Pred dvajsetimi leti, 5. januarja 2002 je umrl Jaka Čop, alpinist in planinski fotograf. Njegove fotografije lahko občudujemo v več knjigah. Skozi pravljico o Zlatorogu je predstavljal lepote planinskega sveta šolskim otrokom po Sloveniji. Za svoje delo je prejel več priznanj. Njegovo zapuščino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

.

Življenjepis Jake Čopa

Jaka Čop se je rodil 26. oktobra 1911 na Jesenicah. Izhaja iz znane planinske družine Čopov. Njen najbolj znani član je bil njegov stric, Joža Čop, alpinist, gorski vodnik in reševalec. Tudi Jakov oče je bil velik ljubitelj gora. Kot gorski vodnik je obiskal številne vrhove, dolgo let je bil tudi gospodar koče na Golici, leta 1934 pa je bil med ustanovitelji in odborniki jeseniške podružnice Slovenskega planinskega društva. Njegova mati je bila lastnica kavarne, ki je do konca druge svetovne vojne delovala sredi Jesenic. To je bil razlog, da se je Jaka po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah vpisal v gostinsko šolo v Ljubljani. Zaradi poškodbe kolena pa poklica ni mogel opravljati. Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju. Umrl je 5. januarja 2002 na Rodinah.

.

Ljubezen do gora in fotografije

Ljubezen do gora mu je v ranih letih vcepil njegov stric Joža. Domača kavarna pa je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev, ki so polni doživetij z gora v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta. Ko se je zaposlil je ves svoj prosti čas preživel v gorah.

Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih. Vzornik mu je bil jeseniški slikar Fran Pavlin. Za prvi motiv s pravo krajino je izbral Plavški Rovt s kmetijo in zadaj na modrem nebu kot sneg svetlo goro. »Ves v pričakovanju sem razvijal ploščo: počasi se je pokazala krajina, kmetija… gore pa od nikoder. Krivil sem fotoaparat, ploščo in razvijanje,« je o svojih prvih korakih povedal fotograf.

Po tem neuspelem poizkusu se je včlanil v fotoamaterski oddelek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah in takoj so bili vidni prvi uspehi. Poleg črno-belih planinskih fotografij je od leta 1950 ustvarjal tudi barvne diapozitive. Njegovo oko pa je bilo še posebej izurjeno za črno-belo fotografijo. Postal je mojster za opazovanje svetlobe in njenih senc. Z veščim sestavljanjem ozadja gorske pokrajine z ospredjem dolin in življenjem v njih je Čop znal ustvariti hkrati romantično vzdušje in realistično pričevanju o času, ki je minil. Poleg estetske vrednosti imajo Čopove fotografije tudi dokumentarno vrednost, saj je v njih zabeležil kulturno bogastvo nekdanjih kmečkih opravil.

.

Čopovo delo

»Od mladosti sem si želel, da bi v življenju nekaj ustvaril. Kar koli, samo da ne bom predmet samemu sebi. S fotografijami in gorami sem srečal lepo priložnost,« je izjavil Čop.

Kot odličen poznavalec slovenskih hribov je bil večkrat vodnik mnogim mladim popotnikom. Zabaval jih je z zgodbicami iz svojih fotografskih podvigov in jim odkrival podrobnosti iz življenja narave, ki jih je vpletal v pravljico o Zlatorogu. Z Zlatorogom je Čop predstavil lepote planinskega sveta več kot 70.000 šolskim otrokom. Svoja dela je objavljal tudi v monografijah ter domačih in tujih časopisih in revijah.

Pripravil je več kot 60 predavanj in samostojnih razstav s katerimi je želel svoje navdušenje nad gorami prenesti na čim več ljudi. Postal je neprekosljiv ambasador Julijskih Alp in Triglavskega narodnega parka.

Svoje umetniške slike je objavil v šestih knjigah:

• Svet pod vrhovi (1962)
• Raj pod Triglavom (1969)
• Viharniki (1970)
• Kraljestvo Zlatoroga – Julijske Alpe (1989)
• Slovenski kozolec (1993)
• Trenta in Soča (1996)

Za svoje delo je prejel več priznanj, leta 1996 tudi odlikovanje predsednika Republike Slovenije s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge na področju planinske kulture in s tem naravovarstvene zavesti ter za življenjsko delo na področju slovenske planinske fotografije.

Piše: Jože Jan

Viri: 

Slovenska biografija

Triglavski narodni park

Obrazi slovenskih pokrajin

Gornjesavski muzej Jesenice

Jesenice.si

Kamra.si

Wikipedija.org