Spoštovani, leto je naokrog in zopet smo zbrani, da počastimo pobite domobrance in žrtve komunističnega nasilja na slovenskih tleh.
Od prve Spominske proslave bo že 75 let. Letos obeležujemo 80. obletnico domobranstva in 75. obletnico prihoda prvih slovenskih beguncev v Argentino.
Pa se slovenske tragedije polpretekle zgodovine ne bi spominjala z zgodovinskimi podatki. Spominski nagovor naj bi bil iz srca, poln ljubezni in hvaležnosti do vseh, ki so bili in so del teh tragičnih dogodkov. Vabim vas, da si v spomin prikličemo osebe: očeta, starega očeta, pradedka, strica, druge sorodnike, prijatelje. Žive priče lahko obudite tudi kraje in prostore, kjer ste težke dogodke doživeli. Vsak izmed nas hodi skozi življenje zaznamovan s temi zgodbami. Ene bolj krute, druge manj, vendar vse zaznamujoče. Kolikokrat smo slišali o grozotah, ki so se dogajale med vojno in po njej. Kako težko je bilo življenje po taboriščih. Še bolj težko je bilo za tiste, ki so ostali doma. Koliko družin je bilo ločenih in so se lahko pridružili očetom, staršem šele po dolgih letih.
Ko se spominjamo, pomislimo zakaj se je moralo to zgoditi. Je bilo to zlo, ki se je poosebilo v tistih, ki so hoteli za vsako ceno priti na oblast in uvesti v Sloveniji komunistični sistem? In je bila krivda nasprotnikov le ta, da so se jim uprli? Če gledamo nazaj, težko razumemo, da se je kaj takega lahko zgodilo. Vendar v tem, našem času, vidimo koliko se vsega tega ponavlja. Preteklost, zgodovina se nam ponavlja. To lahko preverimo v vsakdanjih novicah.
Zato smo danes, po osemdesetih letih tukaj. Imamo pravico in dolžnost, da se spominjamo pobitih žrtev. Teh žrtev ne smemo nikdar pozabiti. Doprinesli so največjo žrtev, ki jo človek lahko položi na oltar domovine: svoje lastno, mlado, upov polno življenje. V njih imamo vsi Slovenci duhovno bogastvo. Iz tega bogastva lahko črpate vi mladi, ki teh tragičnih dogodkov niste doživljali in se vam zdijo oddaljeni; ali vam je težko Slovenijo doumeti kot domovino. Njihov vzgled ljubezni do domovine, do slovenskega naroda, slovenskih korenin naj vas nagovarja tudi danes.
Vsak človek ima pravico do spomina. Dolžni smo jim spoštovanje in ljubezen. Na spominski slovesnosti za žrtve komunizma, ki je bila na večer 16. maja na Trgu republike v Ljubljani, je nam vsem dragi misijonar Pedro Opeka povedal: »Samo resnica nas lahko osvobodi, da skupaj živimo in delamo, kar nam daje vrednote in skupne cilje v našem življenju in v skupnosti. Spominski večer slovenskih žrtev druge svetovne vojne je velikega pomena, ker je nujno, da vedo naslednje generacije Slovencev, kakšna krivica se je zgodila tisočem sorojakom; brez pravičnosti ni pravega bratstva in sožitja med samimi slovenskimi državljani.
Resnica in priznanje krivic je podlaga vsake sprave, zato moramo vsi delati in si prizadevati za spravo vseh Slovencev, ne samo tistih, ki so nekoč zmagali, ampak tudi vseh tistih Slovencev, ki so bili pozabljeni in ki niso imeli iste državljanske pravice. Prava zgodovina se piše z resnico v srcu in ljubeznijo, in v duhu človečanskih pravic. «
Komunizem je našim žrtvam vzel pravico do življenja, dolgo so bile zamolčane in so večinoma nepokopane. V Kočevskem Rogu so oktobra lani iz brezna pod Macesnovo gorico, izkopali posmrtne ostanke 3450 Slovencev, pripadnikov Slovenske narodne vojske, ki sedaj čakajo dostojnega pokopa. Te žrtve imajo naravno pravico do groba in imena.
Lansko leto smo s ponosom obhajali prvi narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Letos ga je vlada na predvečer med spominsko slovesnostjo ukinila.
Ob tej novici je na slovesnosti predsednik Nove Slovenske zaveze, dr. Matija Ogrin, izrekel: »Lahko nam vzamejo dan spomina, ne morejo pa nam vzeti spomina in sočutja. To dvoje je stvar duha – in moč duha je večja kakor moč nasilja.«
Tudi zaradi teh dejanj smo danes tukaj. Zaradi naših žrtev se moramo tudi javno izraziti, da bodo zločini zapisani in, kolikor se le da, popravljeni.
In ker po tolikih letih resnica in krivice še niso bile priznane, mora spomin prehajati na mlajše rodove. Da bomo še v prihodnosti, z globoko hvaležnostjo … »s spominom počastili njihovo junaško življenje.«
Tatjana Modic
