Slovensko romanje v Lujan je dobro poznano tudi v Sloveniji. Za to je najprej zaslužen dober glas, ki seže od ust do ust, tudi čez ocean. Dodatni zagon poznavanju romanja pa je zagotovo dal kratek filmček Lujanski romar iz leta 2009, avtorja Marka Vombergarja, kjer ob posnetkih romanja Blaž Miklič prebira odlomek Lujanski romar iz knjige dr. Tineta Debeljaka Mariji iz leta 1954. Filmček je bil večkrat predvajan tudi v Sloveniji in pusti vtis. Zdi se, kot da se v 55 letih ni prav nič spremnilo. Besedilo iz leta 1954 povsem odgovarja posnetkom iz leta 2009.
Tako ne čudi, da je bila prva reakcija več prijateljev doma, ko sem jim povedal, da sredi aprila začenjam moje enomesečno gostovanje na Katoliški univerzi v Buenos Airesu, da kakšno srečo imam, da bom ujel tudi Lujansko romanje. Priznam, da sem se tudi sam tega zelo veselil.
Po končanem romanju sem vsekakor lahko rekel, da so bila mora pričakovanja uresničena. Velika udeležba, ki je napolnila stolnico, veličastno petje, veličastna procesija človeku oko napolnita s solzo. Kakšna čudovita manifestacija krščanskega slovenstva in slovenskega krščanstva. Težko si je v Sloveniji kjerkoli predstavljati toliko narodnih noš na kupu in toliko otrok. Pa še ena stvar je name naredila velik vtis. Srčna razsežnost medosebnih srečanj. Koliko topline med ljudmi, koliko veselja v očeh ob številnih srečanjih, ki se mogoče dogodijo le enkrat letno. Hvaležen sem tudi za vso pozornost, prijazne besede, zgodbe in močan občutek sprejetosti in dobrodošlosti, ki sem jih bil deležen kot gost iz Slovenije. Za takšne, ki bomo mogoče Lujansko romanje doživeli le enkrat v življenju je to še posebej močna izkušnja.
Dejan Valentinčič
