Dragi ata, dragi soustanovni član našega doma v Carapachayu!
Odhajaš po večno plačilo potem, ko si skozi vse življenje delal in skrbel prej za višje namene kot pa za lastno udobnost. Že v mladih letih si vabil mlajše fante k naraščaju podmladku Orlov v prosvetnem domu v Komendi. Kot telovadec si jih vodil pri telovadnih vajah. Zato, da si jih prepričal, si jih zastonj strigel in s tem zvabil v dobro in zdravo družbo, predvsem si se zanimal za revni sloj, ki bi z lahkoto bil zapeljan v slabe vode. To je lani bilo zapisano v Komendskem občinskem glasilu Aplenca. Bil si slovenski narodnjak, in to te je nekaj stalo. Kot otrok si na dan Slovenske zastave 29. oktobra, v zadnjem letu osnovne šole, ponosno prišel s slovenskim trakom na klobuku. Ker je bil učitelj projugoslovan, si bil kaznovan z nizko končno oceno, ki je kasneje slabo vplivala na vstop v gimnazijo v katero si se želel vključit. Mobilizacija v nemško vojsko ti je bila vsiljena, in kasneje tudi preprečila vračanje v domačo vas in k svoji družini, katero si lahko obiskal šele v letih 80.
V slovenski skupnosti v Argentini si bil vedno tihi sodelavec in gmotni podpornik pri raznih organizacijah, tudi če ni bilo zadosti denarja za lastni gospodarski razvoj… bil si član Družabne pravde in Društva Slovencev, kasnejše Zedinjene Slovenije.
Z gospodom Albinom Avguštinom, Aleksandrom Pircem in Jožetom Korošcem ste dali pogum za nadaljevanje slovenske šole, potem ko jo v Floridi ni bilo več. Bil si pobudnik za nakup prvega zemljišča in kasnejše gradnje tega doma. Pobiral si podpise in navduševal ostale fante naj se pridružijo gradnji prosvetnega doma, ki že 58 let združuje slovenski duh v tem kraju Buenos Airesa.
Prizadeval si se za vzgojo v vrednotah in za izobrazbo pri mladih, morda zato ker sam nisi mogel priti do formalne vzgoje. Podpiral si slovensko šolo, tudi s tihim pripravljanjem in pospravljanjem takratnih revnih prostorov. V letih 60 si prosil g. Marjana Trtnika naj ustanovi postojanko slovenskih skavtov in skavtinj. Prosil si g. Viktorja Jenka naj ustvari harmonikarsko šolo. V letu 1967 si prosil Dr. Milana Komarja naj enkrat predava naši mladini. To je velikodušno sprejel ne enkrat, ampak enkrat na mesec skozi 20 let. Bil si desna roka pokojnemu g. Stanku Skvarču, ki je združeval bivše Tranijske kampovce in njihove družine. Po njegovi smrti si organiziral srečanja še dolga leta prav v tej dvorani.
Bil si odbornik Doma od ustanovitve pa do tvojih 92 let. Bil si naklonjen ostalim odbornikom in prijel za vsako potrebno delo. Od čiščenja prostorov do administracije stavbe. Dolga leta si skrbel za pravočasno plačilo položnic, tudi z dolgimi čakanji pred banko. Samo da je bilo plačano in da društvo ni utrpelo škode. Sprejemal si obiske z nasmejanim obrazom in jim kazal, da so dobrodošli. V domači brivnici je bilo običajno, da so odborniki prišli na razgovor, prosili za nasvet in pomoč.
Tudi novi domovini, ki te je sprejela si bil hvaležen in z resnostjo opravljal državljanske dolžnosti. Še pri tvojih 97. letih si šel na volišče. Iz dolgoletne izkušnje si dobro poznal, kaj nam lahko prinesejo temni oblaki s sabo, in ti ni bilo vseeno opuščati tvoj glas v demokraciji.
Dragi član doma, dragi ata… Hvala za zgled in za vse tvoje delo. Naj ti Bog, ki je vsemogočen, pravično poplača.
Franci Žnidar
Predsednik slovenskega doma Carapachay
19. julija 2018
