Le dan pred »Nacionalnim dnevom spomina na žrtve komunističnega nasilja« je sedanja vlada, ki ji predseduje dr. Robert Golob, na 92. dopisni seji sklenila, da se ta nacionalni dan ukine. Predlog sklepa o prenehanju obeleževanja dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je predlagala ministrica za kulturo, Asta Vrečko, članica stranke Levica.

V obrazložitvi tega sklepa je vlada na svoji spletni strani objavila: »Prejšnja vlada je na svoji seji, 12. maja 2022, sprejela Sklep o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja.

S sklepom je razglasila, da se 17. maj v Republiki Sloveniji obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja.

Sklep je bil sprejet tik pred iztekom mandata prejšnje vlade, ko naj bi slednja opravljala zgolj tekoče posle, brez sprejemanja političnih odločitev. Obenem je bil sklep sprejet brez predhodne javne in strokovne razprave.

Glede na navedeno je sedanja vlada zaradi sprejetja sklepa brez predhodne javne in strokovne razprave sprejela sklep o prenehanju veljavnosti sklepa.«

Utemeljitev sklepa Vlade Janeza Janše ob razglasitvi Nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja:

Ko je lansko leto Janševa vlada razglasila 17. maj kot Nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja je objavila to utemeljitev:

Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. Komunistično nasilje pa je v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije.

Komunistični umori posameznikov in družin so se pričeli jeseni leta 1941. Prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov pa se je zgodil 17. maja 1942, ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnike slovenskih Romov.

Pomor 17. maja 1942 v Iški je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran. Vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani. Partizani 1. čete Šercerjevega bataljona so tega dne umorili 53 oseb, 49 oseb romske ter 4 osebe slovenske narodnosti. Edina Rominja, ki je ušla pomoru v Iški, je bila nato umorjena na Gornjem Igu.

Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), 2 mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu 8. meseca nosečnosti. Večinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20 in 30 let.

Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15.000 oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti.

Republika Slovenija je v procesih tranzicijske pravičnosti nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala, raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, slovenske žrtve so večinoma poimensko popisane. Toda še vedno ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina za vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega terorja po njej. Nasprotno, prav v primeru romskih žrtev iz Iške je pravica do groba še vedno grobo teptana.

V javnem spominu prav tako ni uveljavljen spoštljiv spomin na trpljenje več sto tisoč prebivalcev Slovenije, ki so bili žrtve drugih oblik komunističnega nasilja med in zlasti po drugi svetovni vojni. Gre za več deset tisoč beguncev, izgnancev, tako slovenske kot nemške in italijanske manjšine, za več kot sto tisoč žrtev nasilja tajne politične policije, za žrtve koncentracijskih, delovnih in drugih taborišč, stalinističnih sodnih procesov in drugih oblik brezpravja. V več sto tisoč lahko štejemo žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, zasebnemu podjetništvu, boja proti veri in cerkvi in zaradi kolektivizacije kmetijstva. Prav tako še niso preštete žrtve vseh, ki so skušali ohraniti svojo svobodo in prepričanje v nasprotju z voljo komunističnih oblasti.

Veliko teh, ki so se v kakršnikoli obliki uprli komunističnemu sistemu in enoumju, je utonilo v pozabo. Čeprav je Republika Slovenija sprejela določene ukrepe tranzicijske pravičnosti, še nima dneva, s katerim bi počastili smrtne in druge žrtve komunizma v Sloveniji.

Samostojna država Slovenija je bila leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma. Tudi Evropska unija je utemeljena na obsodbi vseh totalitarizmov. Žrtve drugih dveh totalitarizmov, nacionalnega socializma in fašizma, so dobile v narodovi zavesti zaslužen spoštljiv spomin. Med drugim je Vlada republike Slovenije februarja leta 2008 razglasila 27. januar kot nacionalni dan spomina na žrtve holokavsta. Republika Slovenija je prav tako preko različnih praznikov in spominskih dni ter drugih ukrepov zagotovila, da se upor zoper okupatorja med 2. svetovno vojno ustrezno obeležuje ter ohranja kot pozitivna vrednota v narodovem spominu.

Žal pa samostojna Republika Slovenija vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih ni zmogla v zadostni meri vnesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno, ali celo čedalje bolj ne pieteten. Vse glasnejši so celo medijsko podprti pozivi k ponovitvi najstrašnejših oblik komunističnega nasilja.

Izhajajoč iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih ter sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine, se 17. maj vsako leto obeleži kot Nacionalni dan spomina na vse žrtve komunizma.

Odmevi ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja:

»V evropskih institucijah so bile sprejete resolucije, ki obsojajo zločine, storjene s strani komunizma in nacizma. Z odlokom se je Vlada Republike Slovenije postavila nasproti teh resolucij in s tem nasprotuje stališču Evropske Unije« (Janez Janša, bivši predsednik Vlade RS)

»Žrtve komunističnega nasilja so nesporno bile, glede tega ni dvoma. Po odločitvi vlade premierja Goloba zdaj spet ni nacionalnega dneva spomina nanje. To ni samo slabo in narobe, temveč je v luči drugih odločitev te vlade (ukinitev oz. pridružitev muzeja osamosvojitve) zaskrbljujoče. Vse te odločitve precej hitro in nepotrebno trgajo družbeno soglasje, ki se je vzpostavilo v zadnjih 15 letih glede primernega političnega govora in ravnanja glede naše polpretekle zgodovine, ki je dosegla intelektualni in politični vrh z Izjavo SAZU Slovenska sprava.
Zdi se, da se vračamo v čase, ko sta se glede teh vprašanj konfliktno soočali dve resnici, z vsemi alternativnimi dejstvi vred. Problem je, da vse skupaj deluje zelo izključujoče in ne ponuja, niti si ne želi zbliževanja in razumnega dogovora.
Kot državljan čutim potrebo opozoriti, da nas tako obnašanje pelje nazaj v splošno družbeno razpoloženje, ki bo hromilo našo sposobnost za ukvarjanje s stvarmi aktualnega in prihodnjega časa. Ob potrebni politični volji je še čas, da se ta negativna spirala ustavi in prevladata zadržanost in modrost, zlasti pa privrženost resnici in pravici.« (Borut Pahor, bivši predsednik Republike Slovenije)

»Med nami je veliko ljudi, ki so v času prejšnjega režima trpeli, nekateri so celo izgubili svoje najbližje. Ne gre za vprašanje, kdo je bil na “pravi strani zgodovine”, ampak za osnovno civilizacijsko normo in pietetno dejanje. Aktualna vlada te širine žal ne premore. (Matej Tonin, predsednik stranke NSi – Nova Slovenija)

»Izražam predvsem obžalovanje, ker so s tem prizadeli mnoge že ranjene in v bolečem spominu trpeče ljudi, državljane Slovenije. Hkrati pa vidim v tem dejanju strah vladajoče politične elite, strah pred spominom na žrtve, na tiste trpeče, zamolčane, izginule, ki so izginili izmed nas in jih sedaj mukoma odkrivamo v breznih, in ki so jih njihovi lastni političnim predhodniki pobili in pahnili v globočino. To je obžalovanja vredno, ker je to korak daleč stran od sprave.« (Dr. Matija Ogrin, predsednik Nove slovenske zaveze)

“Spomina se ne da ukiniti. Spomina se ne da dirigirati. To, kar zdaj delajo, pa so preživeti vzorci iz režima, tako se je včasih poskušalo obvladovati javni spomin.” (Jože Dežman, zgodovinar)

»Ob vseh barbarskih potezah, s katerimi po demokratični in civilizirani državi lomasti sprega Svobode, SD in Levice, je ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja zgolj še ena pričakovana instant gverilska akcija, ki tepta temeljne civilizacijske norme, ki se dotikajo pojmov pietete, pravice in resnice, na katerih mora trdno stati vsaka zrela državna entiteta, ki je spravljena s svojo zgodovino. Vlada po tekočem traku zapravlja priložnosti, da bi izvedla potrebne reforme in se osredotočila na prihodnost. Medtem ko bi lahko iskala skupne rešitve za naše težave, raje neti sovraštvo in razdor ter se zopet obrača k maščevanju, lažem, prikrivanju in ponovnemu potvarjanju preteklosti.
Naše sporočilo za revanšistično garnituro na oblasti je, da izbris dneva ne pomeni izbrisa več kot 600 morišč in več sto tisoč žrtev režima, ki ga branijo kot ponosni nasledniki. In kot je na včerajšnji spominski slovesnosti »Ker smo ljudje« dejal misijonar Pedro Opeka: »Resnica in priznavanje krivic sta podlaga vsake sprave.« (SDS – Slovenska demokratska stranka)

Jože Jan

Please follow and like us: