Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra, je k Očetu odšel Marjan Loboda.

Rojen je bil 28. novembra 1930 v Dolu pri Ljubljani. Prvih petnajst let je preživel v domovini, maja 1945 se je pa z mamo preko Ljubelja umaknil na Vetrinjsko polje. Sledila so leta taborišča, kjer je nadaljeval šolanje in se kmalu aktivno vključil v organizirano življenje. 

Kot večina beguncev je prve dni po prihodu v Argentino l. 1949 preživel v hotelu Inmigrantes in kmalu začel delati: najprej kot zidarski pomočnik, nato v tekstilni tovarni. 

Vključil se je v življenje nastajajoče slovenske skupnosti.

Bil je eden od ustanoviteljev zadruge Sloga, kasneje tudi njen upravnik. Bil je pobudnik gospodarskega sejma “ExpoSlov”, ki je v svojih dveh izvodih združil slovenske podjetnike, trgovce in profesionalce ter domačim in tujim obiskovalcem prikazal uspehe slovenskega dela v novi domovini.

Vedno ga je zanimalo, da bi bili Slovenci v skupnosti povezani med seboj. Zato se mu je porodila zamisel o potrebi izdaje slovenskega telefonskega imenika. Brez pripomočka elektronskih sredstev je osebno zbiral podatke telefonskih številk posameznikov in kasneje dodal še trgovski del. Trdil je, da si moramo Slovenci med seboj pomagati, zato je knjižica nosila geslo  “Svoji k svojim”. 

Po osamosvojitvi Republike Slovenije  je skupaj s podjetnikom Hermanom Zupanom sprožil idejo o Slovenski-Latinsko-ameriški trgovski zbornici. Z velikim trudom in vztrajnostjo je delal in pomagal, da se je zbornica končno ustanovila.

Od vsega začetka se je vključil v razne organizacije, ki so se ustanavljale s ciljem, da se slovenska skupnost ohrani na gostoljubnih a tujih argentinskih tleh, kot priča velike krivice, ki se je zgodila rojakom, ko so morali zaradi političnih in verskih razmer bežati iz rodne domovine in tam zapustiti svojce. Veliko jih je bilo brez sodbe kruto pobitih in zmetanih v skupna grobišča.

Navezal je stik s č.g. Ladom Lenčkom, ki je zbiral mlade dekleta in fante in jih navduševal za delo in pomoč slovenskim misijonarjem po svetu. Gospod Lenček mu je bil od vsega začetka v veliko oporo, občudoval je njegovo energijo in neutrudljivo voljo do dela. Vedno mu je znal pametno svetovati in ga usmerjati na življenjski poti. Dolga leta je bil eden od organizatorjev misijonskih tombol, čigar cilj je bilo zbiranje sredstev za pomoč slovenskim misijonarjem raztresenim po svetu.

Kot mlad fant se je zaljubil in poročil z Albinco Žonta. V srečnem zakonu se jima je rodilo šest otrok, po letih pa še dvajset vnukov in dva pravnuka.

Ko se je naselil z družino v mestu Ramos Mejía je začel redno zahajati v Slomškov dom, pomagal je pri gradnji,  vključil se je v šolski odbor in dolgo let poučeval zgodovino v višjih razredih Slomškove šole.  Kasneje je sprejel razne odgovornosti v glavnem odboru, kjer je bil dvakrat izvoljen za predsednika Doma.

Sodeloval je pri ustanavljanju zavetišča “Rožmanov dom” in bil tudi tam dolgoletni odbornik in dobrotnik.

Na vabilo pok. Miloša Stareta je vstopil v Narodni odbor za Slovenijo ter skozi več let organiziral slovesno praznovanje 29. oktobra; s tem je dokazal, da si je vedno prizadeval za samostojnost svoje drage Slovenije.

Tedanji predsednik krovnega društva Zedinjena Slovenija Božo Stariha ga je spodbudil, da je sprejel mesto predsednika te organizacije, ki ga je ponosno vodil skozi dva mandata, potem pa v njem sodeloval več let kot odbornik. 

Na vabilo dr. Marka Kremžarja, takratnega ravnatelja Srednješolskega tečaja Marka Bajuka, je sprejel mesto profesorja zgodovine, kjer je učil dolga leta. Tako kot v osnovni šoli je tudi spremljal abituriente na šolska potovanja v Tandil, Bariloche in v Slovenijo.

Navezal je stike s koroškimi Slovenci in spodbujal slovensko skupnost v Argentini za vzpostavitev ožjih stikov s tamkajšnjimi narodnjaki.

Po padcu komunističnega režima in osamosvojitvi njegove drage Slovenije se je aktivno zavzel pri delu za priznanje nove države v svetovnem krogu.

Vključil se je v Slovensko krščansko demokratsko stranko – SKD, kasneje Nova Slovenija. Vstopil je tudi v organizacijo Slovencev po svetu – Slovenski Svetovni kongres – in bil večkrat izvoljen za delegata in predstavnika na vsakoletnih taborih.

Bil je odličen govornik in zato tudi večkrat naprošen, da je sodeloval pri obletnicah domov, domobranskih proslavah in slovenskih dnevih. Odločno je skozi dolga leta zagovarjal neodvisnost domovine Slovenije in obsojal brezbožni komunizem. Veliko je bral, marsikateri obiskovalec iz Evrope in Amerike je občudoval njegovo knjižnico. Izredno rad je tudi poslušal raznovrstno glasbo.

V času, ko je bil drugič predsednik Zedinjene Slovenije je leta 1998 dal zamisel in pobudo, da je dr. Jože Rant s sodelavci spisal  “Zbornik dela v ljubezni in zvestobi”, kjer je opisana zgodovina slovenskih domov in organizacij, ob petdeseti obletnici društva. Orjaško delo!

S prijateljem in pisateljem Jožetom Rantom je sodeloval tudi pri spisu in tisku knjige “Slovenski eksodus” – zbornik, ki priča o zgodovini in tragediji slovenskih povojnih beguncev v slovenščini, španščini in angleščini. Knjiga je bila razposlana po vsem svetu.

Dolga leta je tudi redno obiskoval predavanja priznanega filozofa dr. Milana Komarja. Veliko predavanj je snemal in jih potem pretipkal, da bi ostala dokumentirana. Do zadnjega je bil tudi v zvezi s pisateljem in dobrim prijateljem Zorkom Simčičem, ki se je pred leti preselil v Slovenijo. 

Z nesebičnim delom, ki ga je opravljal v skupnosti je bodril sinove in vnuke, da posnemajo njegov zgled. Vedno jim je pravil, da smo žive priče o tem, koliko je slovenski narod trpel zaradi komunizma in imamo dolžnost, da s tem, da ohranjamo naše korenine, počastimo naše žrtve in junake. Večkrat je omenjal rek “Čast dajemo, pravico zahtevamo”.

Ob vsem delu je pa vedno našel čas, da je držal skupaj veliko družino, rad se je družil z domačimi in z veseljem sprejel obiske iz Evrope, Amerike ali celo iz oddaljenih misijonov. 

Do zadnjega, dokler mu je zdravje dopuščalo, je sledil dogodkom v skupnosti in držal stike z znanci in prijatelji, tukaj in po svetu.

Bog naj mu bo dober plačnik!

Društvo Zedinjena Slovenija