Kdor je vključen v kako skupnost, dobro ve, kako se običajno na enega človeka ali na ozko skupino ljudi naloži cela vrsta obveznosti, drugi pa se temu spretno izognejo. Ob tem poslušamo njihove izgovore, kako da ne morejo, nimajo časa, koliko dela, skrbi in obveznosti da imajo. Tisti z grmado odgovornosti nehote pomisli, ali je res edini na tem svetu, ki ima čas …
Na to sem se spomnil, ko sem znova prebiral knjigo Janeza Hladnika Od Triglava do Andov s podnaslovom V službi Cerkve in naroda. Morda se spominjate, da je to knjiga, ki jo je omenila naša sogovornica Helena Janežič v letošnji januarski številki Naše luči kot eno od štirih publikacij, ki jih je prejšnji režim tudi uradno prepovedal. Sicer je prepovedal vse, kar mu ni bilo po dlaki, Hladnikovo knjigo pa je dal prav v uradni list, čeprav gre za besedilo brez kakršne koli idejne agitacije. Pravzaprav so samo spomini, avtobiografija. In ta cenzura se ni dogajala v štiridesetih ali petdesetih letih, pač pa na pragu osemdesetih – leta 1978! Takrat je knjiga izšla v Gorici in tudi tokrat je za njen izid oziroma ponatis poskrbela Goriška Mohorjeva družba z Eriko Jazbar, ki jo je tudi uredila.
Ampak vrnimo se k uvodu. Janez Hladnik je bil duhovnik, misijonar, urednik, publicist, karitativni delavec in neutruden organizator. Najbolj se je proslavil s tem, da je rešil usodo približno 6.000 slovenskih beguncev, ko jim je prek predsednika Juana Perona utrl pot v Argentino. A to je ne glede na izjemen rezultat le kapljica v morju njegovih prizadevanj na najrazličnejših področjih. Ko bereš njegove besede, komaj verjameš, da lahko en človek toliko naredi. Obenem pa je venomer pisal. To se pozna tudi pri njegovi knjigi, ki je zelo preprosto in prijetno branje.
Na Rafaelovi družbi smo v mislih in z delom že nekaj časa na Svetih Višarjah, čeprav se zdi, da sta avgust in romanje treh Slovenij še daleč. Za spodbudo, da se poleti tam vidimo, naj navedem par stavkov Janeza Hladnika iz časa, ko je obiskal domovino. Takole pravi: »Ves čas bivanja v Sloveniji me je preganjala misel, ali bom pred povratkom v Argentino utegnil obiskati Svete Višarje. Tako se mi je zdelo, da bi vsa moja pot bila le na pol izvršena, če ne bi še Marije v višarskem raju pozdravil.«
Razloži pa tudi, zakaj je tako: »Vrnil sem se v svetišče, da se še enkrat predam molitvi. V Fatimi je bila molitev topla; polna zaupanja je bila v Lurdu; iskrena in vero prežeta na Brezjah in Sv. Gori, a nikjer se Mariji in njenemu sinu nisem čutil tako blizu kot v višini Sv. Višarij.«
Lenart Rihar
