18. julija 2022 je v 99. letu starosti umrl duhovnik jezuit, misijonar, pesnik, prevajalec in esejist prof. dr. Vladimir Kos. Umrl je na Japonskem, kjer je bil več kot 60 let misijonar. Bil je največji pesnik slovenske emigracije. Veliko njegovih pesniških zbirk je izšlo pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, pogosto so njegove pesmi objavljali tudi v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih Svobodne Slovenije. V Sloveniji je bil spoznan šele po osamosvojitvi. V matični domovini je bil prejemnik Zlatega reda za zasluge za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku ter človekoljubna dejanja (1994) in nagrade Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi (2004).
Rodil se je v Murski Soboti 2. junija 1924, a ko je bil še dojenček se je družina preselila v Maribor. Med drugo svetovno vojno, ko so Nemci zasedli Štajersko, je s ponarejenim potnim listom odšel v Ljubljano, kjer je končal šesti razred klasične gimnazije. Italijanski fašisti so ga odvedli v taborišče Gonars, kjer je ostal deset mesecev. Ob vrnitvi je dokončal gimnazijo z maturo. Pridružil se je domobrancem in pri njih ostal do konca vojne. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Nekaj mesecev je živel v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu. Ko je spoznal, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo, je pobegnil v Italijo ter odšel v semenišče pri Padovi. Predstojniki so ga poslali v Rim, kjer je doktoriral iz teologije na univerzi Gregoriani. Novo mašo je pel v Rimu leta 1950.
Pridružil se je jezuitom zaradi njihove svetovne vizije. Najprej so ga poslali na Irsko, kjer je v jezuitskem noviciatu izpopolnjeval svojo angleščino in se pripravil za odhod v misijone. Leta 1956 je odšel na Japonsko ter postal profesor angleščine, nemščine in filozofije na katoliški univerzi Sofia v Tokiu, hkrati pa deloval kot misijonar v revnem predmestju Tokia. Pomagal je sirotam, revnim družinam in bolnim otrokom, ki niso imeli denarja za zdravljenje. Sodeloval je tudi pri gradnji doma za revne ostarele.
Vladimir Kos je poezije začel pisati že kot študent. Prvi dve pesniški zbirki, Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi, sta izšli v taborišču Peggetz na Koroškem. Leta 1955 je v Argentini izšla pesniška zbirka Križev pot prosečih. Leta 1960 je izdal pesniško zbirko Dober večer, Tokio, ki je prva slovenska knjiga izdana na Japonskem. Do slovenske osamosvojitve so Kosove zbirke izhajale v Buenos Airesu: Ljubezen in smrt (1971), Spev o naši gori (1978), Tisoč in dva verza (1991). Po osamosvojitvi so njegove pesmi in zbirke izhajale tudi v Sloveniji: Cvet ki je rekel Nagasaki (1995), Eseji z japonskih otokov (1997), O, svetloba, voda, zrak (1999), O nebesih pel bom (2006), Gora Fudži, čuješ serenado? (2008) med drugimi. V Sloveniji je izšlo okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, njegove pesmi so pogosto objavljene v raznih revijah, posebno v tržaški Mladiki in v argentinskem Meddobju. Stroka je Kosa uvrstila kot »največjega pesnika slovenske emigracije«.
Zaspančkaj, veliki človek
Zaspančkaj, veliki človek,
in luč utrni!
Pozabi!
Nocoj naj stroji atomski
teko brez Tebe
do zore.
Pozabi blazne napore,
da streš srebrni sijaj,
ki obdaja Kristovo Lice!
Skrivnost skrivnosti
smehlja se…
Zaspančkaj, veliki človek!
Armada strojnikov
čaka na nove smernice.
__________
Vladimir Kos
(Zbornik Svobodne Slovenije, 1955)
