60. obletnica cerkve Marije Kraljice in kronanje njene podobe

Sedanji Župnijski pastoralni svet (junta parroquial) se je na sklic župnika, g. Jožeta Bokaliča, večkrat sestal in pripravil načrt za  visoko praznovanje. Ni bilo nobenega dvoma, da so vsi pričakovali in želeli čim primernejše sodelovanje vseh župnijskih skupin. Ne le vseh skupin, ampak tudi vse slovenske skupnosti v župniji, saj so pravzaprav ob tistih začetkih ravno Slovenci s svojimi duhovniki gradili cerkev in izbrali Marijo Kraljico za svojo zavetnico. Za praznovanje tako velikega jubileja in kronanje Marijine podobe smo povabili in prosili najprej krajevnega škofa msgr. Rubéna Oscárja Frassio, ki je z veseljem in hvaležnostjo sprejel povabilo. 

Da bi bilo praznovanje sad ene same velike družine, povezane v župnijsko skupnost smo odločili, da ne bo posebej slovenske maše ampak ena sama skupna španska maša z slovenskim sodelovanjem. To sodelovanje se je izrazilo s petjem nekaj slovenskih cerkvenih pesmi, z branjem enega berila in evangelija v slovenščini, s prinašanjem posebnih darov na oltar itd. Tisti dan nam je vreme bilo naklonjeno, kot smo želeli in sonce je močno sijalo. Toda velika večina ljudstva je prijetno spremljala bogoslužje na dvorišču pod senco, ki so jo prav za to priliko pripravili skrbni delovni možje. 

Zdi se mi pomembno, da se ob tej priliki pri tako pomembnem praznovanju spomnimo na dvoje pomembnih vprašanj, katerih odgovore najdemo v dogajanjih iz preteklosti, v času izpred 60-tih in več letih: Kako je prišlo do gradnje cerkve in kako je prišlo do izbire Marije Kraljice za njeno zavetnico?

Kdo je gradil cerkev? 

Postavili so jo Slovenci, ki so ob koncu druge svetovne vojne bežali pred komunizmom in so po begunstvu v Italiji in Avstriji prišli v Argentino, da bi začeli novo življenje v svobodi. Takrat je slovenski duhovnik Janez Hladnik bil župnik v teh krajih južnega dela mesta Buenos Aires, v župniji San José de Pompeo. On sam je osebno posredoval pri predsedniku Juanu Peronu, da bi slovenski begunci dobili dovoljenje za prihod in bivanje v Argentini. Iskal je dovoljenje tudi pri drugih predstavništvih držav latinske Amerike, dokler ni dobil »zeleno luč« argentinskega predsednika Perona. 

Ko so prihajali begunci, je Janez Hladnik kupil približno 5 hektarjev zemlje, da se tam pripravi prostor, kjer bi novi priseljenci lahko gradili svoje domove. Poleg svojih hiš so skupaj gradili tudi kulturni dom. Vsi so hodili k sv. maši k očetu Janezu Hladniku v San José de Pompeo, dva kilometra peš. Prve sanje so bile dobiti slovenskega duhovnika, ki bi lahko prevzel novo skupnost in tam zgradil kapelo. 

V tistih letih so tudi nekateri slovenski lazaristi prišli skupaj z begunci in so se podali na delo v različnih postojankah argentinskih lazaristov, v različnih krajih, tudi v Lujanu. Le eden izmed njih je smel kot duhovnik obiskovati in spremljati slovensko skupnost v nastajajoči Slovenski vasi. A želja je bila, da bi dobili dovoljenje, da bi se nekateri slovenski lazaristi naselili skupaj s Slovenci v Slovenski vasi. Končno je prišlo do takšnega dovoljenja. Takrat pa so se organizirali za gradnjo templja in duhovniške hiše. Prve slovenske maše so bile v začetnem slovenskem domu, kjer so določili prostor za kapelo, vse dokler ni prišlo do izgradnje nove cerkve. In tako je, da so izvedli gradnjo sedanje cerkve ravno slovenski priseljenci z duhovniki lazaristi in z blagoslovom gospoda Janeza Hladnika.

Zakaj je cerkev posvečena Mariji Kraljici? 

Imeti Devico Marijo za zavetnico cerkve je bila skoraj nekakšna obveznost, saj so se Slovenci z veliko vero in predanostjo zaupali v Marijino priprošnjo in varstvo. Najprej so lazaristi razmišljali, da bi za zavetnico izbrali Marijo Pomagaj iz Brezij, ki je za Slovence nekaj podobnega, kot je Naša Gospa iz Lujana za Argentince. A ker so slovenski škofijski duhovniki nameravali zgraditi še eno slovensko cerkev v glavnem mestu Buenos Airesa, so jim lazaristi prepustili to izbiro. In tako je, da imamo v prestolnici Buenos Airesa, v kraju Floresta drugo slovensko cerkev, cerkev pod varstvom Marije Pomočnice kristjanov iz Brezij. 

Redovno družbo Lazaristov in družbo sester Usmiljenk je ustanovil Sveti Vincencij Pavelski. Obe družbi širita posebno pobožnost v čast Brezmadežni Devici Mariji s čudodelno svetinjo, saj je Marija skrivnost čudodelne svetinje zaupala mladi redovnici, usmiljenki. V drugem prikazanju Device Marije redovnici Katarini Labouré je bila podoba Marije Kraljice, ki drži v rokah zemeljsko oblo. In ker je pred kratkim, leta 1954, papež uvedel praznik Marije Kraljice kot nov Marijin praznik, so slovenski lazaristi za svojo zavetnico izbrali prav njo, Marijo Kraljico. In tako je bila 15. novembra 1959 pod zavetjem Marije kraljice blagoslovljena prva slovenska cerkev v Argentini. In bodoča župnija je tudi Marijo Kraljico sprejela za svojo zavetnico. 

Kdo je okronal podobo Marije Kraljice ob praznovanju 60-letnice cerkve? 

Mašo s kronanjem podobe Marije Kraljice je vodil škof naše škofije Avellaneda-Lanús, monsinjor Rubén Oscar Frassia. Med mašo je krono blagoslovil. Toda tisti, ki je okronal podobo Marije, je bil monsinjor Vinko Bokalič, sedanji škof v škofiji Santiago del Estero. Škof Vinko Bokalič je sin slovenske družine iz župnije Marije Kraljice, prav tako Andrej Stanovnik, nadškof škofije Corrientes in Lojze Urbanč, škof v škofiji Catamarca. Iz župnije Marije Kraljice niso izšli le trije škofi, ampak še mnogo duhovnikov, sester in misijonarjev.

Kronanje Marijine podobe pomeni zahvala Mariji. Zahvala vse župnijske skupnosti in širše skupnosti, ki se Njej priporoča. »Hvala« pomeni tudi »prošnja« za nadaljne varstvo in pomoč. 

Dvoje milosti in ena preizkušnja 

Ob tem pa naj razkrijem še nekaj znamenj časa, ki nas vodijo k goreči molitvi in zavzetemu delu za Božje kraljestvo v sedanjem času. V tednu pred praznovanjem, smo bili deležni dvoje velikih milosti in ene velike preizkušnje. Milost je najprej veselo oznanilo za župnijo, da je naš župljan in zavzet sodelavec župnijske misijonske skupine, Marko Kocjančič (40 let starosti), vstopil v benediktinski samostan v »Los Toldos« za bodočega misijonskega brata. Priporočil se je v molitev za nadaljno pot ter je obljubil zvesto spremljanje z molitvijo in življenjem v samostanu. Druga vesela vest tistega tedna je bila odločitev Argentinskih lazaristov, da sprejmejo v semenišče Rodriga Criscuolija iz naše župnije (23 let). Potem, ko je preživel leto spoznavanja in ‘razločevanja’ duhovnega poklica, naj bi nadaljeval priprave na poti k duhovništvu v Misijonski družbi lazaristov argentinske province. Žalostna vest pa je zaskrbljenost zaradi nastalih težav v naših šolskih ustanovah, ki pa se že urejajo in razčiščujejo na bolje. 

Dvoje veselih vesti in ena težka preizkušnja so zame prepričljiva znamenja, da je Marija navzoča in delujoča, ko nam naklanja njeno varno zavetje. 

Naj bo Devica Marija, naša Pomočnica in Kraljica, še naprej posredovalka in ohranjevalka milosti, ki nam jih Bog naklanja in zaupa. 

Toni Burja CM, kaplan 

.

.