Premiera filma Exodus 1945 – Naša kri v Sloveniji

V petek 20. februarja sva se z ženo udeležila slavnostne premiere filma v Ljubljani: že pred začetkom se je čutilo posebno vzdušje – mešanica pričakovanja, spoštovanja in neke tihe napetosti. 

Dvorana je bila razprodana, prav tako so bili nabito polni še druga dvorana in tudi predpremiera v torek; med gledalci pa so bili vidni številni znani obrazi, ustvarjalci, zgodovinarji in ljudje, ki jih ta tema osebno boli ali jih globoko zanima. 

Ko se je film začel, je nastala globoka tišina. Zgodba o sanitetnem vlaku maja 1945, o zdravnikih dr. Janezu Janežu in dr. Valentinu Meršolu, bolničarkah, ranjenih domobrancih in civilnih beguncih, ki so se znašli v nemogočih moralnih dilemah, je gledalce takoj potegnila vase. Vsaka odločitev – pobegniti ali ostati, reševati življenja ali tvegati vse – je bila prikazana s človeško globino.

V glavni vlogi je zdravnik, primarij dr. Valentin Meršol, ki ga v filmu upodobi Jernej Kuntner. Film v začetku prikaže delo zdravnikov, predvsem Meršola in Janeza Janeža v podobi Matevža Müllerja, ki skrbijo za vse ranjence, čeprav včasih za to tvegajo življenje. Osrednji del zgodbe pa poteka na vlaku, ki iz Ljubljane prevaža nekaj več kot 300 ranjenih domobrancev, nekaj nemških vojakov in nekaj civilistov. Ob informaciji, da jih na Jesenicah čakajo partizani, ki so z Nemci sklenili dogovor, se zdravstveno osebje in za pot zmožni domobranci znajdejo v hudi dilemi.

Scenarij, ki ga je napisal Vid Planinc, ki je tudi režiser filma, ne poskuša soditi ali deliti na “dobre” in “slabe”, ampak pokaže človeške usode v času, ko so se norme sesule. Vsaka scena – od bega, dilem, strahu do poskusov ohranitve človečnosti – je bila posneta z izjemno občutljivostjo in vizualno močjo.

Tehnično je film vrhunski: vizualna kulisa, zvok in igra so ustvarili občutek, da smo tam, na tistem vlaku in poteh čez Ljubelj.

Publika je film sprejela zelo čustveno. Že med projekcijo so se slišali vdihi, tihi vzkliki presenečenja in jok. V nekaterih trenutkih, ko so se na platnu pokazale resnične posledice vojne in povojnih obračunov, je bilo čutiti, da mnogi gledalci doživljajo katarzo – kot da se je končno nekdo dotaknil mnogo let zamolčane rane. Na koncu, ko so se prižgale luči, je dvorana eksplodirala v stoječih, spoštljivih ovacijah, ki so trajale zelo dolgo.

Ljudje so se objemali, brisali solze, nekateri so glasno rekli “končno” ali “to je bilo potrebno”.

Po projekciji so se v pogovorih z ustvarjalci in med seboj delili vtisi: “Pretresljivo iskren”, “Vreden ponovnega ogleda”, “Ta film bi morali predvajati v vseh šolah”, “Že dolgo, če sploh kdaj, me film ni tako pretresel”, “Kljub temu, da sem o teh tragičnih dogodkih prebral zelo veliko, solz nisem mogel zadržati”.

Veliko jih je poudarjalo, da je to zgodba o navadnih ljudeh, ujetih v zgodovinski vihar, ne o ideologijah. Producent David Sipoš je dejal, da je bil občutek v dvorani neverjeten – 450 ljudi, ki so film doživeli z enakim navdušenjem in čustvi. Nadškof Zore je govoril o težkem bremenu vesti in upanju, da nas bo film »počlovečil kot narod«. Romana Bider (pobuda Vseposvojitev) je primerjala Meršola z Oskarjem Schindlerjem in poudarila, da film zgosti slovensko travmo v skupno zavest. Dr. Ignacija Fridl Jarc (Slovenska matica) je izpostavila, da film daje ime in podobo zamolčanim.

Prisotni smo bili tudi argentinski Slovenci, med njimi tudi Tone Rode, ki je po filmu takole napisal:

Za nas, potomce povojnih beguncev, je bil ogled filma čustveni izziv, ponovno soočenje z bolečino, ki smo jo podedovali od staršev in jo nosimo v genih. Že kot otroci smo v izseljenstvu živeli iz spominov naših prednikov, ki so morali na silo in nehote zapustiti domovino, da bi si rešili življenje. Naša »forma mentis« je osnovana na teh spominih ter na močnem oklepanju tistega, kar je v življenju za nas bistveno: vera in upanje v Boga, ljubezen do bližnjega, brez zamerljivosti in sovraštva, ljubezen do rodne Argentine, ljubezen do naše očetnjave in domovine Slovenije, zvestoba do slovenskih korenin, pa čeprav te zmerjajo z izdajalci…Zvestoba tudi do naših pomorjenih sorodnikov, mnogih mučencev, ki so bili po vojni mučeni, brez sodbe pobiti ter vrženi v brezna širom Slovenije, ki so bili načrtno izbrisani iz javnega spomina in katerim je še danes vzeto dobro ime. Zato nas ob vsakem obisku Koroške, ob vsaki poti skozi Ljubelj in mimo Vetrinjskega polja, stisne pri srcu. Podobno se je zgodilo tudi ob ogledu filma. Saj če dr. Meršol ne bi uspešno posredoval pri Angležih in bi bili v Jugoslavijo komunistom izročeni ne samo vojaki Slovenske narodne vojske, temveč tudi civilisti, bi tudi nas nikoli ne bilo.

Tudi sam sem občutil bolečino, o kateri Tone govori. Čeprav sem dogodke poznal iz pripovedovanja očeta in deda, in čeprav sem o tem mnogo bral, me je ta film čustveno pretresel na način, ki ga lahko doseže le dobra umetnost. Z ženo sva na poti nazaj domov preštevala, koliko naših prednikov je šlo skozi Ljubelj maja 1945, in naštela sva jih vsaj petintrideset: stari starši, oče, mama, strici, tete. Ta film mi je omogočil, da sem resnično lahko doživel vso veličino njihovega trpljenja. Vseskozi se mi je utrinjala misel: tale zdajle na platnu bi lahko bil ded Julij, stara mama Francka, oče Miha.

Za nas potomce povojnih beguncev iz Argentine, je film tudi zanimiv ker v eni od glavnih vlog sta tudi domobranski poveljnik sanitetnega vlaka Andrej Lovše in njegov sin Filip. Gospod Lovše se je po vojni z družino preselil v Argentino. Njegova pravnukinja Anja Kocmur je bila tudi prisotna na premieri. To so njeni vtisi: 

Preden sem šla na ogled filma, nisem vedela kaj pričakovati, ker je ta del naše zgodovine še vedno deloma prikrit oz. se določene stranke še vedno zavzemajo za to, da resnica ne bi prišla v celoti na dan, ampak film me je zelo pozitivno presenetil. Najprej zato, ker nisem pričakovala, da bosta gospoda Sipoš in Planinc z ekipo tako pogumno, iskreno in zgodovinsko korektno prikazala takratno dogajanje in drugič, ker je bil posnet in produciran na tako visokem nivoju. Film je resnično kvaliteten.

Vedela sem, da bo del zgodbe tudi usoda Filipa — strica moje mame in zgodba mojega pradedka Andreja, ampak nisem pričakovala, da bodo čustveni višek filma. Že prvič, ko sem v filmu slišala Filipovo ime, se je nekaj v mojem srcu ganilo. Kri ni voda in čeprav ga nisem poznala, sem začutila neko vez z njim in z njegovo zgodbo. Vedela sem, kakšna usoda ga bo doletela, ampak, ko sem videla na platnu Filipa (zaigral ga je K. M. Čušin) me je še toliko bolj ganilo, ker mi je dalo občutek, da sem ga za trenutek spoznala in bila z njim v njegovem trpljenju.

Ko sem videla Andreja (vlogo je zaigral R. Prebil) na platnu, sem začutila žalost in ponos. Mislim, da se noben oče ne bi smel znajti pred odločitvijo, kot se je moral on. To, da je po tako tragični izgubi sina ostal dovolj močan, da je bil sposoben nadaljnja leta podpirati in vzgajati preostalo družino, v meni vzbudi nepopisno globoko spoštovanje.

Kot si lahko predstavljate sem, tako kot mnogi drugi v dvorani, polovico filma gledala skozi solze, ampak sem neizmerno hvaležna ekipi Studia Siposh, da so temu projektu rekli: “Ja.” in ustvarili tako kvaliteten film.

Morda bi moral že na začetku poudariti, da bo kmalu, predvideno sredi marca, možen ogled filma tudi v Buenos Airesu (spremljajte novice po domovih in tukaj v Svobodni Sloveniji!) Do dneva ko pišem ta članek, si je film v Sloveniji in tudi v Clevelandu, Hamiltonu in Torontu, ogledalo že 10.000 ljudi. Upam seveda, da se bo slovenska skupnost v Argentini tudi množično udeležila predstave filma! V čast in spomin prednikov in za zdravo rast naših potomcev v duhu sprave na temeljih resnice.

“Film je nujen, potreben, zdravilen za Slovenijo”, pravi Tone Rode. In tudi seveda za Slovenijo v svetu, dodajam. “Pomagati tej ekipi pri nadaljevanju projekta je naša dolžnost, ne samo iz zvestobe do resnice v preteklosti, temveč predvsem za dobro naše skupne slovenske prihodnosti.” S tem se lahko samo strinjam, zato zaključujem s pozivom, da podpremo Studio Siposh in mlado ekipo, da nadaljujejo svoje delo pri preostalih dveh filmih trilogije. Vsak še tako majhen prispevek, bo dobrodošel!

Marko Gaser