Sam sem, Gospod, ostal sem čisto sam.
Ne vem, kdaj je bilo vsega konec, ne slišim več vzdihljajev.
Je bilo to danes? Včeraj? Ne vem, čas je izginil.
Hrup se je ustavil tudi tam, od koder so nas zmetali.
Usta, ki so nas pljunila v to luknjo, ta predor,
pretočna cev, ki je prelila življenja v to votlino.
Tok je prenehal, ta tihi vodnjak je bil preplavljen z nami.
Potonila so telesa, sanje. Vse to je polno teme, in nas.
Ne spomnim se, kdaj so se bakle ugasnile.
In hrup tistih moških, ki so delali v tem predoru.
Sam sem, Gospod, nič se ne premika več v tej tišini.
Govoril sem z njimi, bilo jih je veliko, na stotine?
Časa zdaj ni več, ali sem govoril z njimi?
Slišal sem kako kričijo, Gospod, da, slišal sem jih jokati.
Nismo govorili, smo kričali! Ali smo samo jokali?
Bil je mučen, grozen in obupen krik.
Žalosten, grozljiv, Gospod, bil je strašen.
Jokal sem tudi jaz, jokal z njimi.
In kriki so počasi izginjali, po malem.
Jokal sem s tisto materjo, ki je zaman iskala,
iskala je otroški glas, izgubljeni v mraku.
Bili smo samo glasovi, ki se niso nikdar našli.
Nehal sem jokati, ne morem več, utrujen sem.
Sedaj pa ta tišina, kruta, moten sem, in sam.
Vzemi me, Gospod, zakaj sem še sam?
Zaprli so to jamo, vem, zraka ni več.
Sam sem, v temi. Kdaj bo konec tega?
In ledbim nad njimi, na vrhu njihovih sanj,
v temni globini te hladne gore.
Moja roka, negibna, sloni na eni nogi.
Druga se dotika hrbta, hladno je.
Moje noge so pomešane z drugimi.
Na mojih prsih je glava, ki lebdi nad mano.
Ob mojem obrazu pa mehka, ženska medenica.
Tudi jaz ledbim nad njimi, z njimi. Za vedno?
Ne morem več, Gospod, grozno je, obupavam.
Še včeraj sem govoril z njimi, ali smo jokali?
Zraka ni več, samo ta zadušljivi smrad ostaja.
Vsi so tihi. Minili so dnevi? Vse je izginilo, počasi.
Ne vem kaj je z mano. Ne zmorem več tega.
Ječaje je utihnilo. Utrujeni so bili, ubogi, izčrpani.
Utihnili so glasovi, kot črički ob jutranji zori.
Sedaj pa ta osamljenost. Tišina in jaz.
In ta kruta, mrzla, neskončna tema.
In ti, Gospod, ki me poslušaš, ki me čakaš.
Ne morem več, zmanjkuje mi zraka.
Nič se ne premika v mojem telesu, nič več.
Zemlja me ne objema, okrog mene, samo ljudje.
Mehka snov njihovih življenj, izginila je.
Mar, sem še vedno živ? In sam?
Gospod, zakaj me ne vzameš k Tebi?
Stokanje se je rahlo stopilo v tišini. Kdaj?
Rad bi slišal samo še nekaj žalovanja,
da bi jim lahko ponudil mir, tudi zase, tolažba,
teh bratov, ki mrtvi ležijo z mano.
Kmalu bomo skupaj spet, za vedno.
Slutim mehko govorico v glavi, slišim jo.
Tišina, ki postaja sveti mir, ali že prihajaš?
Da, olajšan sem, Gospod, si že tukaj?
Ne jokajo več, kajne, ali so že s Tabo?
Vzemi me. Hočem biti z njimi, in s Tabo.
In zdaj Gospod, samo še nekaj bi te prosil,
da mati ne bi izvedela, kaj je bilo z mano.
JL/AC
