»Ko se bomo vrnili …« je bila želja, sen, načrt marsikaterega od naši staršev, sorodnikov ali znancev, ko so prišli kot begunci v Argentino. Malokomu se je želja izpolnila, morda šele posthumno. Morda niso niti na glas izrazili želje, da bi se to zgodilo. A človek obrača, Bog pa obrne.

Ko je starejša generacija Lesarjevih odšla s tega sveta, so se začeli pojavljati zvezki, spisi, za katere morda niti sami niso vedeli več zanje. Stari, porumeneli, pobledeli papirji – kdo bo to prebiral? Kam z njimi? Dilema marsikaterega. Enostavna rešitev je: zažgati, pometati stran, prodati za star papir. 

Ko je Ana Marija Rant, poročena Gaser, zvedela za zapiske svojega starega očeta notarja Josipa Lesarja, je spoznala, da enostavna rešitev ne pride v poštev. Ti zapiski so zlata vredni, čeprav z njimi ne bo nihče zaslužil, še manj obogatel. Zapiski so bogastvo, ki ga je nakopičil notar Lesar, da bi ga razdelil svoji družini, sokrajanom, svojemu narodu.

Eden izmed sestavkov je v teh dneh zagledal luč sveta v obliki knjige in nosi naslov Hrvača, opis gospodarske strukture kmečke vasi. Spisana je bila do leta 1950 v Buenos Airesu. Hrvača je njegova rojstna vas, čeprav danes nosi ime Hrovača in leži v bližini mesta Ribnica. 

Svojo vas je opisal zelo natančno s podatki iz leta 1910. Sam tega ni izjavil, lahko pa sumimo, predvidevamo, da je knjigo želel že prej napisati in so – kot sam pravi – spomini nastajali več let, napisani pa so bili šele v Buenos Airesu. V uvodu je napisal, da je osem let delal v vasi, zato je imel podatke na dlani; a te podatke si je zelo dobro zapomnil, morda tudi zapisal. A ni se ustavil le v preteklosti: poglavje je posvetil tudi izboljšavam, ki bi bile potrebne, da bo kmečki stan v prihodnosti zmogel preživeti.

V klasični slovenski literaturi nastopajo gruntarji, kajžarji, za katere sam nisem mogel dobiti prave slike o njihovem bogastvu ali revščini. Gruntar je bil vedno predstavljen kot bogat kmet. To se pravi, da se je lahko preživljal in da mu je še ostalo, da je lahko napredoval. Pa koliko je velik grunt? 20, 50, 200 hektarov? Prave številke so mi bile zakrite. Lesar v svoji analizi točno opredeli ta razmerja in tudi razdeli hrovaške gospodarje v polgruntarje, četrtgruntarje in kajžarje (gruntarjev vas ni premogla). Koliko hektarov gozdov, pašnikov, njiv, vrta je vsak imel. In če mu ni zadostovalo za preživljanje, s čim se je še preživljal? Z vozarjenjem, tesanjem, šivanjem …

Zelo zanimivo je, da v razpredelnico, kjer so naštete družine, našteje tudi število moških, žensk in otrok od 14. leta dalje. Ne samo to: tudi koliko konj, krav, volov, telet so imeli v svojih hlevih!  

Glavni del so seveda gospodarski podatki, ki pa mi niso zveneli dolgočasni; vsaj meni so se zdeli zanimivi. Da je knjiga vsekakor zanimiva, pa Lesar poskrbi z opisom navad iz tistega časa: od miklavževanja, fantovanja, žegnanja, pa do kropljenja pokojnih in pogrebov. Ker je od opisanih časov preteklo že 113 let, se je seveda marsikaj spremenilo in zamrlo. Pomislimo samo, kako so se zaradi korone skrčili že itak poenostavljeni pogrebni postopki. Človeku se kar milo stori, ko primerja. Opiše težko življenje mater, ki so že nekaj dni  po rojstvu otroka morale aktivno skrbeti za naloge hišne gospodinje in dela na vrtu. 

Knjiga je sama po sebi bogata, a jo je bilo treba urediti in izdati. K tej nalogi je pristopila praktično vsa vas, od posameznikov pa do Vaško etnološkega turističnega društva Hrovača. In Domen Češarek, zgodovinar in vaščan, ki je vse bogastvo profesionalno uredil. Ne nazadnje seveda vsi dobrotniki in sponzorji, ki so prispevali k izdaji. Občina Ribnica pa je odločila, da bo vaščanom Hrovače poklonila izvod knjige.

S tem se je notar Josip Lesar vpisal v zlato knjigo hrovaških vaščanov, poleg patra Stanislava Škrabca OFM, jezikoslovca in pisatelja.  Drugo knjigo bi potrebovali, da bi vanjo zapisali Lesarjevo delovanje v begunstvu in izseljenstvu v Argentini. Čas tako hitro beži, da pozabimo na ljudi, ki so svoj čas odločilno uporabili svoje znanje in darove za rast in razvoj begunsko-izseljenske skupnosti.

Josip Lesar si je sezidal hišo v naselju okoli ulice Villanueva v Castelarju. Hudomušneži so naselje (včasih pikro) imenovali Nova vas, pa tudi Bela Ljubljana, ker so v njej večinoma prebivali izobraženci, javni delavci povojne slovenske skupnosti. Mulci smo »gospoda notarja« redko videli, največkrat, ko je zaradi bolezni ge. žene šel do bližnje trgovine. Poti pa ni opravil s torbo ali vrečko, v katero bi spravil nakupljen kruh ali mleko, pač pa z rjavo usnjeno aktovko, kar se nam je zdelo zelo čudno … 

Seveda nismo vedeli, da je gospod notar v zadovoljstvo in pohvalo vseh vodil in skrbel za taboriščno kuhinjo v Senigallii; da je msgr. Janezu Hladniku stal ob boku in poskrbel za uradne zadeve pri načrtovanju in kupoprodaji parcel za Slovensko vas v Lanusu; da je prav tako pomagal pri Društvu Slovencev (Zedinjeni Sloveniji) pri nakupu parcel za Slovensko pristavo v Castelarju. Danes bi mu verjetno – in z vso pravico – poklonili kako priznanje za opravljeno delo. 

Knjigo bodo predstavili v petek, 1. decembra, v Škrabčevi domačiji v Hrovači.

GB