Prebiram zadnjo številko Družine in si osvežujem občutke, spomine in doživetja na letošnjo spominsko komemoracijo v Kočevskem rogu.
Tisto leto, ko so mi logistične potrebe družine preprečile prisostvovati skupni počastitvi pomorjenih v Rogu, mi je nekaj manjkalo. Pa čeprav bi se odločil za privaten, oseben obisk, bi se ne znebil tega občutka. Odkar je slovesnost bila z nedelje prestavljena na soboto, je treba marsikaj urediti, da ostane obisk Roga prioriteta, prva izbira. Tudi drugi imajo podobne probleme: tisti, ki delujejo v šolstvu, ker jih matura v veliki meri zaposli, njih in seveda družine dijakov na maturah; tisti, ki se posvečajo kmetijskim dejavnostim, pa morajo izrabiti dneve s primernim vremenom.
Ampak letos smo lahko odšli v Rog. Pripravljen na mokre gozdne ceste, saj so ves mesec padale plohe in nalivi, sem bil presenečen nad asfaltnim plaščem ceste, ki prihaja ne samo iz Kočevja, ampak tudi s strani ceste, ki pelje v Žužemberk: po asfaltu se pripeljemo prav do grobišča! (nisem pogledal, če gre asfalt še naprej, do drugih grobišč, ali če je to v načrtih). Torej prvo veselo spoznanje.
Slovesnost se razvija že skoraj trideset let, pa ima ustaljen program, ki kljub tradicionalnim točkam (npr. posnetek domobranskega zbora s pesmijo Oj, Doberdob), vsako leto ponudi kaj drugačnega. Vigilija pred komemoracijo sicer ni novost; letos je bila že peta: ob molitvi in poslušanju imen umorjenih preteče čas, ki ga je župnik Janez Turinek, župnik v Senovem, povezal z Jezusovo čuječnostjo na Oljski gori.
Že več let so za to priliko pred kapelico postavili pokrit oder, na katerem je bil oltar. Po svoje primerna poteza, da so prisotni imeli boljši pogled na evharistično daritev. Letos odra ni bilo in maša se je darovala na oltarju v kapelici. To pa je tudi omogočalo, da je izza oltarja zablestel mozaik p. Ivana Rupnika, kjer Kristus sprejema žrtve, pa tudi krvnike v svojo bližino.
Maša s pridigo in poznejši govor sta tudi tradicionalni točki, pa sta letos izzvenela zelo osvežujoče. Prelat Anton Slabe in zgodovinar dr. Renato Podberšič ml. sta v svojih govorih pokazala, da je možno isto povedati še na drugačen način, ki kritikom zaveže usta s tistim »že spet isto«. In čeprav se komemoracije udeležujemo »prepričani«, so mi njune globoke in trdne besede sedle v srce kot nekaj prenovljenega. Danes, ko z interneta izbrskaš vidno in skrito, je res enostavno ponovno obuditi besede, ki so nas v Rogu napolnile z novimi, svežimi mislimi.
Na splošno se ocenjuje, da se zadnja leta niža število prisotnih na komemoraciji. »Vedno manj nas je« je velikokrat žalostno ugotavljanje po koncu prireditve. Težko je oceniti, če je ta pesimizem resničen. Če bi primerjali s prvimi leti, nas je res manj. Letos pa se je zgodilo, da se je na koncu oglasil kočevski župnik, ki nosi breme organizacije, predvsem verskega obreda, in se opravičil, ker so nekateri ostali brez sv. obhajila. Zanašal se je na prejšnja leta, pa se uštel. Torej …
Vsakič pa je prijeten občutek. da se srečaš in pozdraviš z znanci, ki jih drugače morda med letom ne vidiš. Zato se kolone avtomobilov, ki nas čakajo ob cesti, le počasi redčijo in vračajo s pozdravom voznikov: se vidimo prihodnjič!
GB
