OkrOgle obletnice
.
Leto 2019 je v Sloveniji “Knobleharjevo leto”, v spomin na 200-letnico rojstva dr. Ignacija Knobleharja, slovenskega duhovnika, misijonarja, apostolskega vikarja misijona v Sudanu, raziskovalca in prvega pionirja evropske civilizacije ob Belem Nilu.
.
.
Življenjepis dr. Knobleharja
Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu pri Mokronogu kot prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule Štancar. Za njim so prišli na svet še štirje brati. Oče je imel mesarijo in gostilno, zato je Ignacija lahko poslal v šole. Ignacij je hodil v osnovno šolo najprej v Kostanjevico ob Krki, potem v Celje, končal pa jo je v Novem Mestu. Ko mu je bilo osemnajst let je spoznal škofa Baraga in se navdušil, da bi tudi sam postal misijonar.
V Ljubljani je končal dveletni študij modroslovja in leta 1839 zaprosil za sprejem v ljubljansko bogoslovje. Leta 1841 je odšel v Rim, da bi se pripravil za misijonski poklic. Po dveh letih čakanja je bil sprejet v misijonski zavod Propaganda fide, kjer se je poleg teologije učil še naravoslovja, zdravilstva, risanja, zvezdoslovja in računstva.
9. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika. Za misijonsko področje so mu določili novoustanovljeni srednjeafriški misijon v Sudanu.
Po osmih mesecih priprave in študija arabskega jezika v Libanonu je Ignacij odpotoval skupaj z drugimi misijonarji v Egipt in prispel do sudanskega Kartuma februarja leta 1848. Predstojnik misijona, apostolski provikar Ryllo je kmalu zbolel in umrl, za svojega naslednika pa je izbral 29-letnega Knobleharja.
Ignacij je za prvo in glavno postojanko misijona izbral Kartum in od tam obiskoval še nepoznana področja na jugu Sudana. Z jadrnico je potoval po Belem Nilu in prišel kamor do tedaj še ni prispel noben Evropejec. Na potovanjih je spoznal nova plemena Afričanov in jih skušal pokristjaniti. V njihove jezike je Knoblehar prevajal molitve in glavne verske resnice.
Leta 1850 je Knoblehar potoval v Evropo, da bi dobil nove sodelavce za misijon in zbral denarno pomoč. Pridružilo se mu je nekaj misijonarjev, med njimi tudi Slovenci, ki pa so zaradi nezdravega podnebja in mrzlice hitro umirali. Kupil je ladjo za plovbe po Nilu in jo imenoval Stella Matutina (Zgodnja danica).
Leta 1858 je zbolel tudi Knoblehar. Odpravil se je v Evropo na okrevanje, a je med potjo 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer je tudi pokopan.
.
.
Misijonar
Lambert Ehrlich v svoji knjigi Katoliška Cerkev posveča nekaj strani tudi Ignaciju Knobleharju. Slovenski biografski leksikon objavlja biografijo Knobleharja, ki jo je prav tako spisal Ehrlich. Tako piše o njegovem misijonskem delu:
“V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.
Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let!
24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.
Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezuit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 v Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč Judje Kristusu.
Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli v tisočletni temi in nepopisni bedi. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja.
Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike je pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim.
Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.
Božja previdnost pa je dopustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.
Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17.
.
.
Raziskovalec
Dr. Marko Frelih je kustos Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je ohranjenih okoli 230 predmetov, ki je Ignacij Knoblehar prinesel iz Sudana.
Ob 190-letnici rojstva dr. Knobleharja, je dr. Frelih objavil “Črno sonce v beli glavi: Spomin na sudansko misijo v letih 1848 do 1858”, kjer tako opisuje Knobleharjevo raziskovalno delo:
Ko se je Knoblehar s prvega potovanja po Belem Nilu vrnil v Kartum, se je zavedal, da za uresničitev velikega misijonskega načrta potrebuje velika finančna sredstva. V Evropo je odpotoval z jasnim ciljem: pridobiti dovolj denarja, novih sodelavcev in opreme.
Sredi avgusta 1850 je že stopal po ljubljanskih ulicah, oblečen »po turško«, v dolgi halji in s svilenim šalom povito glavo. Bil je prava atrakcija – tako kot njegova afriška zbirka, ki jo je rojakom razkazal v semenišču. Poleg predmetov so bili razstavljeni tudi različni kamni, naravna barvila, rastline, preparirani ptiči in živi puščavski skakač.
Knoblehar je bil prvi raziskovalec, ki je zelo sistematično popisal značilnosti velike afriške reke. Dunajska akademija znanosti je bila zelo zainteresirana za njegove raziskave o Nilu. Plačala mu je nakup sodobnih merilnih naprav, vendar pod pogojem, da o rezultatih najprej poroča akademiji. Naučili so ga rokovati z vsemi inštrumenti, ki jih je odnesel v Kartum. Pri meritvah je dejavno sodeloval duhovnik Martin Dovjak iz Šentjerneja na Dolenjskem, ki je v Sudan prišel leta 1851. Meritve je redno opravljal do januarja 1854, ko je star 32 let umrl. Knobleharjeve in Dovjakove meritve so bile objavljene leta 1859.
Knoblehar je širšo javnost presenetil z odkritjem, da je treba izvire Nila iskati južno pod ekvatorjem, kjer naj bi se praviloma nahajal tudi gorati masiv z imenom Mesečeve gore. Na zemljevidih je bilo omenjeno gorovje narisano severno od ekvatorja oziroma na 7 ° zemljepisne širine, Knoblehar pa je jasno povedal, da tam ni nobenih gora in da je treba izvir Nila iskati južneje. Razvile so se živahne diskusije in Knoblehar je postal prava medijska zvezda.
Med Ljubljano, Dunajem in Berlinom se je navdušeno govorilo o afriški avanturi slovenskega misijonarja. Izjemen raziskovalni podvig je obeležil angleški časopis Times, ki mu je sledila ugledna poljudnoznanstvena revija The Athenaeum. O vsem skupaj so podrobno razpravljali še v Kraljevem geografskem društvu v Londonu in med geografi v Parizu. S poročili, ki so jih Knoblehar in njegovi sodelavci pošiljali v Evropo, se je razvnela razprava o izvirih Nila. Angleži so se načrtno lotili raziskav in pet let po Knobleharjevi smrti sta John Hanning Speke in James Grant rešila zapleteno uganko skrivnostne reke. Z južne strani sta februarja 1863 prispela v Gondokoro, kjer so ju čakali drugi raziskovalci, ki so tja pripluli s severa.
Za Knobleharjevo popularnost je v 19. stoletju še najbolj poskrbel ameriški pesnik in potopisec Bayard Taylor. Ko je bil leta 1851 v Kartumu, je večkrat obiskal Knobleharja, saj je pri njem dobil veliko koristnih informacij o deželi. Misijonarja je opisal z naslednjimi besedami: »Mož je temeljito izobražen, govori več jezikov in ima mnogo znanja; zato bodo njegova prihodnja raziskovanja še veliko vredna. Ko sem se mudil v Kartumu, sem ga večkrat obiskal; od njega sem veliko zvedel o deželah in prebivalcih Sudana. […] Bilo mi je žal, da se bom moral ločiti od provikarja Knobleharja in njegovih sobratov. Ti požrtvovalni ljudje so si prostovoljno izbrali življenje – če se sme imenovati življenje, kar je le malo boljše kakor smrt – v daljnem osrčju Afrike, da med njenimi poganskimi prebivalci širijo vero. Upam, da bodo doživeli uresničenje svojih ciljev. To so možje najlepšega značaja in najplemenitejših namenov. Abuna Suleyman, kakor Knobleharja splošno imenujejo, je znan daleč naokrog in v vsem Sudanu visoko cenjen …«
Celo delo lahko preberete s klikom tukaj:
Ali ste vedeli?
. Da je Ignacij Knoblehar v letih, ko je v Rimu čakal, da ga sprejmejo v Propagando fide mnogokrat stradal? Tako je pisal prijatelju: “Večkrat se mi je primerilo, da po cel teden, tudi po štirinajst dni nisem nič gorkega zaužil in sem se hranil samo s kruhom in vinom. Vendar sem mnogo bolj čvrst, kakor sem bil na Kranjskem. Domotožja občutim zelo malo; kadar se zmislim na svojo drago domovino, postanem vesel in grem z novim pogumom na delo.”
. Da je Knoblehar bil poliglot? Govoril je šestnajst jezikov!
. Da je bil Knoblehar odločno proti trgovanju z ljudmi in se je temu uprl? Kupil je mnogo sužnjev, jih prekrstil in posedel v šolske klopi. Ščitil jih je pred trgovci s sužnji; s tem si je nedvomno zagotovil naklonjenost tamkajšnjih ljudi.
. Da je Knoblehar sestavil slovar jezika bari z osnovnimi frazami? V barijski jezik je prevedel tudi krščanske nauke, predvsem zgodbe iz katekizma.
. Da so domačini Knobleharja imenovali “Abuna Soliman”, kar pomeni: Naš oče Salomon?
. Da je bil Knoblehar prvi Evropejec, ki se je podal tako daleč po Nilu? Pred njim teh krajev ni videl še nihče.
. Da je Knoblehar prvi podal novico, da Nil izvira iz jezera? Knobleharjevi dnevni zapiski so služili kot vodnik kasnejšim raziskovalcem in misijonarjem. Vsebovali so opise poti z geografskimi, etnografskimi in meteorološkimi podatki.
. Da je v času, ko je v Evropi prevladovala misel superiornosti bele rase nad vsem svetom, Knoblehar mislil drugače? Menil je, da bi vsak primitivni afrikanec lahko postal inteligenten, če bi ga postavili v drugo okolje. In to je skušal dokazati, ko je nekaj domačinov pripeljal v Evropo. Knoblehar je pisal o etnografiji predno se je ta kot veda sploh pojavila.
. Da je Knoblehar v Evropo odnesel številne predmete in postavil eno prvih etnografskih zbirk na svetu v Sloveniji?
. Da je bil Knoblehar pri znanstvenih krogih širom po svetu izjemno cenjen, zlasti zaradi obširnega in natančnega opusa proučevanja hidroloških in meteoroloških razmer na področju Belega Nila?
. Da je Knobleharja omenil Jules Verne v romanu “Pet tednov v balonu”? Prizor se dogaja v Londonu, v elitnem popotniškem klubu The Traveller’s Club v Pall Mallu, kjer je potekala zdravica v čast najslovitejšim raziskovalcem Afrike. Napili so tudi v spomin Knobleharja.
. Da v času Knobleharja še ni bilo prave pomoči proti mrzlici, ker kinina še niso poznali?
. Da je Pošta Slovenije letos izdala posebno znamko Knobleharja, v zbirki “Znamenitih osebnosti”?
.
.
