svoje kariere in je moral napisati neko zaključno nalogo; zamislil si je, da bi pisal o nas; izseljencih. Prosil me je navodila in gradivo za nalogo. Bil sem zelo navdušen in sem mu rad pomagal.

Minilo je nekaj časa in nekaj mesecev za tem sem mu pisal, da bi ga vprašal kako napreduje z nalogo, če potrebuje se kakšno pomoč. V zadregi mi je priznal, da je zamenjal temo. Povedal mi je da njegov mentor, profesor zgodovine, mu je svetoval naj ne piše o tem, naj si izbere neko drugo temo. In ta  fant je to storil.

Sem bil razočaran, seveda. Mislil sem: Kakšen zgodovinar pa bo ta, ki tako pohlevno sprejme kar mu drugi ukazujejo, o čem mora pisati. Mar ni zgodovina vztrajno brskanje za resnico?

Tako se ne bo kaj dosti spremenilo. Zgodovina brez poštenega spomina. Zgodovina po starem, partijska, ponarejena, umetna, napisana z domišlijo, kot da se ni zgodilo to kar se v resnici je.

In kaj se je zgodilo? Kako prav za prav nastane prava zgodovina?

Citiral bom en kratek dogodek iz časa revolucije, ki nam lahko pomaga razumeti kako si lahko na zelo preprosti način razlagamo zgodovino. Omenil ga je g. Justin Stanovnik  v svojem govoru v Kočevskem rogu pred leti.

Gospod Stanovnik je povedal primer nekega fanta, kmeta, ki je dobil poziv iz strani partizanov. Takrat ni imel izbire in je šel z njimi v gozd. Mnogi niso bili pravočasno obveščeni in so takoj verjeli komunistično laž o uporu proti okupatorju. Po nekaj tednih je ta fant prišel domov, zvečer, in se oglasil  pod okno mamine sobe.

»Kaj pa delaš tukaj?” – je prestrašena vprašala mama.

»Zbežal sem, mama” – je odločno odgovoril fant.

»Zakaj, kaj se je zgodilo?” – je spet vprašala mama trepetaje.

»Mama, to niso naši ljudje” – je odgovoril fant.

To niso naši ljudje. Kakšna definicija. Ta preprosti fant, ki o komunizmu še ni nič vedel, in ki tudi o politiki ni nič vedel,  je znal povedati to, kar je ključno, da razumemo tisti del naše zgodovine: kaj je narod doživel s prihodom revolucije. Preprosti kmečki fant je znal povedati to, kar si danes zgodovinarji v domovini ne morejo razložiti. Prava zgodovina je to kar narod doživi, ne pa interpretacija nekega zgodovinarja, izoliranega od dnevnih dogodkov tistega časa. Zgodovina more vzkliti iz ljudstva do knjig. Če se zgodi obratno, je to izdaja človeštva.

Slovenija je sedaj samostojna, vendar pa še ni popolnoma svobodna. Samo resnica bo osvobodila Slovenijo.

Koliko časa bomo še potrebovali, da se rešimo te osvobodilne farse?

Ne smemo pozabiti, da ta, še nenapisana zgodovina, govori o mladih, ki delajo in študirajo in so zelo preprosti, z istim pogledom polnim upanja, kot ga imajo naši otroci danes; mladih, polnih smeha in iluzij. In vsa ta nedolžnost, vsa ta energija, hrepenenje po življenju, se je morala takrat ustaviti, za vedno zamrzniti.

Nekoč sem slišal škofa Štumpfa, ki je o teh povojnih zločinih rekel naslednje: »koliko svetnikov mora imeti Slovenija, ki jih mi niti poznamo ne.«

Res je, in ne samo Slovencev, koliko svetih mora biti v skrivni božji bližini? Samo Bog to ve. Sveti, ki jih ne poznamo in ki so le božji, a so tako veliki, kot tisti, ki jih častimo. Te neznane svetnike ne častimo, pa vendar vemo, da obstajajo, ker si drugače ne moremo razložiti vseh teh čudežev, ki so se zgodili po vojni, da se je lahko veliko Slovencev rešilo in bilo priča tega, kar se je v resnici zgodilo. Ne dvomim v to, da so ti svetniki zelo zaslužni za to, da smo mi danes lahko tukaj.

Za nas je lahko razumeti to zgodbo, ker poznamo kdo so bili njeni junaki. Ko je moj oče govoril o svojih kolegih iz Novomeškega udarniškega bataljona, je bil vedno ganjen, s svetlečimi očmi je pripovedoval: »bili so odlični fantje, pogumni, večino sem videl umreti v boju, nikoli se niso pritoževali nad ničimer, bili so zmožni pretrpeti vse.«

To priznanje danes je zato, da se spomnimo te neverjetne mladine. Imamo to čast, da vemo kdo so bili in da so nam zapustili tako dober zgled.

Ta zgled je kot bakla: nosimo to baklo ponosno v svojih srcih.

Hvala lepa.

Jože Lenarčič – San Justo, 25. junija 2017