“Dom je tam, kjer je srce. Kjer je družina in kjer se toplino deli brez vnaprejšnjih opozoril in pogojev, ki usmerjajo in dušijo. Za devetnajstletnega sina v družini z devetimi otroki na majhni kmetiji v majhni vasi na slovenskem podeželju je dom pomenil toplino in brezpogojno solidarnost, kljub težkim časom.”
S temi besedami nam avtorica odpira vrata v zgodbo svojih prednikov. Želi jo deliti s Slovenci, ki so v različnih obdobjih in v različnih okoliščinah zapustili svojo domovino, zato je poiskala tudi nas, argentinske Slovence, in nam darovala izvod knjige, ki ostane bralcem na razpolago v naši knjižnici.
Maria L. Videc (1947) se je rodila na Nizozemskem. Od malega se je zanimala za svoje slovenske korenine in raziskovala, kako so se njeni predniki v prvih desetletjih 20. stoletja prek nemškega Porurja naselili v holandsko pokrajino Limburg. Pri pisanju te slovenske izseljenske povesti se je navdihovala ob njihovih zgodbah, ki pa jih je za knjižno objavo ustrezno priredila.
Knjiga je slavospev upanju, vztrajanju in -v času preizkušenj- zaupanju v Boga, ki so mlade Slovence vodili pri njihovi življenjsko pomembni odločitvi, da zapustijo domovino. Ob raziskovanju njihovih zgodb je avtorica ugotovila, kako pomembno vlogo so imeli pri tem katoliški duhovniki, ki so izseljencem v novem okolju nudili ključno oporo.
Univerzitetna profesorica Maria L. Videc je predavala javno upravo na univerzah v Leidnu in Nijmegenu. Od leta 1999 je bila kot predstavnica krščansko demokratske stranke 12 let članica zgornjega doma parlamenta ter članica in predsednica nizozemske parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, kjer je delovala v Odboru za pravne zadeve in človekove pravice.
Napisala je več knjig in člankov s področja javne uprave in upravljavske etike, revizije in evalvacije ter o sistemu Evropske konvencije o človekovih pravicah.
Knjiga je napisana v slovenščini in angleščini, izšla je leta 2017 v Celjski Mohorjevi družbi.
Podatki o knjigi:
ISBN 978-961-278-346-4
Cena: 21,50 €
Založnik: Celjska Mohorjeva družba Leto izdaje: 2017
Kontakt uredništvo t 01 244 36 70 urednistvo@celjska-mohorjeva.si
Odlomek iz knjige
Osmo poglavje – 1918, vrnitev domov
Bil je vrhunec poletja. Sonce je spet prinašalo obet zelo toplega dneva. Obdajala ga je tišina, samo murni so godli svoj enolični napev.
Počasi se je vzpenjal v hrib, vpijal je slast vsakega koraka. Bili so zadnji na njegovi neskončno dolgi poti domov. Ko je prišel do ljube domačije svojih staršev, je obstal. Negibno je strmel v prizor, kot bi bil razodetje. Slišal je bevskati psa in nato, delček sekunde zatem, ga je zagledal, kako dirja proti njemu, divje laja in – cvili. Njegov stari tovariš ga je prepoznal! Kljub bradi, dolgim lasem, razcapani in umazani obleki ga je pes prepoznal in je cvilil od veselja. To veselje je bilo nalezljivo in pustil je, da ga prevzame. Potem je opazil mater, ki je gledala skozi okno, čemu tak direndaj. Mati je bila videti veliko starejša od podobe, ki se je je oklepal vsa ta dolga leta bridke osamljenosti. Še naprej ga je gledala, ne da bi se ganila, ne da bi zaklicala, ne da bi rekla besedo. Potem se je odmaknila od okna in ko jo je spet zagledal, je stala med vrati in še vedno strmela vanj. Takrat je spoznal, da mora priti k njej zelo, zelo počasi.
»Jože, moj Jože, si ti? Si to ti?«
»Ja, moja ljuba mama, jaz sem,« je rekel nežno, prijel mater za roke in jo objel.
Tedaj je svet spremenil barve. Mati je začela klicati moža, hčere in sinove in vsi so prišli in strmeli in jokali in se smejali. Hoteli so ga objeti, a so oklevali zaradi njegove krhkosti, odmaknjenosti, tujosti.
Oče se je postaral in bratje in sestre so bili v svoji odrasli mladosti zanj novi. Motril jih je s pogledom, za katerega se je zdelo, da prihaja od daleč, iz daljne stepe, iz večnosti.
Dan se kar ni hotel končati. Večer se ni končal, dokler jim ni povedal delčka svoje zgodbe. Poskušal je, res se je trudil, toda po nekaj urah je preprosto zaspal, kar na klopi, kjer je sedel. Moralo bo počakati. In lahko počaka. Svoboden je, prost, da ostane ali gre, kamor želi; prost, da naredi, kar želi. Že sama ta misel ga je opijanila od pričakovanja in radosti, toda tudi neznansko utrudila. Ne dneve, tedne bo potreboval, da bo povsem doma, doma z vsem srcem in dušo.
Naslednje jutro so ga prvi koraki vodili do kapelice, ki jo je postavil za domačijo. Pred kipcem Marije Pomagaj je bil šopek travniških cvetlic. Pokleknil je in molil – molil kot mnogokrat na svoji dolgi poti domov. Zahvalil se je Božji Materi za pomoč in vodstvo in ji ponovno zaupal svojo dušo.
V dneh, ki so sledili, je družini postopno povedal svojo zgodbo, zgodbo o dveh letih hoje, o pobegu iz ujetništva v daljnem, nepredstavljivo oddaljenem Uzbekistanu. Navedel jim je samo gola dejstva in še to le tista, ki jih je zmogel povedati. Čutil je, da se še ne more soočiti z vso zgodbo, z vsemi njenimi potlačenimi dogodki in trenutki globoke bridkosti in obupa. To bi bilo čustveno preobremenjujoče; zarezalo bi se mu v samo dušo. Morda bo nekaj od tega povedal kdaj kasneje, nekaterim od njih, toda ne zdaj, ne še, morda nikoli. […] (str. 72–73).
