Kakšno veselje! Po dveh letih smo si lahko privoščili šolski izlet. Res smo ga nestrpno pričakovali, in to ne samo otroci, se razume… učitelji tudi uživamo v naravi, z otroki izven učilnice in na prostem brez urnikov. Težko pričakovana sobota 30. oktobra je končno prišla na vrsto.
Na žalost nas učenci Jegličeve in Rožmanove šole niso mogli spremljati, a otrok je bilo kar veliko: iz Slomškove šole 37, iz Prešernove šole 24, iz Balantičeve šole 25 in iz Baragove 19, pa še spremljevalci, ki so pekli pri žaru.
Malo po pol enajsti uri so nas strune kitare umirile in začela je sveta maša. Daroval jo je g. Franci Cukjati, ki nam je lepo govoril o veselju v naravi. Tudi o naši sreči, da lahko pripadamo in imamo v naših srcih dve kulturi, dva jezika, ki jih moramo paziti, ker sta naš zaklad, posebno slovenščino. Namenil je tudi nekaj besed prvoobhajancem in jim naročil, naj ostati vedno Jezusovi prijatelji, kot prvi dan.
Po maši je prišlo na vrsto fotografiranje in takoj vsi za žogo, k igranju ali na kakšen prigrizek.
Imeli smo krasno vreme, bilo je vroče in zato so sladoledi hitro prišli na vrsto. Po kosilu so se najbolj korajžni tudi malo polivali z vodo. Drugi so igrali »Twister«, stegovali desno nogo, levo roko pa še levo nogo počez in pri tem večkrat tudi izgubili ravnotežje. Tisti, ki nimajo tako radi nogometa, so se pa odločili za odbojko na mivki. Potem so malo posedli in počivali, kajti sonce je že močno pripekalo. Najmlajši so risali ali barvali. Za malico je bil spet na vrsti sladoled, za učitelje pa kavica s pecivom in jagodami, pa seveda vmes tudi kakšen pogovor.
Igranja kar ni bilo konec. Na vrsto je prišla vrvica in male žogice, ki so jih otroci morali metati skozi luknjice, in še druge zabavne igre.
Prav prisrčno je bilo gledati že zelo utrujene male obraze, ki pa še vedno nočejo nazaj domov, ko jih učitelji začnejo klicati k pospravljanju… Vsi bi radi še malo časa ostali. Starejši si delijo svoje Instagram-e, nastajajo nova spletna prijateljstva in pričakovanje, da bi se kmalu zopet kje srečali.
Na poti domov pa moči res zmanjka in na avtobusu je vedno kakšna zaspana glavica, ki se mora kar v naročju peljati domov.
Čeprav je izleta konec si res želimo ponovnega srečanja!
LvS
