V soboto 3. junija t.l. je v Buenos Airesu v 94. letu starosti, odšel k Bogu Milan Magister.
Rojen je bil 12. maja 1930 kot četrti od šestih fantov v znani Magistrovi družini Albina in Franje iz Šentvida nad Ljubljano. Šolal se je v Škofovih zavodih, kjer je poleg znanja prejel še globoko versko vzgojo. Bil je aktiven član katoliške akcije. Svojim katoliškim in demokratičnim idealom je ostal zvest vse življenje.
Nesrečnega maja je 45 zapustil domovino skupaj z očetom, s katerim sta se napotila proti Italiji, kjer sta se priključila množici beguncev v raznih izseljeniških taboriščih. Po več tednih sta se jima pridružila še starejša brata Marjan in Albin.V taboriščih, kjer so begunci kmalu organizirali pouk tako za osnovnošolce kot za gimnazijce, so srednješolci lahko nadaljevali s poukom in tako je leta 1947 maturiral v Senigalliji. Poleg šole so v taboriščih imeli zelo veliko kulturnih, športnih in verskih dejavnosti, pri katerih je Milan vedno aktivno sodeloval. V začetku leta 1948 je skupaj z očetom in bratom odpotoval z ladjo Santa Cruz v Argentino.
Življenje v novem svetu ni bilo lahko. Najti stanovanje, službo in spoznati nove navade je zahtevalo precej potrpljenja in trdne volje. Zaradi požrtvovalnosti slovenskih duhovnikov so begunci lahko imeli ob nedeljah sv. mašo v slovenskem jeziku, katere so se kljub oddaljenosti udeleževali v velikem številu. Kmalu so ustanovili Društvo Slovencev in tako je tudi nastala argentinska slovenska skupnost. Oče Magister je vedno bil pripravljen sodelovati v skupnosti, sinova pa sta bila aktivna člana mladinskih organizacij – takrat Slovenska Fantovska Zveza, kakor tudi Katoliške akcije.
Milan je kmalu spoznal, da ob službi lahko nadaljuje s študijem in po opravljenih izpitih se je vpisal na Ekonomsko univerzo v Buenos Airesu, kjer je diplomiral kot knjigovodja. Ta poklic je vestno in odgovorno, pa tudi z veseljem, opravljal vse do upokojitve. Leta 1960 se je poročil z Olgo Prijatelj, s katero sta podarila življenje šestim otrokom.
V slovenski skupnosti v Argentini se je odlikoval po izjemni zvestobi Cerkvi. Postal je reden in vesten sodelavec naših dušnih pastirjev in dolga leta je sooblikoval in vodil Slovensko katoliško akcijo, ki je spodbujala apostolsko gorečnost in zvestobo slovenstvu. Prav njegova vera je bila samoumevna. Nikoli ni bilo opaziti, da bi doživljal kakšno krizo, obenem pa je nenehno rastel v svojem katoliškem prepričanju in zvestobi slovenskemu narodu. Postal je eden od stebrov majhne skupine prijateljev, članov Katoliške akcije, ki so se zbirali v Slovenski hiši, ki je postala zanje drugi dom.
Bil je strasten zbiratelj časopisnih člankov, veliko je bral in se trudil razumeti svetovno dogajanje. Vseskozi je ohranil svojo pokončnost in zvestobo katoliški veri in slovenstvu. Bil je odličen govornik. Na zlati maši g. msgr. Oreharja in ob obletnicah naših dušnih pastirjev ter ob drugih prilikah je znal odlično nagovoriti zbrane in obelodaniti tudi skrite vrline in kreposti slavljencev. Žal je redkokdaj stopil na govorniški oder, saj je rajši ostal eden o tihih sodelavcev in garačev za dobro stvar.
Starost in bolezen sta terjala svoj davek. Po kratkem smrtnem boju je odšel k Bogu po večno plačilo. Slovenska skupnost bo pogrešala svojega velikega sina, Cerkev pa je hvaležna Bogu za zvestega vernika, ki je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči za zveličanje duš.
Andrej Poznič
