Na čast domobranskim žrtvam med komunistično revolucijo na Slovenskem

Skrivnostni so božji razlogi.
Bratu in meni sta dani vlogi;
v njih, sreča in trpljenje
bistvena elementa sta.
Dolžnost biti luč sveta-
dolžnost biti sol zemlje.

Martin Sušnik
Buenos Aires, 1999

***

Jaz sem vstajenje

***

I. Luč večna

Tiha megla vali se po dolini.
Življenje in smrt darovana
Bogu, narodu in domovini.
Odprta je državna rana;
iz nje tečeta voda in kri
v spomin težkih dni
in noči v mori dolgi,
nemogočih sanj v vojni
in nemočnih, solznih oči.

Oče, ne moja
temveč tvoja volja
se je zgodila.
Šel ni kelih mimo mene.

Globoko, na dnu srca,
neka luč, ki prihaja iz raja,
in ki je Resnica vsa,
z močjo nas obdaja.
Luč, ki je prišla na svet
in se rodila zato,
da priča resnico.

“Kaj je resnica?”

Zakaj križ?
Zakaj streli in trupla
padajo sem ter tja?
Kam je sedaj odšla
Božja Previdnost,
Luč brezčasna, kam je odšla?

Ne boj se, brat. Tisti, ki je s solzami v očeh videl, da Lazar iz Betanije leži v spanju, vidi tudi nje, katerih obraze je pokrila smrtna megla. Vidi, da spijo in ve, da jih bo obudil, če je njih smrt bila v božjo slavo. Ukazal bo, naj odvalijo kamen in rekel: “Pridite ven”. Po imenu jih bo klical. Tako bo storil s tistimi, ki so dali življenje Zanj. Kajti On je Vstajenje in Življenje in kdor vanj veruje bo živel tudi, če umrje. On je Luč sveta. Kdor gre za njim, ne bo hodil v temi; imel bo luč življenja.

Spomni se, Gospod,
padlih prijateljev svojih.
Če tvoji so bili v bojih,
naj plete se iz roda v rod
venec spomina.
Naj njih domovina
razsadi zaslužene grobove.

Solze so stare in nove.

Usoda takega življenja:
učiti se iz trpljenja.
Slutim iz daljave
vonj hrepenenja
po sreči večni.
Vsi -misleč se nesrečni-
iščemo tisti mir
brez sprememb ne časa,
brez težav in ovir:
Pogled Večne Luči.

Ne obupaj, duša. To, kar ti je dano, je treba preživeti. Dano ti je od zgoraj, iz najvišjih rok. Dano ti je po najvišji modrosti.

Dan za dnem -res je- se moramo boriti. Borimo se proti nesreči, proti krivici, proti ostalim in proti samemu sebi.

Še besede so nam orodje, s katerim se branimo in napadamo. Padamo dan za dnem; telo omaga in obraz brezčuten pade na mokro zemljo. Valimo se po blatu in zdi se nam, da ne moremo več. Streljajo nad nami. Tedaj tudi mi začenjamo pobijati, v prepričanju, da tuja smrt pomeni nam življenje. Tako padamo v še nižja tla, v tla samote, v tla sovraštva, v tla zmote.

Kajti življenje brata je v mojem življenju, in moje v njegovem. In najino v njihovem, in njihovo v najinem. Vsi se stikajo med seboj in vsi izvirajo iz Istega. Vsak se bo vrnil k Izviru po svoji poti, a le, če tudi ostalim pomaga hoditi.

Oče, ki nas ljubiš kot sinove in pred katerim smo vsi bratje. Gospod Usmili se.

Sin, ki nas učiš, da kdor hoče ljubiti Stvarnika mora ljubiti tiste, ki jih je On ustvaril. Kristus Usmili se.

Oče, modrost sama in pravičen sodnik. Gospod Usmili se.

***

II. Brat brata

Romajo svoj križev pot
telesno ranjeni in duševno potrti,
v ječah groze zaprti,
v roké morilca izdani,
romajo svoj križev pot
v róke rojakov prodani.

Peljejo jih smrtni vagoni
in tovornjaki zadnje noči
brezbrižno po klancu.
Izdihavajo že zadnje moči;
srce se trese domobrancu,
s silo trka mu na prsa mlada,
-češ, da zdaj bo konec-
krvave solze obvlada
in čaka že novo Življenje.
Na okolju sami znani obrazi.
Nekateri z mečem šminkani
(v očeh bolest se opazi);
drugi, nejasni, skominajoči strah
povzročajo prvim s silo
misleč, da so ti le prah,
ki umaže domovino.

Vrnitev, lakota,
roke vezane z žico,
pretepanje, smrt…
Nekdo zakriva resnico.

“-Tišina
-Oddajte orožje
-Brž na vagon.
-Dol, na kolena!
-Izdajalci domovine!
-Ti, sramota slovenska!
-Pobijal si, zdaj pa mamo kličeš…
-Sleci se in korakaj.
-Kdo bo pa tebe branil?
-Z okupatorjem se zbiraš…
-Strel in v jamo.
-Dinamitiraj
-O tem niti besede…”

Veter šumi šepetajoče.
Trdi mraz oznanja.
Nekje je brat, nekje oče
umira ali že sanja,
da ga angeli neso.
Živalska smrt človeka.
Pojavila rdeča se bo reka
in vonj po truplih starih dni
iz pokopališke zemlje bo iztekal
in žgal pljuča naših ljudi.

Gola mlada telesa
padala so v jamo smrti.
Umirajoči pogledi, komaj še odprti,
dvigali so se v nebesa.

Priča:

Še kot otročička sva se igrala skupaj, tekla po dolini, prav tako kot mnogi prijatelji, sosedje ali bratje. V najino zanimanje niso spadali ne politika, ne njegovi ideali, ne fanatizem… Boriti se za domovino ni bilo v naših otroških računih. Domovina nam je bila pač zemlja, tla na katerih so naše iluzijske igre prihajale do realnosti. Domovina je bila le dom, v katerem sta rasli naša otroška nedolžnost in ljubezen.

Dolgo je že tega; zdi se mi, da se je to zgodilo v drugem življenju. Čas, ki neusmiljeno teče, je spremenil najine položaje.

Ko zopet sva se znašla drug pred drugim, že ni šlo več za igro ne za njeno nedolžnost. Ko zopet so se nasprotile naše oči, sva oba skrbela, kdo ustreli prvi. Zabava se je spremenila v skrb, tekma v borbo, prijateljstvo v sovraštvo. Ali je res človeštvo zmožno takih napak?

Brat brata mori.
Iz lobanje enega
priteče curek krvi.
V očeh drugega,
praznina, laž
samemu sebi.
Kdor z njim ne drži,
“zasluži smrt” pravi.
Postal je gluh pred glasom vesti.

***

III. Fiat voluntas tua

Moj Bog, moj Bog.
A si me zapustil?
Moj dom je dom nezgod.
Samo jezo bi izustil.

Trpljenje je dano tistemu, ki zna in je zmožen trpeti.

Ali ne vidiš, Bog, bolest,
lakoto, umiranje…?
Le kako biti upanju zvest?

Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni _{(Mt 5, 6)}

Niti umreti ne smem pošteno.
Tepejo dušo mi palice zla;
telo je v krvi potopljeno.

Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. _{(Mt 5, 10)}

Pljuvajo v me, zasramujejo…
O Bog, kaj naj storim…

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in radujte, zakaj vaše plačilo v nebesih je veliko. _{(Mt 5, 11-12)}

Bog, Oče vesolja,
v nebesih in na zemlji
se zgodi tvoja volja.

Skrivnostni so božji razlogi.
Bratu in meni sta dani vlogi;
v njih, sreča in trpljenje
bistvena elementa sta.
Dolžnost biti luč sveta-
dolžnost biti sol zemlje.

-Rekel si mi: Hodi za menoj.
-Rečem ti: Zgodi se po tvoji besedi.

***

IV. Nova zapoved

Svet se napolnjuje z ukazi.
Ukaže nam vojska, sosedje,
potujoči vladarski obrazi…
A njihovi zakoni minevajo,
kajti s silo svojo ne obsegajo
najnotranje kote duše moje.
Radi bi ukazali po svoje,
daleč od brezčasnih zakonov.

Ti zapoved novo si dal.
Prišel na svet si zato,
da nihče brez nje ne bi ostal.
Zakon ljubezni je zakon tvoj.
Rekel si mi, pomoč naj nudim
komur gre z mano na boj,
a tudi sovražnika naj ljubim.

Vesoljna in brezčasna je tvoja zapoved.
Kdo jo resnično izpolnjuje?
Niso je izpolnjevali tisti, zaradi katerih ste nekateri odšli iz svoje domovine, in ne izpolnjujemo je mi, kadar pohojamo drug drugega pri delu, v družini, v vasi…

Ko bi govoril jezik svojih prednikov in jezik svoje sedanje domovine in vse jezike koristne za napredek na tem svetu, ljubezni pa bi ne imel, sem neharmonični brneč bron.

Ko bi moja vera prestavljala goré in moja znanost bila vsem v občudovanje, ko bi znal našteti vse padce domobranskega križevega pota, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.

Ko bi vedel, kako so nekateri dali življenje in bi sam dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ko bi ustanovil slovenske domove, delal zanje, sodeloval pri ohranjanju slovenske kulture, ljubezni do tega in do bližnjega pa bi ne imel, odsotna je najvišja človeška dolžnost, tista, ki ne išče svojega, se ne veseli krivice temveč resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.

_{(po Pavlu, 1Kor 13,1- 7).}

______

Molitev:
Nauči nas Gospod
slediti tvojo pot,
pot tvojega edinega Sina.
Naj bo naša domovina
naše ljubezni dom.
Kakor tvoji učenci
pozabil ne bom,
kar ste nas Ti in mučenci
učili za naše življenje.
Bodisi smeh ali rane,
bodisi sreča ali trpljenje,
ljubezen vedno naj ostane.

______

Dolga leta nazaj, vem,
smo se borili med brati.
Znali so nas psovati,
preganjati in ubiti.
Tisti, ki smo se rodili drugod,
in tisti, ki ste se morali izseliti,
imamo -vsak v svoji vesti-
nalogo dvojno za izvršiti:
biti spominu vedno zvesti,
spominu na narod trpin,
spominu na smrt in boj,
ter, kot ljubil nas je Sin,
ljubiti se vedno med seboj.

Združimo se skupaj v eno moč, eno skupnost, z zavedanjem, da delamo “našo malo Slovenijo” sredi betonskega vonja južnjih mest. Zdaj smo na vrsti mi, da sprejmemo zgled naših prednikov in postanemo zgled tistim, ki prihajajo za nami.

Vse to je pa le mogoče
z ljubeznijo med nami.
Ljubezen naše sanje drami,
pomaga doseči kar se hoče.

-Naj budi nas vsak dan ista zapoved, isti zakon Ljubezni do prijateljev in do sovražnikov.

-Pomnimo, da nam bo oproščeno, v isti meri v kateri bomo mi odpuščali. Vendar, oprostiti ne pomeni pozabiti.

Kjer ni resnice
tam sprave ni.
Ne hódimo v temi,
božja luč nam sveti.
Z njo duševno objeti
-hrepeneče po poti-
gremo po stezi vsi,
Stvarniku naproti.

Verujmo v Sina.
On je Vstajenje,
On je Življenje.

Vanj so verovali naši mučenci. Njemu so zaupali svoje življenje.

In kdor vanj veruje in izpolnjuje njegovo zapoved, vekomaj ne bo umrl.