Pred 75 leti, 25. junija 1945 je Edvard Kardelj iz Beograda poslal Borisu Kidriču v Ljubljano osebno depešo, v kateri je zahteval hitrejše čiščenje oziroma pobijanje. Morija se je okrepila in na transportu proti Kočevju se je znašel tudi moj oče.

Ob začetku vojne ni imel niti 14 let. Kljub temu si je že leto kasneje kopal grob ob raciji italijanskega okupatorja, se nato skrival preko nove nemško italijanske meje, stražil v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu, bežal iz zapora na Ljubljanskem gradu, bil obsojen na 20 mesecev prisilnega dela in poslan v nemško taborišče Dachau, se z domobranci umikal na Vetrinj, bil vrnjen v Jugoslavijo in v partizansko taborišče Šentvid nad Ljubljano.

Nato prav na tem mestu pod Macesnovo Gorico skupaj s stotinami svojih mladih in mladoletnih vrstnikov postavljen pred strojnice brez vsake sodbe in še manj krivde.

Ko je v času okupacije odšel iz domobranske postojanke, da bi pomagal doma na kmetiji, nato pa še pobegnil iz nemškega zapora, je bil sojen in za kazen dezerterstva poslan v Dachau. V brezno in smrt v Kočevski Rog pa je bil s strani osvoboditeljev poslan brez sodbe in brez kakršnekoli krivde. Pekel tega morišča in čas med umirajočimi sotrpini ga je zaznamoval za vedno.

Kar je zgrešila morilčeva krogla, je režim nadoknadil z vladavino strahu, ki je ubijala spomin in resnico.

Čas nepredstavljive groze in smrtne grožnje je pri dobrih ljudeh oblikoval stavek novoreka, ki se je glasil. “Bolje, da ne veste.”

Resnica je bila tako strahotna, da njenim drobcem sprva mladi nismo niti verjeli. Očitno je tako strahotna, da v 75 letih v Sloveniji še nihče ni posnel nobenega filma o tej tragediji, ki nas je usodno razklala. A resnica je kljub temu živela v malih otočkih, po nekaterih cerkvah, v zamejstvu in po svetu, med rešenimi in obvarovanimi. In med morilci, ki so v neprespanih nočeh strmeli v konec.

20. stoletje v Evropi je rodilo dva velika zla. Nacionalsocializem in komunizem. Na stotine milijonov ljudi je trpelo zaradi obeh. Slovenski človek še posebej, še prej pa so naši primorski rojaki izkusili jarem fašizma. Oba velika zla sta posnemala drug drugega in tekmovala med seboj v grozodejstvih. Oba sta bila genocidna.

Zlo je zlo zaradi svojega značaja in posledic svojih ravnanj in ne zaradi svojega ideološkega plašča. Zlo, ki se spopade s svojim dvojnikom zaradi interesov, zato še ne postane dobro. Zla se trajno tudi ne da odpraviti niti z maščevanjem, niti s pozabo, ampak samo z vladavino prava.

V naravi človeka je, da se upre krivici. V naravi človeka je, da si želi živeti svobodno in dostojno življenje. Posameznik, ki je bil potisnjen v vrtinec okupacije in državljanske vojne in je želel ostati zvest samemu sebi, pa velikokrat ni imel dobre izbire.

A odpor proti kateremukoli zlu je bil legitimen. Zato spoštujemo vse, vse posameznike, ki so se odločili iz tega nagiba in ki so se borili proti fašizmu, nacionalsocializmu in komunizmu. Vsi, ki so umrli v ali zaradi tega odpora, imajo pravico do imena in spomina, zaslužijo si dostojen grob in naše spoštovanje. Samo to je lahko trajna osnova narodne sprave Slovencev.

Nekaj, kar so svojci pobitih in vsi dobromisleči ljudje pred 30 leti na tisti prvi žalni slovesnosti tu v Rogu iskreno želeli, a so bili v glavnem prevarani. Zato smo šele danes, po 75 letih, prvič tu na mestu velikega morišča Slovencev.

In spravo bomo dosegli. Nekoč v prihodnosti. Danes na žalost še ne, saj so besede “še premalo so jih pobili” in klici ter grožnje s smrtjo drugorazrednim ponovno postali del našega vsakdana, neke izkrivljene, nove normalnosti. Mnoge bolj moti ne-prepoved nekega koncerta kot pa srhljivi odmev govorice, s katero so na tem mestu opravičevali množično morijo in zločin proti človeštvu.

Zato se moramo namesto tega, da bi živeli drug z drugim, še vedno truditi vsaj za to, da ne bi živeli drug proti drugemu, ampak vsaj drug ob drugemu. To nam zaenkrat za silo uspeva.

Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo. Storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.

Kajti, zakopani v vsakdanje težave ter izzive vseeno tudi na tem mestu ne bi smeli spregledati bistva.

Kaj lahko danes odgovorimo tistim rojakom, ki so svoja mlada življenja pustili v tem breznu pod Macesnovo Gorico ali tistim v Smrečju pri Turjaku, ki so pod streli protikomunistične strani umrli tik pred koncem vojne?

Oboji združeni in dokončno spravljeni v smrti, nemo strmijo v nas žive in že 75 let molče sprašujejo: »Sta vas naša smrt in žrtev kaj izučili?

Odgovor je vseeno: Da. Resnica o vaši in zame neposredno očetovi usodi, ki je s polno težo legla na nas tik pred osamosvojitvijo, je s takšno silovitostjo pričala o tem, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času, da smo storili res vse, da pol stoletja kasneje ne bi ponovno krenili v znano, grozljivo smer. In uspelo je.

Druga, povojna generacija, ki jo tukaj na svojevrsten način poosebljava s predsednikom Borutom Pahorjem, je leta 1991 kljub vsem mogočim slabim napovedim in obetom dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem neverjetnem, čudežnem podvigu naroda prelita bratovska kri.

Tudi zato imamo pravico, da vse brez razlik pokopljemo v označenih grobovih.

Da se vrnemo med civilizirane narode. Da vse umrle sprejmemo med naše občestvo in da postanemo celota. Da sovraštvu odrečemo domovinsko pravico ter se usmerimo v temeljno sporočilo naše ustavne himne, ki pravi: edinost, sreča, sprava, – naj spet k nam nazaj se vrnejo.

Prav na isti dan v letu, 25. junija 1991, natančno po 46 letih od grozovitega povelja o čiščenju in pobijanju, smo Slovenci vsemu navkljub postavili samostojno državo. Ideja, sanjana na Svetih Višarjah in skovana z Majniško deklaracijo, je meso postala.

Usodnemu razkolu navkljub Slovenci nesporno imamo v svoji novejši zgodovini obdobje, ki nas je v zelo veliki meri poenotilo in združilo s plemenitim ciljem. Imamo vrednotno središče našega naroda. Imamo sveti dan, ko si je slovenski narod edinokrat v svoji zgodovini res pisal sodbo sam.

Veličastna je bila ta sodba in če bi jo danes ponovili, bi bil rezultat plebiscita podoben. In ko je prišla ura preizkušnje, smo odločitev naroda skupaj branili sinovi partizanov in domobrancev. Sinovi preganjane in izgnane emigracije so se javljali kot prostovoljci v slovensko Teritorialno obrambo. 

Zato: delajmo za spravo, zdravimo rane, varujmo spomin in resnico. Na piedestal slovenske državnosti  postavljajmo v ospredje čas, ki nas je združeval. 

Tako bomo delali dobro za vse naslednje generacije naših potomcev. Imamo ustavo in ustavne vrednote, ki so skupne in za vse enake. Imamo samostojnost. Imamo skupne nacionalne in državne simbole. Imamo krasno domovino, imamo vrt sveta, ki mu ni para. Ko pridejo najtežje preizkušnje, dokazujemo, da zmoremo.  Zmogli bomo, čeprav pozno, vrniti ime in spomin tudi vsem nepokopanim. Vsem našim mrtvim. Bodi zdrava, domovina. Bog te živi!