Ljudi pesti mnogo skrbi. Tudi v slovenskih izseljenskih skupnostih. Kaj bo, če še sploh kaj bo, se sprašujejo slovenski verniki na področjih, kjer v prihodnje ne bo več slovenske župnije. Mannheim, Essen ali tudi London. Imamo domove, ki so jih z velikimi skupnimi napori kupili ali drugače pridobili voditelji slovenskih skupnosti s svojimi verniki. Brez izjeme so lahko računali s krepkim deležem solidarnosti Slovencev z drugih ustanov ali starejših slovenskih fara v Ameriki. Ti so imeli svoje domove in vedeli za njihov pomen za skupnost, zato so v svojem krogu zbirali denar za slovenske župnije v Evropi, ki so potrebovale skupne prostore. Rojaki v Angliji, Belgiji in Franciji so pridobili domove. V Nemčiji se tega ni dalo. Bile so ideje in poskusi, vendar nemška cerkvena oblast tega ni podpirala in ne odobravala.
Bil je povojni čas, ki je kruto pognal v svet množice poštenih ljudi. Večina med njimi so bili prepričani demokrati in domoljubi, vsi pa nasprotniki komunizma in novih oblastnikov v Jugoslaviji. Domovino jim je vzela ideologija z orodji grožnje, fizičnega nasilja, pobojev. Kdor je mogel, se je umaknil z dosega krvavih rok. Nenadoma je bilo vse drugače, treba se je bilo znajti v drugih krajih, kulturah, jezikih. Ljudje so se s tem spopadli pogumno s pokončno držo, odgovorno zase in za svoje družine. Odgovorno tudi do slovenske skupnosti, ki je bila prav tako na začetkih svoje poti. Slovenci so držali glavo pokonci. Naredili so iz stiske nov začetek in postavili slovensko domovino na tujem.
Nekaj podobnega se nam dogaja v teh naših časih v zgoraj omenjenih skupnostih in še kje. Treba se je soočiti z realnostjo v novih razmerah povsod tam, kjer je proti koncu leta prenehala župnijska dejavnost. Duhovniki so odšli v zasluženi pokoj. Novih izseljenskih duhovnikov ne bo, ker jih povsod primanjkuje, in krajevna škofija novega duhovnika tudi ne bi sprejela, češ da ta pastorala ni več potrebna. Pa ravno sedaj, ko spet prihajajo iz domovine mladi ljudje na izmenjave, študij … Vse več jih išče delo in boljši kos kruha, kot ga daje domovina. Ta zgodba je starejšim rojakom dobro znana. Se spet nekaj ponavlja, kar nam ni všeč?
Zapirati župnije ni prijetna stvar. Težko je. In čeprav je tako, si moramo priznati, da ne teče kri in nam ni treba bežati. Še zdaleč pa ni vsega konec. Še se bo kaj dobrega in lepega zgodilo na malo drugačen način kot doslej. Če ni več župnije, še ne pomeni, da ne bo nobene duhovne oskrbe. Ostajate vendar slovenski verniki, kjer ste bivali doslej in živite danes. Naredimo le to, kar sedaj kdo zmore za druge in za skupnost. Tako bo naredil največ tudi zase. Kristjani nosimo glavo pokonci, ker vemo, da Bog ve za nas.
Janez Pucelj
Naša luč, december 2019
