.

General Rudolf Maister (1874-1934)

Zgodovinski boj za severno mejo Slovenije, ki ga je začel blaženi škof Anton Martin Slomšek pred 160 leti s prenosom sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, je pred sto leti odločno nadaljeval general Rudolf Maister. Njegova strateška odločnost, ustanovitev slovenske narodne vojske ter boj za slovensko severno mejo so njegovi največji uspehi. Maistru moramo biti hvaležni, da je danes Maribor slovenski, da je slovenska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in slovenska Koroška (na žalost le majhen del).

Rudolf Maister je bil rojen 29. marca 1874 v Kamniku. Že od mladih let je bil navdušen za poklic vojaka in je po zaključenem 6. razredu gimnazije v Ljubljani odšel v domobransko kadetsko šolo na Dunaj. Leta 1895 je prejel čin poročnika. V avstro-ogrski vojski je hitro napredoval in leta 1910 postal poveljnik podčastniške šole. Zaradi napornih vaj je zbolel za močno pljučnico in ni bil več sposoben za vojaško delo na fronti, zato so ga leta 1913 premestili najprej v Celje in  potem že s činom majorja v Maribor. Med Prvo svetovno vojno je Maister javno kazal svojo narodno zavest, kar so mu mariborski Nemci zamerili. V obdobju pred razpadom Avstro-Ogrske je Maister zbiral podatke o slovenski severni meji. Strateško je ocenil kaj bo potrebno storiti ob koncu Prve svetovne vojne. Na odločno oboroženo akcijo se je najprej pripravil sam, nato pa še druge slovenske častnike in orožnike.

Avstro-Ogrska je po Prvi svetovni vojni razpadla in na njenem ozemlju je nastalo več držav. Med njimi tudi Nemška-Avstrija in Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (pozneje Jugoslavija). Svet mestne občine Maribor, v katerem so imeli večino Nemci, je 30. oktobra 1918 sklenil, da je Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije.

General, ki je naredil, česar si ni upal nihče

1. novembra 1918 je nemški polkovnik Holik sklical sestanek višjih častnikov v mariborski vojašnici. Na dnevnem redu sestanka je bila točka o vzdrževanju reda v Mariboru. Majorju Maistru namenoma niso sporočili spremembe ure sestanka, ki se je pričel prej kot je bilo napovedano. Maister je na sestanku Narodnega sveta prejšnji dan izvedel, da bodo naslednji dan Slovenci prevzeli okrajna glavarstva na Štajerskem. Zavedal se je, da je nujno prevzeti tudi vojaško oblast. Sporočili so mu, da se je sestanek častnikov že začel. Ko je prišel na sestanek je polkovnik Holik že razlagal svoj načrt. Maistru je bilo jasno, da namerava mestni poveljnik Maribor zagotoviti Nemški Avstriji, zato ga je prekinil in odločno izjavil: “Ne priznavam teh točk. Maribor proglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzamem v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!” Zagrozil je tudi, da bo prišel pred vojaško sodišče vsak, ki bi se upiral Maistrovim poveljem.

Nekateri častniki so se Maistru nemudoma podredili, drugi so se obotavljali, vendar se niso uprli. Poveljnik Holik je odstopil, zapustil sestanek in odpotoval iz Maribora.

Po sestanku je Maister zbral slovenske častnike, podčastnike in vojake in jim razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu. Nemškemu vojaštvu je Maister postavil dvodnevni rok za odhod.

Narodni svet za Štajersko je Maistru še isti dan podelil čin generala.

5. novembra 1818 je Maister odpotoval v Ljubljano, da bi Narodno vlado prepričal o nujnosti organizirane vojske, da se zavaruje severna meja na Štajerskem in Koroškem. Žal je Ljubljana tej mobilizaciji nasprotovala. Maister se je razočaran vrnil v Maribor in sklenil to mobilizacijo izvesti sam. Sprva je imel zelo malo odziva, sčasoma pa mu je uspelo zbrati okoli 4000 vojakov in 200 častnikov.

12. novembra je mariborski mestni svet (nemško usmerjen) proslavil ustanovitev Nemške Avstrije in razglasil Maribor za njen sestavni del.

21. novembra je Maister ustanovil Mariborski pešpolk in dva dni zatem, ob štirih zjutraj, v brezhibni akciji v Mariboru razorožil nemško gardo in razpustil nemški mestni svet. Ta Maistrova akcija je bila odločilna, da so Slovenci spet obvladali situacijo v Mariboru, v naslednjih mesecih pa še na celotnem Štajerskem in Koroškem.

Po razpustitvi nemškega mestnega sveta so pričeli Slovenci prevzemati šolstvo, policijo, pošto, železnico in tako je Maribor postal mesto s slovensko upravo v vseh pogledih.

General Maister pa je še naprej vojaško deloval in s slovensko vojsko napredoval po Štajerski. Avstrijci so poslali polkovnika Passyja, da bi se pogajal z generalom Maistrom. Naš general se je tokrat izkazal ne samo kot vojak, temveč tudi kot diplomat in politik. S polkovnikom Passyjem je sklenil pogodbo, po kateri je slovenska vojska lahko vkorakala na celotno ozemlje Štajerske in Koroške. Mariborska enota je tako zasedla Radgono, Lučane, Radlje in Muto. Celjska enota je zasedla Mežinsko dolino, Pliberk in Velikovec. Ljubljanska enota pa je zasedla Dravograd, Labot in Šentpavel.

Na žalost (in nerazumljivo) pa slovenska vlada ni priznala Passy-Maistrove pogodbe in mu sporočila: “General Maister ima izvrševati izključno vojaška povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa ničesar ukrepati na lastno pest.” Nato so odvzeli Maistru velik del ozemlja in ga omejili izključno na Štajersko.

Sredi decembra 1918 so imele enote generala Maistra v svojih rokah največ obmejnega slovenskega ozemlja.

Leto 1919 so Avstrijci začeli z napadi na slovenske posadke južno od Drave. Napadli so tudi posadko v Lučanah, ki je sodila pod Maistrovo poveljstvo. Maister je Avstrijcem takoj pokazal, da se z njim ne šali. Napad je bil takoj odbit, general Maister pa je s hrabrimi ukrepi preprečil nadaljne akcije Nemcev na Štajerskem.

Na Koroškem je žal bilo drugače. Maja 1919 je slovenska vojska zavzela Dravograd, Labot, Celovec in vso slovensko Koroško. Slovenske enote so v rokah držale mejno črto Kleinalpl-Roje-Pustrica-Djekše-Gospa sveta-Vrbsko jezero-Rožek-Korensko sedlo. A pozneje so politiki sklenili plebiscit in umaknili čete. Vsi vemo kako se je plebiscit vršil in kakšen je bil njegov izid.

General Maister se je še naprej boril za interese slovenskega naroda in za slovenske meje. Leta 1921 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo.

Leta 1923 je moral v pokoj čeprav je bil star komaj 49 let.

Umrl je 26. julija 1934. Pokopali so ga v Mariboru, njegovega pogreba se je udeležilo nad 10 tisoč ljudi.

Vsako leto je v Sloveniji 23. novembra v spomin na generala, ki je s svojimi možmi začrtal in ubranil slovensko severno mejo državni praznik – Maistrov dan.

Ne samo vojak

Rudolf Maister pa ni bil samo neustrašen vojak in strateg. Imel je izjemne športne lastnosti, pa tudi intelektualne sposobnosti.

. Slikar:

Že v mladosti ga je privlačila umetnost, zlasti slikarstvo. Znana je njegova slika miramarskega gradu iz leta 1900 in njegova slika blejskega jezera. Bil je dober znanec slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame. Leta 1920 je sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru.

. Pesnik:

Že v 4. razredu nižje gimnazije je začel z izdajanjem dijaškega lista Inter nos, v 5. razredu je izdajal list Večernica. Bil je član literarnega društva Zadruga, kjer se je seznanil  s Kettejem, Murnom, Cankarjem in Župančičem. Pisal je predvsem pesmi in jih objavljal v celjski Vesni in Ljubljanskem Zvonu, Slovanu in Slovenskem narodu. Objavil je dve pesniški zbirki: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929).

Gosposvetska straža

Od Labota do Baškega jezera
je naša straža stala.
Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo
in tam pri vovbrah, tam ob krškem bregu
je v naših vrstah rdeče zacvetelo
zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu
za našo Gospo sveto.

A v letu dvajsetem so nam Gospoiztrgali z lažjo
in v naših okencih so nageljci zajokali –
iz novih cvetov pa jim vdarja vera,
da še bo Gospa sveta zvala.

. Bibliofil:

Maister je bil strasten ljubitelj knjig in lastnik ene največjih zasebnih knjižnic v Sloveniji. Zbiral je v večini slovenske knjige in časopise, ki jih je iskal po župniščih, šolah, knjigarnah in starinarnicah. Med drugo svetovno vojno je bila knjižnica zaplenjena s strani nemcev, vendar so po posredovanju Otona Župančiča last zahtevale italijanske oblasti. Po vojni so bile knjige prepeljane v Maribor, kjer so sedaj shranjene v Univerzitetni knjižnici Maribor.

Odlikovanja

. Jubilejna medalja (1898)
. Jubilejni križec (1908)
. Bronasta vojaška zaslužna medalja (signum laudis)
. Red belega orla z meči III. stopnje (1919)
. Češkoslovaški vojni križec (1920)
. Red Karadžordževičeve zveze IV. stopnje
. Red sv. Save I. stopnje
. 28 obmejnih slovenskih občin je generala Maistra imenovala za častnega občana
. Zveza slovenskih vojakov mu je poklonila častno predsedstvo

Pripravil Jože Jan