OkrOgle  obletnice

Pred 40 leti, 20. oktobra 1980 je v Buenos Airesu umrl Joža Vombergar, prevajalec, domobranec, prvi pisec radijskih iger v Sloveniji in eden velikih slovenskih dramatikov.

.

.

Življenjepis Joža Vombergarja

Rodil se je 10. februarja 1902 ob vznožju Krvavca, v Pšenični Polici, ki spada por faro in občino Cerklje na Gorenjskem. Oče Jernej je bil bajtar, mati Marjana pa se je pisala Cankar in je bila po družinski tradiciji sorodnica pisatelja Ivana Cankarja in morda tudi Josipa Murna.

Ljudsko šolo je obiskoval v domači fari, potem je odšel v Kamnik, da se je pripravil na gimnazijo, ki je obiskoval v št. Vidu nad Ljubljano in maturiral leta 1923. Po maturi je vstopil na pravno fakulteto v Ljubljanski Univerzi. Uveljavil se je v akademskem krogu: pripadal je akademskem društvu Borba, bil predsednik Dijaške menze in celo Akademske Zveze.

Po končanem študiju je bil leto in pol prefekt v Dijaškem domu v Ptuju. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je bil inštruktor in prevajalec za razne dnevnike in časopise. Kasneje je bil programski soreferent na Radio Ljubljana, korektor pri Slovenskem domu in Slovencu. Imenovan je bil kot tiskovni referent na ljubljanskem Magistratu, postal poklicni časnikar in član časnikarskega društva.

Med vojno je stopil v domobranstvo. Zaradi svojega izrazito protikomunističnega stališča je leta 1945 pobegnil na Koroško in preko Italije emigriral v Argentino. Šele po desetih letih begunstva je dosegel, da je družina lahko prišla iz domovine v Argentino.

V Buenos Airesu se je najprej zaposlil kot delavec in pozneje kot uradnik na področju državnih železnic. Upokojil se je leta 1968.

Med slovensko skupnostjo je bil do smrti aktiven kulturni delavec kot pisatelj (zlasti kot dramski pisatelj), pevec in igralec. Umrl je 20.oktobra 1980. 

.

.

Vombergarjevo delo

Že v gimnazijskih letih je pisal za dijaška glasila “Jutranja zarja” in “Domače vaje”, hkrati pa je igral in režiral v šoli in na prosvetnem odru v Cerkljah.

V tej dobi je napisal prva dramska dela Por Lutrovim jarmom, Je pač tako in Daritev.

Bil je med ustanovitelji založbe “Drama”, sourejal je revijo “Drama” (Mesečna revija za ljudske odre) in objavljal prispevke o igranju in o ljudskih odrih. O gledališki dejavnosti je objavljal tudi v “Našem valu” in “Slovencu”. Bil je sourednik zbornika “Na bregovih Bistrice”.

Uveljavil pa se je po letu 1932 s  komedijama “Voda” in “Zlato tele” ter z božično igro “Vrnitev”, ki je avtorjevo najpogosteje igrano delo.

Voda in Zlato tele sta se igrali ne samo na ljudskih odrih po vsej Sloveniji, predstavljeni sta bili tudi na Narodnem gledališču v Ljubljani in prevedeni v hrvaščino, slovaščino in nemščino.

Vombregar spada med prve pisce radijskih iger. Med leti 1935 in 1945 je dobil delo na Radio Ljubljana in spisal desetine radijskih iger. Dramatiziral je Collodijevega Ostržka (“Storžek in njegovo burkasto življenje”, ki je bil izvajan leta 1935 in 1936), njegovo najuspešnejše delo pa je cikel 16 komedij “Vesele in žalostne iz življenja Jake Smodlake in njegovih”, izvajan v letih 1935 do 1941. Med drugimi radijskimi igrami je spisal “Sveti trije kralji”, “Zakleta Veronika”, “Le predi, dekle, predi”, “Velikonočni običaji”, “Naš uljnjak”, “Pod drobnogledom”, “Čudo kresne noči”, “Sveta brata Ciril in Metod” in druge.

V Argentini je spisal drame “Tabor brezpravnih”, “Napad” , “Razval” , dvodejanki “Dva brata” in “Božji klic”, enodejanko “Materino srce”, in otroško dvodejanko “Mavrica” . Najvažnejše delo, ki je spisal v Argentini pa je bila celovečerna drama “Martin Krpan” , ki je doživela velik uspeh v Buenos Airesu, še večjega pa potem na Koroškem in tudi v Sloveniji. Z Martinom Krpanom je Vombergar dosegel moč svojih velikih del.

.

.

Misli Tineta Debeljaka o Vombergarjevi “Vodi”

Tako je Tine Debeljak napisal o Vombergarjevi “Vodi” v našem tedniku Svobodna Slovenija leta 1980:

“Za nas pa je Vombergarjevo ime kot literata postalo važno takrat kot za druge: po premieri njegove cerkljanske komedije „Voda“. To je pisal na podlagi lokalne zgodbe, ko je neki cerkljanski Amerikanec hotel zgraditi rojakom vodovod, pa se je zadeva ponesrečila in se je Jože kot otrok še igral po neuporabljenih cementnih ceveh. Pisal jo je I. 1931. Na odru misijonišča v Grobljah jo je uprizoril njegov prijatelj Franci Lazar (3. aprila 1932). Že ta krstna predstava je doživela uspeh, da je France Vodnik mogel že takoj napisati: „Nedvomno pomeni obogatitev slovenske ljudske igre. Z njo se bodo mogli okoristiti zlasti naši podeželski in diletantski odri, pa tudi Narodno gledališče v Ljubljani jo bo lahko sprejelo med svoj spored.“ Nato so jo igrali na Mladem delavskem odru v Ljubljani, kjer je zopet izredno uspela: „Vednemu tarnanju, da nimamo dramatskih piscev, je zdaj konec. Nušiča in Sterijo nam bo lahko nadomestila. Ta tridejanska komedija je res čisto slovenska, naša … Več kot ljudska komedija delo noče biti, to pa je doseglo v polni meri.“ Čez mesec dni pa je doživela „Voda‘‘ že premiero v Narodnem gledališču v Ljubljani v režiji M. Skrbinška 18. decembra 1932. „Voda“ je napolnila gledališče kot zlepa ne kakšna predstava. Pa tudi kot odrsko delo je uspela, kljub temu, da so jo pripravili z veliko malomarnostjo v devetih dneh, kot še nobeno delo doslej. Kritiki kot F. Vodnik, M. Javornik, Mrzel, Koblar, J. Kozak, Govekar itd., vsi so v delu videli nov prerod slovenske ljudske igre, ki je šla korak naprej od Finžgarja in osvojila oder s svojim kultom kolektivnega vaškega življenja in s svojim humorjem. „Teater in smeh… vse to združeno z umetniškimi zahtevami klenega jezika, ki je slast za nepokvarjeno slovensko uho. Odrsko kompozicijo zdravega ter resničnega humorja nam nudi Voda“, je pisal Vodnik. In podobno Koblar: „Zdi se mi res, kakor da se dvignil Ikarus. Pogledal je na našo vas z očmi humorista in uredil naš podeželski kolektiv v teatrsko učinkovito igro z dobrohotno mislijo in z zdravim jedrom.“ Jože Pogačnik, poznejši metropolit, je pisal v Mladiki: „Preprosti ljudski jezik, poln besedne igre in šale, sam sili na odru v narečje. Voda je vonj naše prirodne domače zemlje in njenih naravnih ljudi.“ 

Z navdušenjem je bila „Voda“ sprejeta na Mariborskem odru, tako, da je lokalni nemški list Mariborer Zeitung zapisal: „Heureka! Der Dichter des slowenischen Volksstucker ist gefunden. Vombergar ist eine Hoffnung: Heureka! Pesnika slovenske ljudske igre so našli. Vombergar budi up. Siromašna slovenska odrska produkcija je dobila moža, ki kaže pot naprej… preko Jurčič-Finžgarjeve ljudske igre iz katere se ni mogla izmotati… “ 

Tako je bilo Vombergarjevo teatrsko ime potrjeno. In od tu se je razlila njegova „Voda“ zdaj po vsem našem svetu: igrali so jo po vseh naših odrih, tudi v Severni Ameriki še pred vojno in celo v Argentini tudi še pred vojno, davno pred njegovim prihodom sem. Igrali so jo v hrvaškem jeziku v Zagrebu in v slovaškem (prevedel J. Kmet) na Slovaškem, prevedli so jo v nemščino in ti so jo pripravljali za film, kakor mi je pravil. Vombergar sam je postal „Voda“: vsak, kdor sliši to ime, se mu pred očmi pojavi Joža. Uspeh tega prvenca je bil tolikšen, da so Vombergarja sprejeli korifeji slovenskega narodnega gledališča radi v svojo družbo: tako Župančič, Vidmar, Golia, J. Kozak… in bi ga hoteli dobiti za nadaljevanje takega dramatskega dela. Govorim več o tem prvencu, ker pomeni za Vombergarja največji življenjski uspeh in je bilo od tega odvisno tudi njegovo nadaljnje umetniško delo in tudi življenjska pot…”

.

.

Uprizoritve Vombergarjevih del med nami v Argentini:
. Napad (1948, 1949 – soavtor Nikolaj Jeločnik)
. Tabor brezpravnih (1951)
. Čudo kresne noči (1955)
. Parkljev koš (1956)
. Božji klic (1957)
. Voščilo zlatomašniku Karlu Škulju (1957)
. Mladi rod se vrača (1959)
. Glušci (1960)
. Goreča ljubezen (1960)
. Nemirne ure gospoda Furlana (1960)
. Ubogi častihlepnež (1960)
. Čudni snubci (1961)
. Martin Krpan (1967)
. Gosposki ženin (1970, 1971)
. Smola (1970)
. Nova uradnica (1971)
. Odlični lovec (1971)
. Voda (1973)
. Slovenski božič (1975)
. Razval (1980)
. Zlato tele (1989)