HA HA, BEST SELLER!

Tako mi je odgovoril Andrej Rot, ko sem mu pravil, da sem zadnji izvod knjige dobil v Konzorciju. Šel sem namreč v knjigarno na Slovenski, ker mi je on sam omenil, da je knjiga izšla, in jo priporočil.

Gre za kratke zgodbe, pol izmišljene, pol resnične, iz slovenskih domov, klubov (in drugih krajev) v Argentini, tako kot so tudi nekatera imena v njih  izmišljena ali pa resnična. Prvo besedilo je kratek esej “Filozof v veleblagovnici”, gre za filozofa Slavoja Žižka, danes zvezdnika med slovenskimi filozofi.

Podrobneje o knjigi pa smo povprašali njenega avtorja Gregorja Papeža.

.

.

Zakaj je na prvem mestu esej o slovenskem mislecu Žižku, čeprav naj bi bila knjiga zbir zgodb zdomcev?

→ Knjiga je bila mišljena kot „povesti“, v glavnem v zvezi z zdomstvom, je pa založnik Andrej Lokar želel vključiti tudi ta esej, ki je bil prej objavljen v reviji Kuda Kdo. Se pravi, da je bila založnikova zamisel, ki pa ni brez neke logike, saj je nekaj teh povesti bilo objavljenih že v omenjeni spletni reviji. Lahko bi rekel, da je založnik združil gradivo. Esej je nastal potem, ko je Andrej nedavno srečal Žižka v trgovini in ga vprašal, ali bi ga smel fotografirati. Sliko mi je takoj poslal. Na njej sem videl človeka s palico, a to je bila optična prevara, saj je tista „palica“ bila v resnici črna črta stika blagajniškega pulta in tal, ki se je dotikala mobilnega telefona v Žižkovi roki. Tako mi je prišlo na misel primerjati tisto sliko s pesnikom v zdomstvu, ki s težavo in s pomočjo palice vleče za seboj svojo človeškost in pušča za sabo eno stoletje, ki odhaja za večno za vrati pandemije.

Kako si – ali sta z Andrejem – prišla do te ideje, prevoda, izdaje v Sloveniji?

→ Pravzaprav je bil tisti, ki je želel objaviti te povesti, Vinko Rode. V začetku je bilo samo nekaj gradiva. Zgodbe sem mu redno pošiljal po elektronski pošti. Pred tem sem občasno pisal kratke zgodbe za neko spletno stran v Mendozi, včasih je to bila tudi kaka povest, ki se je dotikala vsebin slovenske skupnosti. 

Leta 2018 sem živel v Cordobi, v Buenos Airesu pa sem se srečal z Vinkom  in Andrejem. Slednji se je odločil, da bi zbral povesti, jaz bi napisal še kakšno in tako bi bila sestavljena zbirka zgodb. Tokrat sem zgodbe pisal v Cordobi,  Andrej pa jih je prevajal in pripravljal za knjigo. Nekaterih ni uvrstil, večino pa.

Kljub temu da je “zdomstvo” bilo prikazano v prizorih, ki so se dogajali v domovih, na primer sobotno balinanje pozno v noč, je v  knjigi tudi nekaj povesti o drugih temah, saj nam je tistim, rojenim v Argentini, pojem “zdomstvo” nekoliko abstrakten. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da sem tedaj bival v Cordobi, provinci, ki je bila vselej močno prisotna v argentinski zgodovini.

Tu se ne moreš izogniti hoji po sledeh neke preteklosti, ki je ne moremo zanikati. Česa takega ni mogoče čutiti v Buenos Airesu, kjer se preteklost nenehno izgublja.

Končno je Andrej našel neko rdečo nit, ki druži vseh dvanajst izbranih povesti. Prevedene jih je poslal Andreju Lokarju, ta pa je nekatere objavil v spletni reviji.

Zgodbe so izmišljene, a tudi resnične. Večkrat lahko prepoznaš primere, ki so se v resnici zgodili.

→ So določene reči, ki ti ostanejo v spominu. Na primer gledanje prekaljenih borcev, kako kegljajo, kako premikajo telo … kako se navdušujejo nad vsako igro. Navsezadnje je bila to edina zabava za najstnika brez denarja, da je šel kam ven. V spominu mi je tudi, kako sem večkrat obiskal Maksa Loha. Jaz sem jih imel petnajst, on pa je bil že v letih. Jaz sem se dolgočasil, on pa se je znal zabavno pogovarjati. Bila sva samotarja, med nama pa je bilo tisoč let razlike. On je bil svoj čas sodnik v Jugoslaviji, tu pa vratar v tovarni. Od njega sem slišal izraz “prišel je na numere” (pršu je na numere). V Cordobi sem spoznal sorodnike dr. Zelaye, ki je bil svoj čas zelo poznan na severu države; od daleč so hodili k njemu, imel je sposobnost, da je takoj, brez rentgenske slike ali analiz, diagnosticiral – ne da bi se zmotil! On je na primer resnični junak, ki je vključen v povesti, večina pa je izmišljenih. Resnične so nekatere situacije, tudi nekateri liki …

Knjigo je izdalo in založilo umetniško društvo KUD KDO. Ali razmišljate, da bi knjigo natisnili tudi v Argentini ali ponatisnili to slovensko izdajo?

→ Ne verjamem, da bi knjiga izšla tudi v Argentini. Pripomnim naj, da bi pri tako svobodnem načinu, kot je napisana, potrebovali založbo in urednika brez preveč predsodkov. Čeprav je očitno, da so nekateri izrazi karikirani, so na meji politične korektnosti, skoraj vulgarni – nikdar se nisem branil tega –, je tista svoboda nekaj, kar se dogaja samo med pisateljem in založnikom. Tu oba sprejemata eden drugega, čeprav je založba kar konservativna.

.

.

Knjiga nima predgovora, pač pa spremno besedo Andreja Rota, v kateri opiše avtorja, njegovo delo in delovanje ter na kratko tudi vse objavljene  zgodbe. Prevod je odličen, pravzaprav sploh ne morem govoriti o “prevodu”, ker ne poznam izvirnika. Nekaj podobnega sem čutil, ko sem prebiral Prenzov roman “Samo drevesa imajo korenine”, to je, da je odlično napisano (v slovenščini), tekoče, brez zatikanj, z izbranimi besedami, skratka brezhibno. Ob tej priložnosti sem prosil Andreja Rota, da še sam kaj pove o Gregorjevih povestih.

→ Po tistih izkušnjah s knjigami, ki jih je Gregor objavil (na lastno pest in žep, npr. Plavaj, Nikdar, E.), se njegove sile, navdih in želje niso izčrpale. Na Radiu Slovenija je objavil zgodbo Post (prevedel jo je Gregor Batagelj), objavljene so bile tudi nekatere njegove pesmi … Pri tem so nekateri (med njimi je bil prav gotovo Vinko Rode najbolj vztrajen) želeli, da napiše še druge zgodbe. Gregor jih je bil poln in tako jih je začel oblikovati, drugo za drugo, dokler ni postalo jasno, da se jih je nabralo lep šop. Prve objave so bile na radiu, nato na spletni strani revije Kulturnoumetniškega društva Kdo. Med tem je sveženj zgodb že romal od založbe do založbe, a pravega zanimanja za objavo knjige ni bilo. Vendar knjiga je bila pripravljena že leta 2018. In čakala. Pojavil se je tudi sponzor, ki bi omogočil izid knjige, vendar ne v Argentini ne v Sloveniji ni bilo založnika, ki bi sprejel izziv, dokler se ni urednik spletne revije KUD Kdo Andrej Lokar, ki je do lani objavil tri Gregorjeve zgodbe in esej Filozof v veleblagovnici, odločil za natis knjige. Tako je knjiga izšla decembra 2021, Gregor pa je dobil prve izvode sredi januarja 2022. 

.

Hvala obema za pogovor. Želim, da bi se vajino sodelovanje še nadaljevalo!

(Karikature so tudi delo Gregorja Papeža: na eni Rok Fink in Andrej Rot, druga je njegov avtoportret.)

.

Rok Fink

Lektoriranje: Tjaša Lorbek

.