V soboto, 18. avgusta, je bila v Slovenski vasi ponovitev “črne” komedije odličnega švicarskega pisatelja in slikarja Friedricha Dürrenmatta, ki pa je med nami premalo poznan in najbrž še nikdar preje igran. Fiziki je eno poglavitnih njegovih del, v katerem izpove svoj pesimizem in razočaranje nad človeštvom na humorističen in sarkastičen način. Prvič igrana leta 1962 in takoj svetovno uspešna, komedija temeljito razkriva moreča razmerja dobe, ko sta takratni velesili razvili svojo jedrsko oborožitev do take mere, da bi vsaka od njiju mogla uničiti svet in je le strah postavljal mejo neumnosti. Ob takem vojaškem in političnem sporu Dürrenmatt filozofsko razmišlja o vlogi znanosti in posledicah njenih odkritij. V loku od Newtona do Einsteina in še naprej nam razodeva nasprotujoče možnosti vsakega odkritja ali potrditve kake teorije, ki je lahko orodje za napredek (srečo?) ali pa za uničevanje na svetovni ravni. Moremo jih uporabljati za dobro ali pa v službi sovražnosti in morda pohlepa.
Dogodki se razvijajo v kliniki Les Cerisiers, ki jo upravlja slavna psihiatra Mathilde von Zahnd (Marta Vodnik), kjer so kot pacienti internirani Herber Beutler – Newton (Jože Korošec), Ernest Ernesti – Einstein (Tone Komar) in Johann Wilhelm – Moebius (Jože Jan). Potek rakriva zvodenelo mejo med umnostjo in neumnostjo, ki se pristno razodeva v dvoplastnem prikazu umorov z vrvicami. Zasuk ob razritju namišljenih pacientov je istočasno predvidljiv in preseneča, najboljša profesionalka in izvedenka pa se izkaže skrajno pohlepno in konliktivno. Vse to pa ima popolnoma nor potek, ki neprestano vzbuja smeh občinstva.
Postaviti tako komedijo na oder je vsekakor zahtevna naloga, ki sta jo režiserja Frido Klemen in Jože Jan izvrstno opravila, uprizoritev pa je tudi velika zasluga vseh igralcev, ki so svoje vloge prepričljivo podali in dosegli dinamičen potek. Poleg že omenjenih, so to Ani Klemen Boltežar, Lenči Klemen, Jure Komar, Filip Komar, Janez Žnidar, Adriana Albano, Cecilia Vázquez Klemen, Frido Klemen, Martin Jeretina in Marjan Boltežar. Luči in zvok je imel na skrbi Emil Jan, maskiranje Ani Senovršnik, program je oblikoval Andrej Žnidar, scenski prostor sta pa pripravila Veri Žnidar in Frido Klemen.
Brez dvoma smo lahko ponosni na gledališko dejavnost v naši skupnosti in posebej na gonilno silo, kar so prav gotovo režiserji. Hvala Bogu se navdušenje pretaka iz generacije v generacijo. Prav tako pa to seme potrebuje ugodno zemljo, kar so najprej igralci, nato pa tudi publika, ki je v našem slučaju naravno omejena. Reprize vsaj omogočajo, da je sad velikanskega truda, ki ga priprave zahtevajo gledališim amaterjem, razpoložljiv večjemu številu oseb. Čeprav so bratski odnosi med vsemi našimi domovi, je posebno zanimiv in hvalevreden odnos med Carapachayem in Slovensko vasjo, ki postaja pravo pobratenje, ne le mrzlo in formalno kot ga sklepajo velika mesta, temveč slonečo na prijateljstvu, ki se goji tudi z gledališkim in pevskim delovanjem. Upajmo, da bo tako še na dolga leta!
Franci Sušnik
