Mislim, da je za vse, ki smo tu prisotni, nesporno, da vsi Slovenci, kjerkoli živimo, sestavljamo en sam slovenski narod in da se slovenska domovina ne končuje pri državnih mejah, temveč obsega vsa ozemlja, kjer avtohtono živimo – za tiste, ki sprejemamo razlago o preseljevanju narodov, – več ali manj od 6. stoletja dalje, pa čeprav so njeni obrobni deli ravno tako domovina tudi za sosednji narod.

To pa mogoče ni jasno ne vsem pripadnikom sosednjih večinskih narodov ne vsem našim rojakom, tako v zamejstvih kot v matici.

V tem posegu zaradi jasnosti in konciznosti uporabljam izraza manjšina in zamejstvo, čeprav poznam vse plemenite argumente zagovornikov drugačnega poimenovanja.

Za večino Italijanov je znano, da celo jezikovno običajno ne razlikujejo med narodnostjo in državljanstvom in se težko vživijo v položaj in potrebe narodne manjšine. Tudi sama Italija je tako pisana, da je človeku, ki, recimo, živi v Piemontu, narečje Sicilije ravno toliko tuje kot slovenščina, in obratno. Narodnostni boji 19. stoletja in nasilni nacionalizem ter kulturni genocid 20. stoletja so seveda prisotnost in pravice Slovencev na Primorskem zanikali in skušali izničiti. Ljubezen do jezika in naroda, globoki občutek o doživeti hudi krivici, zavest o prestanem trpljenju, upornost, ki so jo gojili tako duhovniki kot redki izobraženci ter oboroženi tigrovci, so oblikovali tisto močno narodno zavest in čut vzajemnosti, ki še danes v znatni meri odlikujeta Primorce na obeh straneh državne meje, a sta omogočila tudi manipulacije pristašev enoumja.

To, da »živimo v Italiji in smo torej Italijani«, to, da se »v Italiji govori italijansko«, občasno še slišimo, čeprav ni več »politično korektno«. Manj se tudi slišijo »pobožna« mnenja v nekaterih večinskih cerkvenih krogih, da smo vsi eno, da nas razlike nekoristno ločujejo in da je za medsebojno razumevanje torej dobro, da govorimo isti jezik.

Da bolj odražata enakopravnost, pluralizem, bratskega duha uporaba obeh krajevnih jezikov in pravzaprav poznavanje sosedovega jezika, se načelno vse bolj priznava, vendar je praksa veliko počasnejša.

Ukvarjanje z lastnimi težavami, zaprta meja, spodbujanje predsodkov do Zahoda, radikalna različnost družbene ureditve, neustrezna pozornost v medijih in šolskih programih so v povojnih letih omogočili dokajšnjo duhovno oddaljenost med ljudmi v matici in zamejstvu.

Po osamosvojitvi pa mnogim v domovini ustvarja težave razlikovanje med narodom, nacijo in državo.

Nekateri pripadnost povezujejo tudi z željo po slovenskem državljanstvu, kar ni utemeljeno.

Nekdanje – vsaj pri nas skrbno – razlikovanje med etničnimi in pravnimi vidiki se je precej zameglilo, čeprav bi morala po logiki skupna pripadnost Evropski zvezi odpravljati miselne pregrade in stereotipe.

Če se samo bežno ozrem še na zdomstvo, je pač jasno, da verzi Marka Kremžarja

Slovenija, moj dom brez mej,

ker nosim te s seboj!

Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,

tam si Slovenija!

govorijo o duhovni, ne teritorialni domovini. Življenje v daljnih krajih pa seveda ne omejuje polne pripadnost slovenskemu narodu, čeprav so težave ohranjanja pripadnosti tam še veliko večje kot v zamejstvu.

V zdomstvu sicer veljajo tudi drugačni pokazatelji identitete, recimo na jezikovnem področju. Če v Trstu komu, ki je slovenskega rodu, a ne govori slovensko, težko priznavamo »slovenskost«, znanje jezika v Clevelandu toliko ne vpliva na zavest. Kako se ta razvodeneva s prehajanjem generacij in nastajanjem družin z vedno novim etničnim ozadjem, pa je spet drugo vprašanje z vedno temnejšo prognozo.

Drugačen je tudi odnos z državo večinskega naroda. Če argentinski Slovenec, v katerem še vedno brli hvaležnost, da je predsednik Peron sprejel v državo vse Slovence, ki so si tega po letih taborišč in tudi strahu pred prisilnim povratkom domov zaželeli – brez kanadskih zdravniških selekcij in brez ameriških poroštev –, bučno navija ob nogometni zmagi Argentine, pri tržaškem Slovencu, malo za šalo, – vsaj moje ali starejše generacije –, katerega še vedno žgejo številne zamere do italijanske države, ni dvoma, za koga bo navijal, pa četudi Italija igra proti Zimbabveju.

S tem pa seveda nočem reči, da si ne želim stanja, v katerem bi se vse to normaliziralo, in da si za to dolgo aktivno ne prizadevamo …

Mislim, da na ohranitev, a tudi na razvoj manjšinske narodne skupnosti vplivajo trije bistveni vidiki: odnos večinskega prebivalstva in oblasti do nje; odnos matice, torej glavnine naroda do lastne manjšine; samozavest in volja do življenja same manjšinske skupnosti.

Odnos večinskega prebivalstva in oblasti do Slovencev v Italiji.

Zgodovina Slovencev v Italiji, ki se je za rojake v Reziji in Beneški Sloveniji začela s plebiscitom leta 1866, katerega značaj politične burke je lepo opisal Giorgio Banchig, za Slovence v Kanalski dolini, na Goriškem in Tržaškem pa s koncem prve svetovne vojne leta 1918, je dobro znana. Znana sta poskus izničenja skupnosti med obema vojnama in upor proti raznarodovanju ter za spremembo meje, ki je dosegel višek med drugo svetovno vojno ter je nudil podlago za množično opredelitev za partizansko gibanje.

Boj za meje se je potem nadaljeval do mirovne pogodbe leta 1947.

Za tisti zahodni del naroda, ki je ostal zunaj Jugoslavije, se je nato začelo prizadevanje za uveljavitev narodne enakopravnosti in pravic: na Tržaškem do leta 1954 v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja, drugod na podlagi mirovne pogodbe in italijanske ustave, ki v 6. členu pravi, da Republika s posebnimi normami ščiti »jezikovne manjšine«, v X. prehodni določbi pa namiguje na manjšinam naklonjen posebni statut bodoče dežele Furlanije – Julijske krajine.

Italija v tistem obdobju ni sprejela nobenega ukrepa v korist Slovencev. Lahko se spomnimo celo na to, da so bila za Slovence v Benečiji in Reziji prva povojna leta hujša kot čas pod fašizmom in da je bila njihova pripadnost slovenski manjšini uradno priznana šele z zaščitnim zakonom iz leta 2001, glede Goriške pa na to, da je država formalno priznala slovenske šole, ki so jih po vojni obnovili zavezniki, šele z zakonom iz leta 1961.

Ob razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja med Italijo in Jugoslavijo z Londonskim memorandumom leta 1954 je bil podpisan tudi Posebni statut (s prilogami) o pravicah »jugoslovanske« manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Jugoslaviji z dokaj ugodno vsebino. A kaj, ko ga je Italija le delno upoštevala, in izključno na Tržaškem, tako da so bili Slovenci v Italiji odtlej A kategorije na Tržaškem, B kategorije na Goriškem in C kategorije v videmski pokrajini.

Po tem razočaranju so se upi in prizadevanja političnih predstavnikov manjšine usmerili na pričakovani posebni statut avtonomne dežele Furlanije – Julijske krajine, saj za francosko govorečo skupnost v Avtonomni deželi Doline Aoste in za nemško ter ladinsko govoreči skupnosti v Avtonomni deželi Tridentinske – Južne Tirolske ravno posebna statuta z rangom ustavnega zakona, odobrena leta 1948, vsebujeta temeljna in podrobna jamstva za uživanje jezikovnih in drugih narodnostnih pravic.

Statut Furlanije – Julijske krajine je bil odobren z ustavnim zakonom šele leta 1963. (Zamude pri izvajanju italijanske ustave so sicer številne: navadne dežele, ki jih ravno tako prevideva ustava iz leta 1947, so zaživele šele leta 1970, ustavno sodišče leta 1955 itd.) Slovenske manjšine pa statut sploh ne omenja, saj v 3. členu piše le to, da se v deželi priznavata enakost pravic in obravnave vseh državljanov ne glede na jezikovno skupnost, ki ji pripadajo, in se varujejo njihove etnične ter kulturne značilnosti.

Spet nov, grenak udarec manjšinski politiki, ki se je nato z letom 1970 usmerila na zahtevo vsaj po odobritvi državnega »globalnega zaščitnega zakona«, ki naj bi zajel celotno skupnost in ji zagotovil temeljne pravice na vseh individualnih in skupnostnih področjih. Vsaka politična skupina je potem od zakonodajne dobe do zakonodajne dobe vlagala v parlamentu svoje vedno nove predloge takega zakona, kar se je končalo po 31 letih, ko je bil leta 2001 v parlamentu odobren sedanji zaščitni zakon.

Vmes je prišlo do podpisa italijansko-jugoslovanskih Osimskih sporazumov iz leta 1975, ki so arhivirali spore o državni meji in obravnavaljo še celo kopico drugih vprašanj dvostranskega pomena. Glede manjšinskih pravic vsebujejo le čl. 8. Ta pravi, da ob prenehanju veljavnosti Posebnega statuta, ki je bil priložen Londonskemu memorandumu, obe državi izjavljata, da bosta ohranili že sprejete ukrepe in da bosta obema manjšinama zagotavljali raven zaščite, ki jo je bil predvideval Posebni statut. A Italija glede tega člena dosledno trdi, da velja le za bivšo Cono A Svobodnega tržaškega ozemlja, torej za Tržaško.

Zaščitni zakon iz leta 2001 ima sicer več pomanjkljivosti. Za njegovo izvajanje (na primer za določitev območja zaščite in za vidno dvojezičnost) je bila predvidena cela vrsta dodatnih zahtevnih postopkov in še danes v pomembnih delih ni uresničen: raven jezikovne zaščite je pod ravnjo Memoranduma, šolstvo v videmski pokrajini je omejeno na Špeter, šolska avtonomija je pomanjkljiva, glasbeno šolstvo ni podržavljeno, soodločanje o prostorskem načrtovanju je bolj na papirju, olajšano zastopstvo v parlamentu ostaja fata morgana itd. Vsekakor pa je bila odobritev zakona znanilka in obenem znamenje novih časov. Počasi se je le sprožila vrsta pobud za normalizacijo stanja, do zakona pa je prišlo zaradi postopnega, a vidnega izboljšanja odnosov med večino in manjšino, saj je predvsem krajevna politika pogojevala Rim glede priznavanja manjšinskih pravic. To je bil sad požrtvovalnega prizadevanja vsaj dela politike in civilne družbe obeh skupnosti.

Nedvomno je na to vplivala tudi širša politična slika: padec komunizma v Jugoslaviji in osamosvojitev Slovenije. Na izboljšanje odnosov so pozneje nedvomno vplivali vstop Slovenije v Evropsko zvezo leta 2004, uvedba evra leta 2007 in kmalu za tem vstop v schengensko območje s padcem mej. Nacionalisti Slovenijo zdaj le stežka prikazujejo kot nevarnost za Italijo in italijanstvo.

Da se je ozračje izboljšalo – vendar nas zgodovina uči, da tudi taki procesi žal niso nepovratni – priča tudi število otrok iz mešanih ali celo zgolj italijanskih družin v slovenskih šolah. Včasih se je večina takih otrok asimilirala, danes bi brez njih zaprli lepo število naših šol. Ne bom se pa tu zaustavil pri problemih, ki jih ta pojav povzroča pri pouku, kot tudi ne pri vprašanju, kako je z vzgojo narodne zavesti na naših šolah.

In še vrnitev Narodnega doma ob stoletnici fašističnega požiga, sicer zaenkrat le njegovega lastništva, ne tudi posesti, je treba omeniti kot dejanje pred leti nepredstavljivega, velikega simbolnega pomena.

Toliko zaenkrat o odnosu večine in italijanskih oblasti do Slovencev v Italiji.

Kaj pa odnos matice do rojakov v Italiji?

Med Slovenci v Italiji boste pogosto slišali pritožbe glede odnosa “matičnih Slovencev” do rojakov zunaj Republike Slovenije. Recimo take: kljub demokratizaciji in samostojni slovenski državi, kljub padcu mejnega nadzora in kljub številnim sodobnim možnostim za vsakovrstne stike se čut za skupni slovenski prostor, sočutenje s Slovenci v zamejstvu in po svetu, tudi samo vedenje o rojakih zunaj domače republike v zadnjih desetletjih ne le niso okrepili, temveč so nazadovali. Vsakdo je naletel na akademsko izobražene rojake iz matice, ki so se čudili, da v Trstu ali Gorici govorimo slovensko, da imamo svoje šole in podobno. Očitno šolski sistem ne nudi dovolj informacij in stikov. Tudi mediji kažejo manjšo pozornost do zamejstva. Pred letom 1990 so bili v Trstu stalni dopisniki Radia in Televizije Slovenija ter Dela, Dnevnik in Večer pa sta se naslanjala na stalne dopisnike iz zamejstva. Vsega tega že dolgo ni več.

Veliko slišimo tudi o tem, da je Ljubljana zagledana vase in ne vidi prek Trojan ter vrhniškega klanca, pa o tako imenovanem “emonocentrizmu”, pozabljamo pa, da je v prestolnici koncentrat ljudi iz vseh slovenskih pokrajin, tudi zamejcev, po demokratizaciji tudi iz zdomstva, in da taki očitki ne prihajajo le izza meje, temveč z marsikaterega notranjega konca države.

Pozabljamo tudi na dejstvo, da ravno tako Slovenci v zamejstvu ne kažejo izjemnega zanimanja za dogajanje v matični Sloveniji. Glede polpreteklosti, ki še vedno bistveno pogojuje razmere v matici, so na primer pri nas skoraj nedotaknjeni miti o »slavni partizanski preteklosti«, glavnine naših ljudi pa se ne dotaknejo v matici razkrita tragična dejstva in nova občutljivost za pravičnejšo obravnavo dogodkov, ki se v domovini postopno le utrjuje.

Če naj se poslužim učinkovitega izraza prof. Justina Stanovnika, je slovenska narodna skupnost v Italiji dvakratno “totalitarno poškodovana”. Prej fašistično raznarodovanje, potem pa vladajoča ideologija in režim v Jugoslaviji, ki tudi preko meje nista bila brez močnega negativnega vpliva.

Do konca režima je iz Ljubljane prihajal internacionalistični imperativ glede političnega življenja z vključevanjem v italijanske stranke z italijanskim vodstvom. Matica je moralno in materialno ter policijsko diskriminirala zelo živi, številčno sicer manjšinski nelevičarski del skupnosti, in še bi lahko naštevali.

Nelevičarski, včasih smo rekli »demokratični« del manjšine s stranko Slovenska skupnost na čelu pa je odločno podprl demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije tako v slovenski zamejski in matični družbi kot s posegi v italijanski politiki.

Danes se glede slovenskih državnih oblasti in diplomacije ne moremo pritoževati, saj je manjšinsko vprašanje vedno na dnevnem redu na dvostranskih srečanjih predsednikov in ministrov, veleposlanikov in konzulov. Tu so Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu s posebnim ministrom oz. ministrico, ki ga vodi, Komisija Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, finančna podpora, brez katere bi marsikatera ustanova in dejavnost usahnili.

Koristen pa bi bil posvetovalni organ manjšinskih predstavnikov pri parlamentu ali vladi, stalnejši in učinkovitejši od sedanjega Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu, za sprotno in stalno spremljanje žgočih problemov manjšin, a tudi zakonov in drugih ukrepov v Ljubljani. 

Vprašanje predstavnika manjšin in zdomcev v Državnem zboru pa bi se dalo zlahka rešiti za slovenske državljane zunaj Republike Slovenije z osnovanjem posebne volilne enote zanje, težje za Slovence zunaj države brez slovenskega državljanstva.

V odnosu do Slovencev zunaj slovenske države je torej predvsem problematično čutenje ljudi, javnosti, civilne družbe.

Pomembno je zadržanje kulture, Cerkve, ki je doslej zelo veliko pomagala pri ohranjanju slovenstva, še zlasti pa, kot rečeno, medijev in šolskega sistema, pri katerih pa bi se dalo marsikaj izboljšati. Država ima vzvode normativne, finančne in drugačne narave, ki lahko pozitivno vplivajo, saj ni mogoče vsega prepuščati le dobri volji in slučaju.

Vsekakor si za plodno sodelovanje med matico in zamejstvom, a tudi med Slovenci v različnih manjšinskih skupnostih zelo prizadevajo kulturni delavci, različne sredine in organizacije. Mednje na primer sodijo tudi Tinje, v Trstu študijski dnevi Draga, revija Mladika in še kdo.

Pri tem bi omenil, da je bilo prva leta po vojni, ko so bili stiki s Slovenijo težavni, veliko večje sodelovanja med Primorsko in Koroško. Lahko bi navedel skavte, srečanja zamejskih in izseljenskih duhovnikov in drugo. Na kulturnem področju so bili na primer Koledarji Goriške Mohorjeve družbe in Družbe sv. Mohorja v Celovcu od leta 1949 do 1960 skupni in tiskani v Celovcu. Skupna je bila nekaj let tudi revija Vera in dom, ki jo je celovška Mohorjeva izdajala v letih 1949–2007 (po letu 1966 je nosila naslov Družina in dom). Leta 1954 je prišlo med prof. Jožetom Peterlinom in dr. Vinkom Zwittrom do dogovora o sodelovanju. Vanjo so začeli pisati tudi tržaški in goriški avtorji in avtorice, vendar so se njeni tržaški sodelavci okoli prof. Jožeta Peterlina leta 1957 odločili, da začnejo s svojim mesečnikom, Mladiko, ki izhaja še danes. Kulturni stiki se že 40 let nadaljujejo tudi z izmeničnimi Primorskimi dnevi na Koroškem in Koroškimi dnevi na Primorskem.

Drugače kot to velja za Koroško, si je pri nas precej ljudi uredilo slovensko državljanstvo in dobršen del naših maturantov študira na univerzah v Sloveniji. Po koncu študija se marsikdo v Sloveniji tudi zaposli. Iz ekonomskih, tudi iz birokratskih razlogov si je marsikateri obmejni prebivalec, tudi Italijan, uredil bivališče na slovenski strani meje.

Jugonostalgija mnogih je pri veliki večini, ne pri čisto vseh, splahnela že ob prvih strelih jugoslovanske vojske junija 1991.

Čeprav je država pravna kategorija, pa je za nas Slovence, ki smo do nje prišli tako težko in pozno, tudi stvar ljubezni in ponosa. Že dejstvo, da se je Slovenija otresla enoumja in samostojno zaživela, je med Slovenci v zamejstvu in po svetu poživilo narodno zavest, med sosedi pa, kot že rečeno, odpravilo številne predsodke.

Ostaja pa vedno aktualna tista točka iz tako imenovanih »ljubljanskih punktacij« dr. Antona Korošca iz leta 1932. Državnik, čigar 150-letnice rojstva smo se spominjali v lanskem letu, je med drugim v njih zapisal, da mora glavni del slovenskega naroda tako urediti svoje življenje, da bo »neprestano služil kot privlačna sila za vse ostale dele slovenskega naroda«. To še danes pomeni naslednje: čimbolj bo znala glavnina slovenskega naroda urediti svojo državo, da bo finančno, politično, socialno, kulturno urejena, napredna in uspešna, tem večjo samozavest bo vzbujala in utrjevala tudi med pripadniki slovenskih manjšin. A sem bi lahko dodali še prizadevanje za spravo in strpnost v medsebojnih odnosih ter v medijih in na družbenih omrežjih …

Kaj pa samozavest in volja do življenja same manjšinske skupnosti?

Tu naletimo na etična vprašanja in na trda dejstva.

Prej omenjeni zaščitni zakon smo Slovenci v Italiji dosegli, ko smo bili že zelo upehani zaradi prejšnjih razočaranj in trdega dela. Tako ni nastopilo navdušeno poseganje po priznanih pravicah. Novih možnosti za povrnitev poitalijančenih imen in priimkov v izvirno slovensko obliko se je poslužilo malo rojakov. Doslednega spoštovanja dvojezičnosti v uradih in uradnih dokumentih se otepamo, ker si želimo mirnega življenja in ne prenašamo s tem povezanih izgub časa. In še bi lahko našteval.

Če prelistate naše časopise in si ogledate oglase, če pregledate bibliografijo v Italiji izdanih časopisov, revij in knjig, boste dobili vtis, da nas je res 70 ali celo 100 tisoč, kot smo nekoč trdili. Resničnost je bolj klavrna. Aktivna in zavedna skupnost se krči. »Tiha asimilacija« se ni ustavila, predvsem pa nas pesti demografska kriza, sicer tudi večino, ki pa ima za sabo 60-milijonski narod. To se pozna pri vpisih v šole in zadevnih projekcijah za prihodnja leta. Trend upadanja vpisov se zadnja leta nadaljuje. Celotna slovenska in v Špetru dvojezična šolska mreža od vrtcev do mature je v šolskem letu 2020/21 štela 4.301 učenca oz. dijaka, naslednje leto 4.216, v tem letu je učencev in dijakov 4.136. In čisto slovenskih družin v naših šolah je le 23 % otrok in mladih.

Na verskem področju je tako, da bi brez pomoči iz Slovenije ne imeli več bogoslužja v slovenskem jeziku v večini župnij, kjer ga imamo. Razveseljivo je, da ponekod na Tržaškem v nekaterih župnijah s tradicionalno močno slovensko prisotnostjo slovensko mašujejo odprti italijanski duhovniki, ki pa v slovenščini večinoma ne pridigajo in ne zmorejo verouka. V tržaški škofiji nobeden izmed slovenskih duhovnikov ne izhaja iz tržaške škofije, na Goriškem je nekoliko bolje, tudi zato ker je bilo v zadnjih desetletjih več duhovniških poklicev, a ti duhovniki večinoma službujejo drugje. V Benečiji sta še dva preko 80-letna, a vendar živo dejavna »čedermaca«. V Reziji in Kanalski dolini ni rednega slovenskega bogoslužja. Šolske sestre so, podobno kot na Koroškem, pridružile svojo provinco mariborski, in zapirajo postojanke. V bližnji prihodnosti bodo zapustile Trst in se vse naselile v Gorici. Upadanje števila vernikov in drugačne potrebe kličejo po novem pastoralnem premisleku.

Na političnem področju so demografski upad, ukinitev pokrajin in rajonskih svetov ter volilne reforme s krčenjem števila izvoljenih ter večinskimi nagradami močno razredčili slovensko prisotnost. Slovenska stranka, Slovenska skupnost, ki sicer nikoli ni dosegla večine slovenskih glasov, je v mestu Trst prvič po vojni izgubila občinskega svetovalca, v Gorici ima po zadnjih volitvah le enega. Slovenski levičarji, ki volijo za vsedržavne stranke, dosegajo nihajoče izide, slovenske kandidate pa najdemo na kandidatnih listah skoraj že vseh strank. Slovenska parlamentarka, ki so jo sicer podprle vse organizirane slovenske skupine, sedi v senatu izključno zaradi dobre volje državnega vodstva Demokratske stranke in njegovih ozirov do manjšine, Slovenije in verjetno uglednih italijanskih predstavnikov.

Zelo dejavni sta izvorno levičarska in katoliška krovna organizacija Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, a strank ne moreta nadomestiti, saj so izvoljeni predstavniki prisotni tam, kjer se odloča o sedanjih in prihodnjih vprašanjih. Brez samostojne politike pa manjšina tvega, da ni več subjekt. Zato je vprašanje vsaj resnično olajšanega, če že ne zagotovljenega zastopstva v parlamentu, kakršno velja za Italijane in Madžare v Sloveniji, po možnosti pa tudi v deželnem svetu, tako pomembno. Aprila bomo imeli v Furlaniji – Julijski krajini deželne volitve, ki bodo realno pokazale, kaj je z nami.

Na ohranitev političnega subjekta vplivajo narodna zavest, vrednote, seveda pa tudi objektivna moč manjšine.

Če se malo zaustavimo pri demografskih vidikih, je treba povedati, da je na območju, na katerem danes živi slovenska manjšina v Italiji, v zadnjem stoletju prišlo do izjemnega izseljevanja in priseljevanja. Zadnje avstrijsko ljudsko štetje je leta 1910 (vendar po reviziji, ki so jo opravili tako v Trstu kot v Gorici leta 1911) pokazalo, da je v tržaški občini 56.916 prebivalcev s slovenskim »občevalnim jezikom« ali skoraj 30 % stalnega prebivalstva z avstrijskim državljanstvom, v mejah sedanje Tržaške pa 70.632 Slovencev. V občini Gorica pa je bilo v takratnih občinskih mejah 9.819 Slovencev (skoraj 37 % tam živečih avstrijskih državljanov). Omenjam državljane, ker je na teh območjih živelo še veliko nedržavljanov, priseljenih iz Italije.

Rapalska pogodba iz leta 1920 je dodelila Italiji pol milijona Slovencev in Hrvatov, čemur se je leta 1924 pridružila še Reka. Četrtina slovenskega naroda in tretjina slovenskega narodnega ozemlja sta se znašla pod Italijo, ki je takoj začela z izgoni avstrijskih državljanov, ki so izhajali iz drugih krajev, z odrekanjem državljanstva novim podanikom, nato, zlasti po nastopu fašizma, s pravim kulturnim genocidom. Do začetka druge svetovne vojne je (sicer tudi iz ekonomskih razlogov) zapustilo takratno Julijsko krajino približno 53.000 Slovencev. Izselili so se pretežno v Jugoslavijo in Argentino. Priseljevali pa so se Italijani iz drugih predelov države. Javne uslužbence slovenske narodnosti so premeščali v notranjost kraljevine, vsak slovenski pojav v javnosti je izginil, saj so ukinili šole, društva, politične stranke, časopise, banke, zadruge itd. Izjemo je v glavnem predstavljala Cerkev, a tudi v cerkvenih prostorih so politične oblasti (v videmski nadškofiji tudi cerkvene oblasti) zatirale slovenščino.

Nato je nastopila še vojna s svojimi tragedijami.

Po vojni je Trst doživel tako neverjetno priseljevanje in izseljevanje, da je popolnoma spremenil svoj obraz. Med drugim se je priselilo okoli 60.000 večinoma italijansko čutečih optantov in beguncev iz Istre in Dalmacije, po povratku Italije v Trst leta 1954 pa je kakih 20.000 prebivalcev emigriralo, zlasti v Avstralijo. Upadanje prebivalstva se neprekinjeno nadaljuje. Leta 1971 bilo na območju tržaške pokrajine največ prebivalcev v zgodovini: 300.304. Sredi leta 2022 pa jih je bilo 230.046, od tega 200.087 v občini Trst. Pri vseh teh nihanjih so seveda pri krčenju števila prebivalcev udeleženi tudi Slovenci. Mladi ne dobijo primerne službe, skoraj vsaka družina ima kakega mladega člana na študiju ali delu na tujem. Mogoče bo krepitev pristanišča zadržala upad, saj je bil Trst vedno odvisen od zaledja.

Gorica številčno tudi upada, Benečija pa je po drugi svetovni vojni dobesedno izkrvavela zaradi spobujanega izseljevanja najprej v belgijske in druge rudnike, nato v furlansko nižino, ker doma ni kruha.

Pripadati narodni manjšini je v urejenih razmerah lahko velika obogatitev, drugače pa je zahtevno in težavno. Toliko energij, ki bi lahko bile namenjene koristnejšim ciljem, gre le za obrambo obstoječega ali prizadevanja za njegovo izboljšanje … Vendar nas papež Frančišek v socialni okrožnici Vsi bratje opozarja, da politika predstavlja eno izmed najbolj dragocenih oblik ljubezni, ker je v službi skupnega dobrega. Mislim, da k njej spada, široko vzeto, tudi delo za manjšinske pravice.

Ivo Jevnikar