OkrOgle  obletnice

Letos mineva 160 let, odkar je Josip Jurčič napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, spominjamo pa se tudi 140 obletnice njegove smrti.

Josip Jurčič je bil slovenski pisatelj, časnikar, pripovednik ter avtor prvega slovenskega romana (Deseti brat) in prve slovenske dramske tragedije (Tugomer). Bil je ena osrednjih kulturnih pa tudi političnih osebnosti druge polovice 19. stoletja in že tedaj ga je skrbela slovenska razcepljenost.

Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča. 

.

.

Življenjepis Josipa Jurčiča

Josip Jurčič se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. V otroštvu mu je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja stari oče, ki mu je pripovedoval pravljice o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in s tem v Josipu zbudil veliko domišljijo.

Osnovno šolo je začel na Krki, nadaljeval pa v Ljubljani, kjer je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. Že v osmem razredu je služil kruh s pisateljevanjem: urednik Slovenskega glasnika v Celovcu mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel.

Imel je komaj 17 let, ko je leta 1861 izdal Pripovedko o beli kači.

Po maturi, leta 1865, je šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje, a zaradi pomanjkanja sredstev študija ni mogel nadaljevati in se je leta 1868 preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega Naroda. Isto leto je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin.

Leta 1872 je postal glavni urednik Slovenskega Naroda in se preselil v Ljubljano. Tu je postal z Levstikom osrednja oseba v političnem in kulturnem življenju.

Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon, za katerega je pisal vse do svoje smrti.

Umrl le 3. maja 1881 za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan  je v Ljubljani na Navju.

.

.

Delo Josipa Jurčiča

Pričel je ustvarjati v dijaških letih. Na njegovo ustvarjanje su vplivale pravljice, anekdote in pripovedke ljudskega izročila, ki mu jih je pripovedoval njegov ded. Iz te dobe so glavna dela Pripovedka o beli kači, Spomini na deda, kratka povest Prazna vera, kot sedmošolec pa je zasnoval  povesti Domen in Tihotapec ter zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu.

Na Jurčiča je močno vplival Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi. Leta 1865 se je Jurčič osebno seznanil z Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca do Jurčičeve smrti.

Ko je odšel na Dunaj se je vpisal na filozofsko fakulteto, vendar je zaradi pomanjkanja denarja moral študij opustiti. Stanoval je v vlažnih prostorih, stradal in prezebal. Večkrat mu je gmotno pomagal Josip Stritar. Kljub težavam pa je bil čas na Dunaju zelo ploden za Jurčičevo ustvarjalnost: v Slovenskem glasniku je objavil povesti Kloštrski žolnir in Hči mestnega sodnika, ki velja za Jurčičevo najboljše delo z zgodovinsko tematiko. Poleg teh je napisal tudi krajšo povest Golida in pri Mohorjevi družbi izdal povest Grad Rojinje.

Ko je bil na Dunaju je Jurčič tudi izdal prvi slovenski roman – Deseti brat, v katerem je poleg gospode opisal tudi okoliške vaščane, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo.

Leta 1868 se je Jurčič preselil v Maribor, kjer je delal dve leti kot časnikar pri Slovenskem narodu. Po nenadni smrti urednika Slovenskega naroda je za njim prevzel glavno uredništvo in ga urejal do smrti.

Po letu 1876 se je spet prebudila Jurčičeva ustvarjalna sila. Napisal je več povesti (Bojim se te, Šest parov klobas, Po tobaku smrdiš, Pravda med bratoma, Ženitev iz nevoščljivosti in druge), romanov (Med dvema stoloma, Cvet in sad, Lepa Vida, Rokovnjači) in dramska dela (Tugomer in Veronika Deseniška).

Josip Jurčič je bil eden izmed prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. V slovensko literaturo je uvedel nove pripovedne oblike: črtice (Jesenska noč med slovenskimi polharji), pripovedke (Spomin na deda), povesti (Domen) in romane . V svojih delih je kot najpogostejšo pripovedno obliko uporabljal dialog. Tematika njegovih del so nevsakdanji dogodki in ljudski posebneži. V svoja dela je vpletal kmečke značaje in slovensko narodno vprašanje.

.

.

Ali ste vedeli?

• Da so v njegov spomin poimenovali Jurčičev trg v Ljubljani ter ulico v Novem mestu?
• Da se po njem imenuje Jurčičeva pot, ki poteka v dveh odsekih od Višnje Gore do reke Krke? Pot se prične v Višnji Gori, kjer je Josip Jurčič obiskoval osnovno šolo, nadaljuje pa po poteh, ki jih je vsakodnevno prehodil od domače vasi Muljava do šole. Nekateri kraji se pojavijo tudi v njegovih delih, kot na primer grad Roje v delu Grad Rojinje, najbolj poznani pa sta Višnja Gora iz Kozlovske sodbe v Višnji Gori in Muljava iz Desetega brata. Na Muljavi je možen tudi ogled Jurčičeve rojstne hiše. Leta 1998 pa je bila dodana šolska pot od Muljave do Krke, kjer je pisatelj obiskoval osnovno šolo med letoma 1851 in 1855. Obiskovalci poti pa se srečajo tudi z znamenitostmi tamkajšnjih vasi, med drugim z izvirom Krke.
• Da je Jurčičeva hiša na Muljavi obnovljena in je ena od spomenikov kmečkega stavbarstva na Slovenskem?
• Da Kulturno društvo Josip Jurčič poleg domačije tradicionalno uprizarja Jurčičeva dela na prostem?
• Da je Josip Jurčič začel hoditi v šolo s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil? Brati ga je naučila starejša sestra Marija. Potem se je vrnil v šolo na Krki in jo uspešno dokončal.
• Da je v gimnazijskih letih najraje prebiral škotskega romanopisca Walterja Scotta?
• Da je Jurčičevo najbolj prevajano delo “Kozlovska sodba v Višnji Gori”? Bila je prevedena v 12 evropskih jezikov.
• Da je Jurčič zgodovinsko tragedijo “Veronika Deseniška” dokončal komaj tri dni pred svojo smrtjo?
• Da je nosila njegovo ime slovenska sobotna šola, v kateri so se med leti 1958 in 2016 zbirali slovenski otroci iz Carapachaya, Argentina?
• Da so Jurčičeva dramska dela bila uprizorjena med nami v Argentini vsaj sedemnajstkrat? Desetega brata so različni odri uprizorili devetkrat,  zadnja je bila na odru “Veronika Deseniška” meseca novembra 2018.

.

.

Nekaj misli Josipa Jurčiča:

• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona – človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
• Govori, kar ti srce da na jezik,in s tem ne moreš govoriti krivo!
• Bistroumni Slovenci se bodo zmerom učili tujih jezikov, samo to hočemo, da se domači ne zaničuje, da se slovenski jezik na naši slovenski zemlji kot prvi spoštuje.
• Skrbimo najprej, da svojo narodnost ohranimo in utrdimo, kajti izgubljeno svobodo lahko privojujemo nazaj, a narodnost izgubljena je na veke izgubljena.
• Kjer ljudje bero in vedo, za kaj gre, tam so trdni. Kjer manjka zavednosti, tam ni gotovosti in tam je sleparjem in tujcem vedno hvaležno polje. Glavni nalog rodoljuba je nevednost in nezavednost iz naroda trebiti.
• Dokler nam šole ne dajo naroda, ki bode čitati znal in čital, dokler ne bode narodna zavest med našimi ljudmi, tako dolgo se bomo z brezzakonjem borili in še kako pobitje doživeli.
• Če ne bomo na branju in šolanju nič delali, potlej ne bode kasneje nič pomagalo tožiti, da vsa boljša in višja mesta tujci zasedajo, ako domače intelegencije ne bode.
• Samo ideje liberalizma, niti klerikalizma nas ne bodo rešile, nego reši nas edino duševno in materialno delo, podloga vsem idejam. Zato vrnimo se k literarnemu delu!
• Učite se prej, predno govorite, ne blebečite o stvari, ki je ne poznate. Slovnico v roko, predno sodite, očala si kupite, predno berete knjigo za vas s sedmimi pečati zapečateno.
• Ne gre politike in osebne antipatije nositi v zavode, kamor ne spadajo, da imamo vsi sveto služiti sveti domovini z glavo in peresom, ne s kimanjem in odrivanjem drugih. Lahko je doseči slogo, samo ako se pošteno hoče.
• Zedinjenje Slovencev je prapor, pod katerim se zbirajo naše duševne moči, pod tem praporom smo hodili v boj za narodne pravice, samo v potrditvi narodnega programa smo našli rešitev pred tujci, samo oni narod, ki je sam gospod na svoji zemlji, lahko pride do blagostanja.
• Ne cepimo svojih moči, ampak združimo jih; pustimo pričkanje o novih programih. Najlepše fraze so mrtve, če jih ne oživi narodov duh.

.

Viri:
Wikipedia
Časnik.si
Slovenski biografski leksikon
Delo
RtvSlo
Ognjišče
Marjan Pertot: Slovensko gledališče v Argentini

Pripravil: Jože Jan