11. oktobra 2022 je minilo 60 let od začetka drugega vatikanskega koncila. Sklical ga je papež Janez XXIII., nadaljeval in dokončal pa papež Pavel VI. V štirih večmesečnih srečanjih so škofje vsega sveta razpravljali o prenovi Katoliške Cerkve in o pobudah za večje sodelovanje z drugimi krščanskimi Cerkvami (ekumensko gibanje). Glavne obrede so preuredili in poenostavili ter vključili več sodelovanja laikov. Koncil je pri bogoslužju namesto obvezne latinščine dovolil uporabo domačega jezika. Usmeritve drugega vatikanskega koncila so spremenile podobo Katoliške cerkve in ji odprle okno v svet.

Koncil – ali cerkveni zbor – je zborovanje škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Vesoljni ali ekumenski cerkveni zbor je zbor škofov Katoliške cerkve z vsega sveta. Na koncilu se razpravljajo verska vprašanja in se sprejemajo odloki o verskih zadevah.

Do zdaj je bilo v dvatisočletni zgodovini Katoliške cerkve 21 cerkvenih zborov, od tega osem vesoljnih. Zadnji med njimi je bil prav II. vatikanski koncil.

Sklic koncila

Sv. Papež Janez XXIII. Je s konstitucijo »Humanae salutis« 25. decembra 1961 vse katoliške škofe povabil na cerkveno zborovanje. »Čas je dozorel, da katoliški Cerkvi in celotnemu človeštvu podarimo možnost novega ekumenskega koncila« je napisal papež. »Koncil bo Cerkev prikazal v neprestani življenjski moči in mladosti, tako da bo izžarevala novo luč«, je dodal.

Janez XXIII. je za koncil pripravil konkretne vsebinske predloge, kako posodobiti Katoliško cerkev. Uporabil je izraz »aggiornamento« in se namenoma izognil besedi »reforma«. Bistvo koncila je bilo približati Cerkev potrebam sodobnega človeka.

Kot opazovalci so na koncilu sodelovali tudi laiki ter predstavniki drugih krščanskih cerkva.

Potek koncila

Priprave na koncil so trajale več kot tri leta. Pripravljalne komisije so obravnavale in predstavile več kot 15.000 strani različnih dokumentov in osnutkov besedil, ki so bila obravnavana na sejah komisij na koncilu.

11. oktobra 1962 je koncil uradno otvoril papež Janez XXIII. z govorom v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

V dobrih treh letih je koncil sprejel in izdal 16 dokumentov: štiri konstitucije (najpomembnejši dokumenti), devet odlokov in tri izjave:

Konstitucije:

• Lumen Gentium – Dogmatična konstitucija o Cerkvi

• Dei Verbum – Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju

• Sacrosanctum Concilium – Konstitucija o svetem bogoslužju

• Gaudium et Spes – Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu

Odloki:

• Perfectae Caritatis – Odlok o času primerni prenovi redovniškega življenja

• Optatam Totius – Odlok o duhovniški vzgoji

• Presbyterorum Ordinis – Odlok o službi in življenju duhovnikov

• Apostolicam Actuositatem – Odlok o laiškem apostolatu

• Christus Dominus – Okrožnica o pastirski službi škofov v Cerkvi

• Unitatis Redintegratio – Odlok o ekumenizmu

• Orientalium Ecclesiarum – Odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah

• Ad Gentes – Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve

• Inter Mirifica – Odlok o sredstvih družbenega obveščanja

Izjave:

• Dignitatis Humanae – Izjava o verski svobodi

• Nostra Aetate – Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev

• Gravissimum Educationis – Izjava o krščanski vzgoji

Na koncilu je sodelovalo 2.860 koncilskih očetov. Tako je bil II. vatikanski koncil največji koncil v cerkveni zgodovini.

3. junija 1963 je umrl papež Janez XXIII. Tri tedne po njegovi smrti je bil izvoljen nov papež – Pavel VI., ki je takoj napovedal nadaljevanje koncila. Pavel VI. je nadaljeval delo, kot ga je začrtal pokojni papež Janez XXIII. Koncil se je z vmesnimi premori nadaljeval še dobri dve leti, do uradnega konca 8. decembra 1965.

Drugi vatikanski koncil v številkah

• Začetek: 11. 10. 1962

• Konec: 8. 12. 1965

• 2.860 udeležencev iz vsega sveta

• Iz Slovenije so se udeležili škofje Anton Vovk, Maksimilijan Držečnik, Jožef Pogačnik in Janez Jenko.

• Iz Argentine se je II. vatikanskega koncila udeležilo 68 škofov, med njimi kardinala Antonio Caggiano in Santiago Copello ter škofje Juan Carlos Aramburu, Enrique Angelelli, Jaime de Nevares, Eduardo Pironio, Raúl Primatesta in Antonio Quarracino.

• 38.000 strani koncilskih aktov v 48 zvezkih

• 10 javnih sej – 2.227 govornikov na 168 generalnih kongregacijah

• 23.000 oddaj na Vatikanskem radiu v času priprav in med koncilom v skupni dolžini 6.000 ur.

• Iz socialističnih držav ni bilo udeležencev iz Sovjetske zveze, Romunije in Kitajske.

Papež Frančišek o II. vatikanskem koncilu

Papež Frančišek je napisal sledeči predgovor knjigi »Janez XXIII. – Drugi vatikanski koncil: koncil za svet«, ki sta jo za 60-letnico koncila napisala Ettore Malnati in Marco Roncalli:

“Drugi ekumenski vatikanski koncil, ki ga je močno želel sv. Janez XXIII. in sklenil sv. Pavel VI., je bil milostni dogodek za Cerkev in za svet. Dogodek, katerega sadovi niso končani.

Da, lahko rečemo, da zadnjega ekumenskega koncila še nismo v celoti razumeli, živeli in udejanjili. Smo na poti in ena izmed poglavitnih postaj te poti je pot, ki jo živimo s sinodo in ki od nas zahteva, da izstopimo iz logike »vedno se je delalo tako«, iz uporabe običajnih starih shem, iz redukcionizma, ki hoče na koncu vedno vse uokviriti v to, kar se že ve in dela.

Knjiga, kot je ta, ki nam pomaga ponovno odkriti navdih koncila in kako je ta dogodek korak za korakom preoblikoval življenje Cerkve, je priložnost, da se bolje soočimo s sinodalno potjo, ki jo v prvi vrsti sestavljajo poslušanje, vključenost in sposobnost, da bi dali prostor navdihu Duha ter dali Njemu možnost, da nas vodi.

Od drugega ekumenskega vatikanskega koncila smo veliko prejeli. Poglobili smo na primer pomen Božjega ljudstva, osrednje kategorije v koncilskih besedilih, ki je omenjena kar 184-krat. To nam pomaga razumeti dejstvo, da Cerkev ni elita duhovnikov in posvečenih oseb ter da je vsak, ki je krščen, dejavni subjekt evangelizacije.

Koncila in sedanje sinodalne poti ne bi razumeli, če ne bi v središče vsega postavili evangelizacije. Smo grešne priče Vstalega in svetu oznanjamo – ne zaradi svojih zaslug ali sposobnosti – Tistega, ki je premagal smrt, Tistega, ki nas je rešil in ki nas še naprej rešuje, ko nas ponovno dviguje z neskončnim usmiljenjem. Veliki ekumenski zbor je navdihnila potreba, da bi z novimi besedami pričevali in oznanjali Jezusovo smrt in vstajenje ter njegovo navzočnosti med nami. Svet se je oddaljeval od krščanstva in je bolj kot odpor kazal ravnodušnost. Koncil se je rodil iz te težnje, iz vprašanja: kako govoriti o Jezusu moškim in ženskam današnjega časa?

Od tedaj smo prehodili dolgo pot, ki pa ni bila brez težav in razočaranj. Tudi danes tvegamo, da bi padli v skušnjavo obupanosti in pesimizma, ko svoj pogled usmerjamo na zlo, ki pesti svet, namesto da bi na svet gledali z Jezusovimi očmi, to je, da bi ga imeli za polje žetve, kjer lahko sejemo s potrpežljivostjo in upanjem. Iti skozi zgodovino koncila in zlasti živeti sedanjo sinodo z odprtim in svobodnim srcem, da bi v ljudeh, s katerimi se srečujemo, odsevali nežnost Boga in njegovo bližino vsem: to je način, na katerega se učimo ne obupati in opustiti vsako skušnjavo, da bi zaupali vase, v svoje sposobnosti in strategije, ter bi pustili prostor Njemu.”

Pripravil: Jože Jan

Viri: Družina, Wikipedia, Bogdan Kolar – Odmevi koncilskega dogajanja v Cerkvi na Slovenskem, rtvslo.si, katoliska-cerkev.si, siol.net, vatican news