OkrOgle Obletnice

Pred 160 leti, 13. marca 1860 se je v Slovenj Gradcu rodil Hugo Wolf, skladatelj in eden največjih mojstrov samospeva. Vplivno je zaznamoval mnoge skladatelje, njegova glasba pa vse do danes navdihuje številne interprete iz vsega sveta.

Wolfov življenjepis

Hugo je bil tretji otrok v nemško govoreči družini usnjarja, uglednega meščana in glasbenega navdušenca Filipa Wolfa ter žene Katarine (roj. Nussbaumer). Starša sta imela slovenske prednike, ki pa so priimke Volk in Orehovnik ponemčili.

Že v predšolskem obdobju je Hugo igral klavir in violino ter veljal za čudežno nadarjenega glasbenega otroka z absolutnim posluhom. Prvi glasbeni pouk je dobil pri očetu in domačem učitelju Sebastianu Weixlerju, kar vključuje tudi očetov hišni orkester, kjer je Hugo igral drugo violino. Njegovo izobraževanje se je po dvojezični štirirazrednici v Slovenj Gradcu nadaljeval na gimnaziji v Gradcu, pozneje pa v Šentpavlu v Labotski dolini, in tudi v Mariboru. Po neuspešnem izobraževanju se je vrnil v Slovenj Gradec pred koncem šolskega leta 1875. V Mariboru je skomponiral prve skladbe: klavirska sonata, variacije za klavir, pet samospevov, med njimi štirje po Goethejevih pesmih, nekaj skic za godalni kvartet in zborovske pesmi.

V Slovenj Gradcu leta 1877 nastanejo prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov (Wanderlied).

Trdno odločen uspeti se je novembra 1877 vrnil na Dunaj, kjer se je še ne osemnajstleten okužil s sifilisom, boleznijo, ki je vse do zgodnje smrti leta 1903 zaznamovala Wolfovo življenje in ustvarjanje.

Leta 1884 je Wolf postal glasbeni kritik v časopisu Wiener Salonblatt, kjer je bil vnet občudovalec Wagnerja in kritik Brahmsa.

Od leta 1887 naprej se je popolnoma posvetil komponiranju.

Wolf je do smrti trpel zaradi skrajne revščine. Gmotno so ga podpirali prijatelji, glasbeni kritiki in pevci, ki so izvajali njegove pesmi.

Zadnja leta je preživel v umobolnici na Dunaju, kjer je umrl 22. februarja 1903.

Pokopan je na dunajskem centralnem pokopališču.

Wolfovo delo

Leta 1888 je Wolf ustvaril prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge Eduarda Mörikeja (v tem letu jih je uglasbil kar triinštirideset), v istem letu je sledilo več javnih koncertnih večerov z njegovimi samospevi. Leta 1889 so nastale prve pesmi iz monumentalnega Goethejevega cikla; v letu 1890 je večkrat potoval po Nemčiji, kjer si je ustvaril krog pomembnih znancev (npr. Ludwiga Streckerja, vodjo pomembne založbe Schott). Njegove izdaje pesmaric so končno omogočile Wolfov prodor v širšo glasbeno javnost.

Čeprav je Wolf napisal tudi nekaj instrumentalnih del, je svoj višek nedvomno dosegel v svojih vokalnih skladbah, operi Corregidor, zborovskih delih in zlasti več kot 300 samospevih, v katerih se kaže nenadkriljiv mojster glasbene miniature.

Nekatera njegova dela so:

Die Stimme des Kindes, op. 10 za štiriglasni mešani zbor s spremljavo klavirja [1876] je najzgodnješe delo
Sechs geistliche Lieder nach Gedichten von Joseph v. Eichendorff [1881] za štiriglasni mešani zbor (SATB) brez spremljave
Der Corregidor – opera v štirih dejanjih, je bila z uspehom premierno predstavljena leta 1896 v Mannheimu
Der Feuerreiter (Eduard Mörike; 1888-1892) za mešani zbor (SATB) in orkester
Pesmi Eduard Mörikeja (1888)
Elfenlied (besedilo W. Shakespearovega Sen kresne noči; 1889-1891) za solo sopran, ženski zbor (SSAA) in orkester
Pesmi Eichendorffa (1887/88)
Pesmi Johanna Wolfganga von Goetheja (1888-1889)
Sedem pesmi iz zbirke pesmi Heinricha Heineja (1878, objavljena posthumno 1927)
Spanisches Liederbuch po Paulu Heyseju in Emanuelu Geibelu (1889/90)
Italienisches Liederbuch po Paulu Heyseju (I. del 1890/91, II. del 1896)

Cerkvena glasba:

Šest Svetih pesmi za mešani zbor a cappella (Eichendorffa) (1881) – Aufblick, Einklang, Letzte Bitte, Resignation, Ergebung, Erhebung
Božična noč (August von Platen) f. solo, mešani zbor in veliki orkester (1886-1889)
Elfen Lied (Shakespeare, prevod Wilhelm Schlegel) f. sopran solo, ženski zbor in orkester (1889-1891)
Der Feuerreiter (Mörike) za mešani zbor in orkester (1892)
Dem Vaterland (Reinick) za moški zbor in orkester (1890-1898)
Morgenhymnus (Reinick) za mešani zbor in orkester (1897)
Frühlingschor aus Manuel Venegas (Moritz Hoernes) za mešani zbor in orkester (1897/98)

Dela za orkester:

Skerzo v g-molu in Finale v B-duru za orkester (Überreste aus Wolfs Sinfonie-Plänen), 1876/77
Penthesilea, Simfonična pesnitev za orkester po Heinrichu von Kleistu, 1883–1885
Italienische Serenade v G-duru, različica za orkester, 1892.

Komorna glasba: