Rodila se je 21. januarja 1926 v Novem mestu očetu Francu, sodniku, in mami Mariji, iz znane Konškove domačije na Trojanah. S šestimi leti se je družina preselila v Ljubljano, v šempetersko župnijo. Bila je ponosna tako na svoje Novo mesto kot na šempetrsko Ljubljano.
Študirala je na poljanski gimnaziji, maturirala pa 13. julija 1946 v begunskem taborišču v Servigliano.
Vsi člani družine so bili obdarovani z glasbenimi talenti. Marjana se je učila igranja na klavir, glasovno pa je znala najti poseben glas med soprani in alti. V taborišču se je učila igranja kitare in znala obogatiti kot malokdo petje s kitarsko spremljavo. Prepevala je v Emigrantskem pevskem zboru, ki je leta 1946 obiskal Vatikan in pel pred papežem Pijem XII. V Buenos Airesu je pela tudi v SPZ Gallus.
V Buenos Aires je prispela 11. oktobra 1947 z ladjo Argentina, skupaj s sestro Katico in še s šestimi Slovenci.
Tako kot je že v Ljubljani bila v Marijini kongregaciji, je tudi v Argentini bila članica Slovenske katoliške akcije in predavateljica na mnogih sestankih in zborovanjih.
V Buenos Airesu se je poročila s Slavimirjem-Slavcem Batageljem in si ustvarila družino.
Z opravljenim učiteljiščem je takoj delovala v vrtcih begunskih taborišč, potem pa bila dolga leta učiteljica in voditeljica osnovne šole nadškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Ko so si mlade družine ustvarjale svoje domove izven glavnega mesta in je dotok novih učencev v šolo začel usihati, je uvidela potrebo po spremembi v učenju slovenskega jezika. Vedno več je bilo narodnostno mešanih družin, kjer slovenščina ni bila glavni jezik. V svojem iskanju po slovenskih in tudi španskih virih o učenju tujih jezikov, je za potrebe slovenske skupnosti v Argentini razvila popoln program učenja slovenščine za učence, ki ne govorijo jezika in ga poimenovala »ABC po slovensko«. Njen zgled in program so potem prevzeli po raznih slovenskih šolah po Argentini. Radi so jo vabili na roditeljske sestanke po okrajih, da jim je predavala.
Skrb in ljubezen do otrok jo je pripeljala tudi med sodelavce Božjih stezic (dolgo let je urejala in odgovarjala na pisma otrok v imenu »spoštovanega gospoda urednika«, kakor so bila pisma naslovljena) in Duhovnega življenja. Tudi v raznih zbornikih in koledarjih Svobodne Sloveniji je zaslediti njene članke. Najbolj odmeven je izsek iz njenega osebnega dnevnika iz časa odhoda iz Slovenije in begunstva.
Ko se je družina preselila v Castelar, je dolga leta bila referentka za mladino v odboru Društva Slovenska pristava.
Vedno je bila globoko socialno čuteča oseba, zato je njeno ime najti med ustanoviteljicami Zveze slovenskih mater in žena. Tudi sama je je stopila v akcijo, kadar je bilo zaslediti osebe ali družine, ki si niso same mogle pomagati, da so s skupnimi močmi mnogih neznanih dobrotnikov prišle do najnujnejše oskrbe.
Zadnja leta ji bolezen ni dopuščala, da bi se udeleževala prireditev in sledila javnemu življenju. Končno jo je Bog poklical dne 10. oktobra 2021. Naj ji bogato poplača vse njeno delo in življenje!
GB
