CVETKE NA GROB POLDI LIPOVŠEK
Polda Radovič se je rodila 22. avgusta 1926 v Novem mestu. Tam je hodila v osnovno šolo in gimnazijo. Imela je zelo lepe spomine na svoje profesorje, posebno na ravnatelja Ivana Dolenca.
Njena pot v begunstvo je bila malo drugačna od vseh nas ostalih. Iz Novega mesta se je odpravila manjša skupina: družina Škrbe, mama, dve hčerki in sin, Franc Fajfar in ona. Hodili so peš preko Radeč čez Notranjsko in Primorsko ter prišli do Italije. Med potjo so padli v partizansko zasedo, kjer je bil ubit Škrbetov sin.
Polda je bila v taborišču Servigliano in potem v Boloniji, kjer je spoznala Silva Lipovška, svojega bodočega soproga. Poročila sta se v taborišču in pripotovala preko Bagnolija iz Nemčije v Argentino 23. maja 1948.
Ko sta prišla v Argentino je Polda pod srcem nosila svojega prvega otroka. Bila sta sama v tujem svetu, brez vsakršnih sorodnikov in čez tri mesece se jima je rodil sinček Silvo. Pozneje sta dobila še hčerko Magdaleno, ki so jo klicali Babi, in sina Andreja.
Leta 1958 so se preselili v lastno hišo v Palomarju in smo bili ves čas sosedje. Za moje otroke sta bila vedno stric Silvo in teta Polda.
Polda in Silvo sta zelo veliko let delovala pri Movimiento Familiar Cristiano. Silvo do svoje smrti, Polda je bila blagajničarka pri organizaciji za škofijo San Martin do par mesecev pred svojim odhodom v večnost. Nekaj časa sta bila tudi predsednika, imela sta več predavanj in tudi potovala kot zastopnika na državna srečanja. Na prošnjo dr. Jureta Rodeta sta govorila mladim zakoncem tudi v naši skupnosti. Do Silvove smrti sta velikokrat obiskovala sv. mašo na Pristavi. Prav tako tudi v kapeli noviciata De la Consolata -to je misijonski red- in Polda je tam pomagala prav do konca. Denarno je vedno podpirala več organizacij. Imela je veliko prijateljev in znancev, ki so jo imeli radi. Polda je bila delavna tudi pri Zvezi slovenskih mater in žena. V San Martinu se je veliko let udeleževala naših sestankov, pri centrali pa je vedno pomagala ob žegnanju pri Mariji Pomagaj in pri naših obletnicah. Redno je hodila tudi k sv. mašam za vse pokopane v slovenski cerkvi.
Večkrat je potovala v Slovenijo, kjer deluje kot zdravnik njen sin Silvo. Med enim od teh potovanj je spoznala svojega brata, ki se je rodil, ko je ona odhajala v begunstvo. Srečanje je bilo zelo ganljivo.
Veliko je potovala tudi po Argentini in rada hodila na organizirane izlete po Buenos Airesu in okolici.
Doživela je dostojanstvo babice in prababice, ki je po Pismu določeno tistim, ki ljubijo Boga. Imela je enajst vnukov in in deset pravnukov.
Skoraj do konca življenja je bila samostojna. 3. avgusta je doma padla in si zlomila medenico (pelvis). Večkrat je bila v bolnišnici, ostali čas pa v zavetišču. Bog jo je poklical k sebi 17. oktobra 2018.
Draga Polda, ohranili te bomo v lepem spominu. Počivaj v miru!
Polona Marolt Makek
