Pred nekaj dnevi, 7. septembra, smo se poslovili od Nede Vesel Dolenc, profesorice in dolgoletne ravnateljice Slovenskega srednješolskega tečaja Marka Bajuka v Buenos Airesu ter zelo drage in vselej dejavne članice naše slovenske skupnosti v Argentini.
Rodila se je 5. februarja 1953 v okolici Ramos Mejie, v predmestju Buenos Airesa, v slovenski družini. Mama in oče sta bila doma iz Moravč.
Argentinsko osnovno in srednjo šolo je obiskovala pri sestrah v Santo Domingo, obenem pa obiskovala slovensko šolo v Slomškovem domu. Po končani slovenski osnovni šoli je hodila tudi na Slovenski srednješolski tečaj, ki ga je dokončala z najboljšimi ocenami. Nadaljevala je svoje poklicno izobraževanje na visoki šoli, in dokončala kot profesorica zemljepisa na Inštitutu Padre Elizalde.
Že od mladih let je sodelovala kot tajnica gospoda Miloša Stareta, ključna osebnost pri organizaciji naše povojne slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Pogosto je omenjala, da je prav pri tem delu pridobila veliko znanja o uradnem, organiziranem in odgovornem pisnem ter javnem delovanju. To znanje ji je pozneje bogato služilo pri dolgoletnem delu za slovensko skupnost.
Vse življenje je bila dejavna v različnih osrednjih in krovnih slovenskih organizacijah, še posebej v Slomškovem domu, kjer je opravljala razne vodstvene in odborniške naloge.
Največ svojega znanja, sposobnosti in neštetih ur nesebičnega dela pa je darovala Slovenskemu srednješolskemu tečaju Marka Bajuka. Na Tečaju je neprenehoma poučevala skoraj petdeset let, vse od leta 1976 pa prav do februarja letošnjega leta. Skoraj dvajset let je bila tudi njegova ravnateljica, se pravi, od leta 1996, pa do konca leta 2015. Še na zadnji seji lanskega leta smo skupaj načrtovali naslednje šolsko leto 2026. Zaradi nepričakovane bolezni se je Neda odločila, da pouka letos ne bo začela, dokler se ne bi razjasnilo njeno zdravstveno stanje. Žal se na Tečaj ni več vrnila.
Neda je bila modra oseba, bistrega uma in izredno praktičnega duha. Pri svojih odločitvah je bila odločna in premišljena. Prav zaradi tega je za seboj pustila pomembno sled v delovanju Slovenskega srednješolskega tečaja. Uredila je številne načine dela, ki jih uporabljamo še danes. Skrbela je za razpored učnih ur in profesorjev, uvedla razredne mape, v katere učitelji še vedno zapisujemo teme svojih učnih ur in prisotnost dijakov,
Verjela je, da so pravila in razredni zapiski pomembni za pravičen in enakopraven odnos do dijakov, profesorjev, staršev in drugih organizacij. Vedno je poudarjala važnost poslanstva Srednješolskega tečaja za našo skupnost; da je Tečaj predvsem šola – šola, ki ima svoje cilje, svojo odgovornost in svoje posebno poslanstvo, drugačno od drugih organizacij slovenske skupnosti.
Po sili razmer je znala biti resna in tudi zahtevna, še posebej v letih, ko so bili letniki, zaradi številnega obiska, razdeljena na dve paralelki, po 34 dijakov v vsaki skupini. Toda tisti, ki smo jo poznali kot sodelavko, se je spominjamo predvsem kot modre, razumevajoče in nasmejane osebe. Ko se je pojavil kakršenkoli dvom, je bila pogosto prav ona tista svetovalka, na katero smo se vedno obračali, saj smo vedeli, da ima vedno pravi nasvet ali besedo.
V vseh teh letih je organizirala nešteto proslav, praznovanj in obletnic, ki so zaznamovale življenje Tečaja. Med njimi posebej omenjamo zlati jubilej Tečaja in pripravo takratne brošure ter dan odprtih vrat ob 55. obletnici.
Leta 2025, ko je Tečaj praznoval svojo 65. obletnico, smo ji z veliko hvaležnostjo podelili priznanje za vse delo, ljubezen in čas, ki jih je skozi toliko let nesebično darovala vzgoji in izobraževanju naših mladih.
Njeno življenje je bilo bogato in dragoceno darovanje slovenski skupnosti. Ne glede na to, katero poslanstvo je v določenem obdobju opravljala, je bila vedno pripravljena sodelovati, pomagati in spodbujati druge, naj zvesto nadaljujejo pot slovenstva, ki nam je bilo podarjeno in zaupano po naših prednikih.
Njeno osebnost so pred dobrimi desetimi leti zelo lepo opisali tudi člani Slomškovega doma, ko so ji podelili lokalno priznanje. Ko danes beremo te besede, v njih prepoznamo Nedo, kakršne se spominjamo tudi mi. V celoti se strinjamo z njenim opisom, tako, kot so ga zapisali ob tisti priložnosti v Slomškovem domu:
»…Nekateri so celo postali skoraj nepogrešljivi. Na primer, kaj bi bil Slomškov dom brez naše Nede? Kdo bi vodil svete maše? Kdo bi pisal lepe pozdrave in voščila za razne priložnosti? Kdo bi nas zastopal na raznih prireditvah in, kdo bi nam mlajšim odbornikom svetoval in nam povedal pravo besedo o organizaciji našega dela?
Poleg srednješolskega tečaja, kjer že uči dolgo let in je tudi ravnateljica, poleg Zedinjene Slovenije je že leta 1995 prevzela tajniško mesto v Slomškovem domu in potem je postala naša nepogrešljiva podpredsednica. Takrat, ko še nismo imeli tako organizirane dežurne v baru, je nedeljo za nedeljo bila za pultom. Na vsaki prireditvi je »odpirala in celo zapirala dom« kot resna in odgovorna odbornica. Drugi so se izgovarjali na družino in otroke, ona je pa res žrtvovala ves svoj prosti čas za vse naše organizacije in predvsem to delala z veseljem in dobro voljo. Mogoče je kdaj utrujena, slabe volje, vendar tega nikdar ne pokaže. Kadar jo potrebujemo, je vedno na uslugo, vedno prevzame delo. Z ljubeznivostjo sprejema goste, pripravlja govore, napiše povezavo za prireditve, pripravi zahvale in še in še: Neda zna biti lepa in prijazna podoba Slomškovega doma…«
Draga Neda, Bog naj ti bo dobri in bogati plačnik za vse, kar si v svojem življenju darovala drugim. Naj ti poplača za vse ure, za vse skrbi, za vse delo in za vso ljubezen, ki si jih podarila skupnosti in našim mladim.
Uživaj sedaj zasluženo večnost pri Mariji Pomagaj in ob vseh svojih dragih.
Že te pogrešamo. Ostajaš nam v hvaležnem spominu.
Počivaj v miru. Božja luč naj ti sveti.
Julka Furlan
