Spoštovani prijatelji resnice!
Trije totalitarizmi so tragično zaznamovali 20. stoletje in se v morilnem tekmovanju med seboj prekašali. Strašno tragični privilegij Slovenije je bil v tem, da je hudo trpela vse te tri politične kuge. Trojno so se nad Slovenskim narodom znesle z vsemi grozotami njihove krutosti.
Dva, okupatorja, sta si požrešno želela prisvojiti že itak skrajno skrčeno slovensko ozemlje. Tretji, bratomorilec, je z besno podivjanostjo pričel ubijati najboljše, najvplivnejše in najbolj zavedne rojake, ki so si prislužili smrt s tem da so bili globoko verni in ker niso soglašali s komunističnimi nazori in metodami.
Fašizem je že od svojega nastopa nasilno izvajal načrtno raznarodovanje v tistih slovenskih krajih, ki so po mednarodnih političnih spletkah pripadle Italiji po prvi svetovni vojni. Pri tem je uporabljal najkrutejša sredstva, ki jih je na žalost zmožen le človek. Z razkosanjem okupirane Slovenije je v Ljubljanski pokrajini brezobzirno streljal talce, rušil in sežigal vasi in odvajal zlasti mlade moške v internacijo, kjer jih je v taboriščih premnogo od lakote umrlo.
Nacizem je s svojim brutalnim nasiljem zasedel Gorenjsko in Štajersko. Takoj je izgnal duhovnike in druge intelektualce in nad ljudstvom izvajal prav tak teror, kot po ostali okupirani Evropi. Mobiliziral je mlade v svoje vojaške formacije in jih razpošiljal v smrt na najrazličnejše fronte.
Komunizem, ki je že dolgo dobo izvajal brezobzirno nasilje v Sovjetski zvezi, se je s paktom Ribbentrop – Molotov zvezal s Hitlerjevo Nemčijo za napad in medsebojno razdelitev Poljske in tako zanetil grozo 2. Svetovne vojne. Zaradi te povezave so slovenski komunisti s simpatijo sprejeli okupacijo Slovenije in ostale Jugoslavije in se izjavljali in organizirali proti zahodnim zaveznikom. Šele z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo so zavrteli obrat in nesrečne razmere izrabili za svoj primarni revolucionarni namen.
V okupiranih deželah je po mednarodnih konvencijah dovoljena in moralno upravičena minimalna in osnovna kolaboracija, ki omogoča red in preživetje. Okupatorji pa so kljub temu ostali narodni sovražniki in kot take jih je spoznala in čutila absolutna večina Slovenskega naroda. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da bi kolaboracijo očitala tista stran, ki je z okupatorji sklepala skrivne medsebojne nenapadalne dogovore in po spretnem zavajanju zahodnih zaveznikov iz obeh strani prejemala orožje za pobijanje lastnih rojakov.
Z revolucijo so se pričele likvidacije. V smrt so bile zapisane odlične osebnosti pa tudi družine, celo z dojenčki. Komunisti sami so si pripisali in prilastili monopol nad odporom in preganjali gverilske skupine organizirane v Legijah, ker se jim niso podredile.
V samoobrambi so se spontano začele zbirati Vaške straže, z razpadom Italije pa je nastala močna vojaška formacija Domobranstva. Močna predvsem zaradi notranjega pogona, ki ga je omogočala in gojila ljubezen do Boga in Domovine.
Mit takozvane Narodno-osvobodilne borbe je potreboval ožigosanje vseh nasprotnikov z izdajalci. Tako se laž dokazuje z lažjo.
Vsako leto se v juniju zbiramo na spominskih proslavah. Zakaj ravno v juniju? Ker je junija leta 1945, že mesec po končani drugi svetovni vojni, Slovenski narod pretrpel višek svoje tragedije. Komunistični revolucionarji, ki so se s tujo pomočjo polastili oblasti, so brez sodbe, skrivaj, divjaško pobili od Angležev zvijačno vrnjene domobrance. V kričeči dokaz svoje krivde so ta velezločin dolga desetletja tajili, zastražili kraje kamor so zmetali trupla, jih prekrivali z industrijskimi odpadki ali z devetimi pregradami zabetonirali vhode.
A tudi po množičnih pobojih trpljenje ni prenehalo. Težko pričakovan mir ob koncu vojne je brutalno nadomestila nepopisna groza. Po ruskem modelu vzpostavljeni režim je vsem drugače mislečim odvzel vse politične in družbene pravice.
Žrtve so bile naše družine, naši predniki, ki so zapustili vse, da so si ohranili golo življenje. Proti svojim željam in načrtom so morali po svetu in si tam ustvarjati nov dom.
Še huje so trpeli rojaki doma. Nadaljevali so se skriti umori. Na montiranih sodnih procesih so jih krivično obsojali na prisilno delo in celo na smrt. Versko udejstvovanje je bilo v javnih poklicih prepovedano in je postalo ovira za službo. Otroci so bili zaradi prepričanj svojih staršev zapostavljeni, sramoteni in omejene njihove možnosti šolanja. Ob odvzemu pravic so jim tudi razlaščali imetje. Vse življenje je bilo pod neprestano politično kontrolo in skrivno nastavljeni mikrofoni so stalno prisluškovali. Načrtno so ljudi zastrahovali in povzročali nezaupanje med sosedi, prijatelji in celo znotraj lastnih družin. Ker se o marsičem ni smelo govoriti je strah primoral avtocenzuro kot edini način prilagajanja a obenem samozatiranja. To so rane, ki so zastrupile mentaliteto več generacij Slovencev in še danes niso povsem zaceljene.
Nacizem in fašizem sta v splošnem javnem mnenju odločneje zavržena, a prav tako tudi komunizem izvira iz paranoičnih ideoloških konceptov in je vsem trem posamezni človek – oseba – izključno samo sredstvo. Človeško življenje zanje nima nobene prave veljave. Novim oblastnikom se nikakor ni šlo za narodov blagor, temveč za nasilno izvajanje oblasti v lastno korist in korist novega razreda, pod vodstvom Moskve in takrat še opevanega Stalina. Ko so čez leta pretrgali z njim, se je pod navideznimi spremembami nadaljeval isti avtoritarni model, nove žrtve pa so še postali tudi njegovi zagovorniki.
Smisel teh naših proslav ni bolestno brskanje po preteklosti. Proslavljanja prav gotovo ne potrebujejo žrtve, ki so – verujemo – že pri Bogu. Potrebujemo ga mi! Ti spomini in ta zavest so naš ognjeni steber in naše vodilo. Naša skupnost izvira iz teh tragičnih dogodkov in je bila birmana v begunskih taboriščih. Vsak izmed nas se jih mora zavedati, da se zave sam sebe in se v globini spozna. Preko spomina vemo kdo smo in kam smo usmerjeni. Dr. Milan Komar, največji filozof naše emigracije, je z njemu lastno jasnostjo to sintetiziral v enem stavku: “Kdor se spominja, vase se povrača”.
Danes častitljivih živih prič te slovenske tragedije že skoraj ni med nami. Ostali so nam njihovi objavljeni spisi, marsikatera družina pa kot dragocenost hrani osebne zapisane ali posnete spomine. Če kdo zares išče zgodovinsko resnico ima danes na razpolago več gradiva kot se ga da prebrati. Dolga desetletja je bilo strogo prepovedano in kaznivo vnašati zunaj države tiskano literaturo ali celo osebna pisma. Z ustanovitvijo svobodne Slovenske države so ti časi minili, resnica pa še vedno z veliko težavo prodira in jo niti razbitje devetih betonskih pregrad Hude Jame ne sprosti v svoboden polet. Zato prosímo Tistega, ki se je apostolom in nam predstavil kot Pot, Resnica in Življenje, naj nas vodi po poti resnice v pravo svobodno življenje slovenskega naroda.
Simbolno pa tudi pravno pomembno bi bilo sprejetje evropske deklaracije, ki obsoja brez izjeme vse tri totalitarizme in proglasitev 23. avgusta kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, a tega formalnega akta slovenski organi oblasti še vedno ne zmorejo. Bila bi to zgodovinska politična gesta, še bolj pomembno bi pa bilo, da se slovenska javna zavest definitivno izčisti. Vedno so taki procesi počasni, a na žalost v našem slučaju preveč počasni. Želeli in upali smo, da se bodo v neodvisni Sloveniji pospešili, saj vendar ni prave svobode, če ne sloni na resnici. Po Prešernovo prost je rojak ki je zunanje in notranje neodvisen ker je brezkompromisno zavezan resnici.
Prispevek naše skupnosti k temu zavedanju zdaj že ne zgleda preveč pomemben. Omejene so naše možnosti, da bi ob stikih z matičnimi Slovenci prepričevali ali razlagali resnico o medvojnih in povojnih dogodkih. Neprecenljive vrednosti pa je že naše življenjsko pričevanje z vrednotami, toliko bolj kadar ste priče mladina iz tretje ali četrte generacije. Da so vrednote, ki so jih večinoma preprosti slovenski fantje z življenjem in mučeniško smrtjo izpričali, vodilo našim dekletom in fantom tu v Argentini, je verjetno naš najbolj vreden doprinos k tej izčistitvi.
Zato: Zaradi teh vrednot
Zaradi junaškega poguma mučencev
Zaradi njihovega poštenja in solidarnosti
Zaradi njihove ljubezni do Boga in Domovine
Zaradi njihovega odpuščanja krvnikom
Zaradi njihove mučeniške smrti
Zaradi njihove zavezanosti resnici
Zaradi resnice
SLAVA JIM!
Franci Sušnik.
Domobranska proslava, Slovenska hiša 4. 6. 2017
