Po uspešni ekskurziji-romanju leta 2019 v Monigo in druge kraje, kjer so bila koncentracijska in begunska taborišča v Severni Italiji, so za naslednje leto v Rafaelovi družbi in knjižnici Dušana Černeta v Trstu pripravili ogled Gonarsa in Chiesanuove. Krajev, kjer je fašistična Italija odprla koncentracijski taborišči za civiliste s področja, ki ga je zasedla Kraljevini Jugoslaviji leta 1941. V njih so bili pretežno Slovenci in Hrvati, pa tudi Črnogorci.

Pa je koronavirus preprečil  ekskurzijo, vendar le za eno leto. 12. marca 2022 smo se iz Ljubljane odpeljali v dveh omnibusih (našega sta vozila dolgoletna znanca Edita in Brane); nekaj se jih je vkrcalo še na poti in na italijanski strani, vendar v manjšem številu, kot pred dvema letoma. Tudi Argentinci smo bili samo štirje. Prav luštno je bilo spet sedeti na vzvišenih sedežih in opazovati – po dveh letih – nov videz krajev, čeprav se lahko zgodi, da se mimo njih redno peljemo, pač v osebnih avtomobilih. Tudi družbe se človek razveseli, čeprav ne morem reči, da smo spet videli stare obraze, ker smo v zaprtih prostorih še vedno nosili maske.

Motto ekskurzije je bil Po poteh Franceta Balantiča, drugih slovenskih internirancev in p. Corteseja. To bi bilo ravno ob stoletnici Balantičevega rojstva, pa so zdravstveni protiukrepi prisilili, da je obisk teh krajev bil za eno leto preložen. V prvem delu vožnje smo se na avtobusih seznanjali z Balantičevo usodo in njegovih sotrpinov s prebiranjem več poezij in zapisov. Ko smo dospeli do meje, sta se nam pridružila Ivo Jevnikar iz Trsta in Erika Jazbar iz Gorice, ki sta nam izčrpno poročala o obeh koncentracijskih taboriščih.

Z razliko od prve ekskurzije, so v teh taboriščih bili pretežno prebivalci iz območja, ki so ga Italijani poimenovali Ljubljanska pokrajina; v slovenskem slučaju so bili iz Ljubljane, Notranjske in Dolenjske. Kar težka številka: v njih se je zvrstilo 25.000 zapornikov iz območja, ki je takrat imelo 330.000 prebivalcev!

Najprej smo se ustavili v Gonarsu na pokopališču, kjer je jugoslovanska oblast leta 1973 postavila spominsko kostnico za zapornike, umrle v teh taboriščih: gonarškim umrlim in pokopanim na lokalnem pokopališču  so pridružili tudi tiste, ki so bili pokopani v Padovi ali kje v bližini. Obeležje je v obliki dveh polkrogov, kjer se v podzemnih vežicah nahajajo neke vrste odprti nichos, v njih pa so kovinaste žare z imeni umrlih, dnevom smrti in kje so bili pokopani. Ker je to uredila jugoslovanska komunistična oblast, si je prilastila tudi pravico dodati na vse žare rdečo peterokrako zvezdo. Kar ne odgovarja resnici: umrli so bili večinoma krščanski ljudje.

V Gonarsu so fašisti taborišče pripravili v začetku leta 1942. Bilo je nekaj lesenih barak. Ko se je nabralo veliko jetnikov – sredi leta jih je bilo že 6.000, – so taborišču dodali še dva dela. Pa niso delali barak, kar v šotore so jih dali. V prebranih pričevanjih so omenjeni veliki šotori, za dvajset oseb, naš očka Slavc pa je vedno pravil, da jih je bilo po šest in če se je eden obrnil, se je moralo vseh šest (tudi kratki so bili, zato so njemu noge vedno ven štrlele). Taborišče je delovalo do razpada Italije 8. septembra 1943: straže so izginile, takratni ujetniki pa so si poiskali poti nazaj v svoje kraje.

Kot rečeno so zaporniki prihajali iz po Italijanih okupiranih krajev. Da bi si fašisti olajšali delo za red, ki so ga partizani kršili s svojimi atentati in poboji, so Ljubljano ogradili z bodečo žico in prehod je bil mogoč samo na določenih krajih s propustnico. To jim je tudi omogočalo, da so ob prilikah zaprli izbrano četrt (barrio) in odpeljali predvsem moške, med katerimi je bilo veliko izobražencev, študentov, ne glede na to ali so bili revolucionarji ali miroljubne osebe.

Vendar je bilo v Gonarsu zaprtih tudi veliko žensk in otrok. Med okoli 450 žarami je v osariju tudi veliko takih z ženskimi imeni. In tudi otroci so med njimi.

Največja tegoba je bila lakota. Ujetniki so izgubili ne samo energijo, ampak tudi telesno maso. Marsikdo je izgubljal zavest in pocepal po tleh; lakota je kriva za veliko smrti v Gonarsu. 

Med umrlimi so tudi tisti, ki so bili v taborišču na otoku Rab. Tam je bilo eno izmed najkrutejših italijanskih koncentracijskih taborišč, kjer so bile razmere znatno slabše. Ko je ob neki priliki voda poplavila taborišče na Rabu, so morale italijanske oblasti tudi zaradi mednarodnega pritiska in vatikanskih zahtev premestiti del zapornikov v Gonars in Chiesanuovo pri Padovi. A kaj: mnogi so od skrajne oslabelosti v prvih dneh preselitve umrli.

Prilik za malodušje in depresijo torej ni manjkalo. Marsikdo si je pomagal s kako dejavnostjo. Med takimi je najbolj znan slikar Marjan Tršar, ki je razvijal svoje risarske sposobnosti in si s tem lajšal bolečine. Uspelo mu je več risb ohraniti in prinesti nazaj v Slovenijo (njegov je eden izmed edinstvenih primerov: bil je zaprt tudi v komunističnem koncentracijskem taborišču v Teharjah in tudi z risanjem uspel preživeti). Drugi je bil pesnik France Balantič, ki sicer v Gonarsu ni pisal pesmi, je pa tam načrtoval in ustvarjal zamisel o sonetnem vencu sonetnih vencev.

Pomoč je začela počasi prihajati v obliki paketov s hrano s strani domačih in dobrohotnih ljudi. Pa tudi z vlaganjem prošenj pri italijanskih oblasteh za izpustitev. Pri tem je predvsem bil aktiven škof dr. Gregorij Rožman. Dokumentirano je, da je posredoval s svojimi prošnjami pri italijanskih oblasteh za več kot 1300 zapornikov. Na spletu je več portalov s seznami imen; med njimi najdete ime marsikatere osebe iz naše skupnosti.

GB

.