8. oktobra 1978 je na 22. obletnici Našega Doma San Justo režiser Frido Beznik postavil na oder Župančičevo tragedijo Veroniko Deseniško. Ob 40-letnici te postavitve pa se je režiser Boštjan Modic s ponovno uprizoritvijo želel pokloniti svojemu prijatelju in učitelju Fridu.

Lani 17. januarja je minilo dvajset let od Fridove smrti, a Boštjan si je želel to obletnico obeležiti na nenavaden način. V ospredje je postavil Fridovo delo in v njegovem zajetnem gledališkem opusu našel odgovor na vprašanje: Kaj je tisto, kar je ostalo za njim?

O tem so razmišljali tudi igralci in igralke, ki jih je kdaj Frido povabil k igranju. Prisluhnimo štirim, ki so pred 40-leti igrali pri Veroniki Deseniški.

_____________________________

Na odrskih deskah

Frida Beznika sem občudovala že od nekdaj. Že v otroštvu sem z domačimi rada hodila na predstave. Pri Fridu me je očaral, poleg njegovega igralskega talenta, še njegov izredno lep glas.

Gospodična Angelca Klanškova je bila moja prva mentorica na odrskih deskah, kjer sem uživala v liku Rdeče Kapice in še v mnogih drugih vlogah v režiji gospe Marice Zakrajškove, Rudija Brasa, Ivana Ovna, Marjana Willemparta in Stanka Jerebiča. Poleg njih sta me obogatila s svojo ustvarjalnostjo in predanostjo še režiserja Maks Borštnik in Frido Beznik.

Ko sem bila še dijakinja, mi je Frido zaupal vlogo v Meškovem misteriju »Henrik, gobavi vitez”. Povabil me je, da sem sodelovala pri domobranskih proslavah v Našem domu in v Slovenski hiši. Z njim smo pripravili tudi večer Balantičevih pesmi.

Kako rad je delal z mladino! Zaupal nam je! Nudil nam je vse, kar je mogel: čas, znanje, zgled odgovornosti, točnosti, discipline, ljubezni do slovenskega jezika …

Da bi širil naše obzorje, nas je spremljal v teater Colón in na oglede predstav v teatru San Martín. To so bila posebna, nepozabna doživetja. Med nje štejem tudi obiske hiše, kjer smo najemali kostume.

Fridu sem še posebno hvaležna, ker mi je omogočil, da sem spoznala Župančiča kot prevajalca, dramaturga in kot pesnika. Pred štiridesetimi leti me je izbral za vlogo Jelisave Frankopanke v igri Veronika Deseniška. Razgrnil mi je pa tudi veličino in lepoto Dume. V spominu mi je ostala ta čudovita kitica:

Školjka na morskem se dnu razbolela je,/ v biser je stisnila svojo vso bol-
srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?/ Srce poeta – od nje si bolno.

Z občudovanjem in ljubeznijo se vračam v dneve vaj, priprav in uprizoritev in se ne neham čuditi in zahvaljevati za vse, kar sem prejela.

Kristina Jereb Qualizza

__________________________________

Kavica je kot ljubezen

Spomini na g.Frida Beznika me v času popeljejo 40 let nazaj, v najlepša leta mladosti, ob koncu srednje šole, ko se nam na široko odpira obzorje v študiju, delu in drugih dejavnostih. Takrat sem imela srečno priložnost, da me je g.Frido izbral za vlogo Blanke v igri ,,Henrik, gobavi vitez”, leto pozneje pa za vlogo Veronike Deseniške.

Lepi spomini iz teh časov so nešteti, imajo pa vsi skupni občutek veselja in ljubezni do gledališkega dela, ki nam ga je Frido podajal. S kakšnim navdušenjem nam je odkrival skrivnosti igranja, še posebno pa lepoto slovenskega jezika ter slovensko in svetovno zgodovino!

Nepozabno je zame vzdušje, ki ga je znal napraviti pred vsakim nastopom. Ure, ko smo se pripravljali in maskirali ter minute, ko smo čakali za odrom, sem doživljala v posebnem, nepopisnem občutku miru. Imel je navado, da je vsakega posebej ,tik pred vstopom na oder, stisnil za roko in mu z nasmehom vlil pogum in zaupanje vase. Še vedno , ko kdaj nastopim in stojim za kulisami, zaprem oči in čutim ta mir.

In za konec bi rada z vami delila še anekdoto. Spominjam se, da je med vajami zelo rad pil kavo. Ko jo je sladkal, nas je večkrat poučil, da mora biti kavica kot ljubezen: močna, sladka in vroča! Želim, da bi se Njemu v spomin vsi potrudili, da bi naše življenje bilo prepojeno s tako ljubeznijo!

Metka Markovič Marinčič

____________________

Pred 40 leti

____________________

Pod Fridovo režijo

Že od malega sem rada nastopala na odru. Ko sem pa odraščala, sem si močno želela, da bi igrala pri kakšni igri, ki bi jo režirala mojstra gledališča, Maks Borštnik in/ali Frido Beznik. To se mi je, hvala Bogu, tudi uresničilo in sem velikokrat igrala pod taktirko obeh režiserjev!

Ko sem bila še najstnica, ki je nestrpno čakala, da jo pokličejo za igranje, sem nastopila pri neki igri skupaj z Ivano in Blažem. On je bil Bonaventura. Še sedaj se spomnim celega teksta: »Bonaventura, o Bonaventura!«, in to je bilo vse. A verjetno sem veliko vadila, da se še vedno spomnim tega stavka☺. Zanimivo je, da nisem imela v spominu, da je to bilo pri igri Veronika Deseniška in da sem igrala za Brigito. Boštjan mi je pred kratkim osvežil spomin.

Pozneje sem še velikokrat igrala tudi na sanhuškem odru, na tistem, ki so ga sestavili samo za predstave in na »ta novem«. Igranje pod Fridovo režijo je bilo zanimivo že od vsega začetka.
Najprej smo se vsi igralci zbrali z njim ob mizah in kavici, v baru ali v spodnji dvorani, kjer je sedaj knjižnica. On je razdelil tekste in smo čakali, da vsakemu dodeli svojo vlogo. Potem so prišle bralne vaje, pozneje vaje v šolskih prostorih, potem pa že na odru.

Poslušati Fridove nasvete je bilo zame zelo zanimivo in občudovanja vredno. Črpala sem njegovo znanje. Občudovala sem njegovo nadarjenost, način govorjenja in lahkoto za interpretacijo katerekoli vloge. Ko smo imeli »čik pavzo«, da so lahko kadilci kakšnega pokadili, smo se pogovarjali in nam je takrat govoril o svojih izkušnjah kot igralec v argentinskih gledališčih.
Bilo mi je prijetno igrati pri »njegovih« igrah. Bil je spoštljiv, svetoval mi je, kako naj kaj povem, zaupal je vame, dal mi je gotovost, da sem se lahko po svoje izrazila in začutila vlogo kot svojo. Počakal je, da sem lahko prišla do prave interpretacije.

Zahvaljujem se Bogu, da sem bila lahko deležna teh vaj, saj je bilo med nami, igralci in Fridom, vedno lepo vzdušje, da sem igrala z različnimi osebami in pri številnih igrah in da sem toliko dobrega pridobila od Frida, kot režiserja in kot osebe. Naj mu dobri Bog povrne vse dobro!

Lučka Jereb Oblak

______________________

En memoria de Frido Beznik

Tuve la ocasión de conocer a Frido en medio de mi adolescencia, años en los que tenía una participación activa en la comunidad de San Justo y en los que el mundo se abría como un universo por descubrir y explorar. No había imaginado tener la ocasión de actuar en teatro hasta que en Naš Dom se encara la puesta de la obra Juana de Arco. En esa oportunidad me tocó el papel de pastor y el texto que me tocaba decir era colectivo, no individual, como en un coro. Una hermosa experiencia.

Al año siguiente, para mi sorpresa, recuerdo que un domingo por la mañana Frido y Tone Oblak me invitaron a subir al salón porque íbamos a preparar una obra de teatro, se trataba de “Henrik, gobavi vitez”. Cuando Frido reparte el texto y comienza a introducirnos en la obra, para mi sorpresa y susto, encuentro que me asigna el papel de Henrik. Ese gesto, para mí, da una muestra cabal de quién y cómo era Frido; confió un papel protagónico a un jovencito con formación eslovena doméstica, con dificultades para la lectura y comprensión del texto en esloveno. Veía donde los otros no veíamos, decidido y audaz.

Al año siguiente se propuso encarar la puesta de la monumental e histórica Veronika Deseniška y me confió el papel del Vitez Jošt. De nuevo una ocasión de aprender el valor de la palabra y su interpretación. Y la alegría de compartir los ensayos con él y los demás actores noveles, con muchas anécdotas que enriquecieron nuestra experiencia como personas.

Con él tuvimos el privilegio de visitar los talleres del Teatro Colón, que nos acercó a la experiencia del trabajo profesional, a la vez que nos abrió a un mundo desconocido para la mayoría.

En mi experiencia, Frido era así: fuerte, decidido y con una pasión y convicción por lo que hacía, que enfrentaba cualquier obstáculo. A la vez, capaz de enseñar y transmitir su exquisito gusto por el bien decir y los tesoros de la actuación con una paciencia ejemplar, hasta que cada quien se encontrara y encontrara su personaje. Y con un sentido del humor agudo e inteligente, que nos hacía reír y pensar a la vez. Recuerdo con particular nitidez su capacidad de encarnar personajes: Una vez en un ensayo, vestido de calle como todos los que estábamos ensayando, con dos gestos mínimos mostró y marcó la caracterización de un anciano, y aseguro que lo que veíamos era a un anciano. Cada reunión de trabajo era una enseñanza y una sorpresa. Me sucede que a veces recuerdo más el trabajo de preparación que le presentación, que resulta efímera.

Nunca pude expresarle mi profundo agradecimiento por las oportunidades y la enseñanza que me brindó, junto con mis otros compañeros. Para mí, constituyen de esas marcas en la vida que son imborrables, y de las más queridas. Gracias, Frido!

Marko Mustar

______________________